Dogajanje v slovenskem zdravstvu je vse bolj podobno cenenemu, nizkotnemu bordelu. Iz afere v afero, ki se jim nikoli ne pride do konca, kaj šele, da bi se krivci in odgovorni poiskali in sankcionirali, postajamo tudi državljani anestetizirani pred grozotami ter okrutnostjo trgovanja z bolniki. Ministrica za zdravje Milojka Kolar-Celarc pa še kar kotali bučke o tem, kako bo sistemsko preuredila zdravstvo in ga ohranila javno dostopnega. Pri tem pa deluje enako prepričljivo, kot anemični hemofilik!
Korupcija in kientelizem v zdravstvu pa veselo romata svojo pot, brez ovir in preprek; denar se pretaka in deli – prav tam, kjer najbolj boli. Življenje je samo eno in vsak si ga želi ohraniti, zato da, kar ima. Samo zadnja peripetija glede plačevanja za preskok čakalnih vrst, je preprost primer, kako deluje ta perverzen sistem. Roka pravice je zaenkrat dosegla namreč samo organizatorja in zelo uspešnega 'zvodnika' storitev, ki je bil del 'etablišmenta' ter imel imel dostop do vseh, ki kaj veljajo. Medtem pa so ostali podkupljivi in skorumpirani zdravniki ter drugi 'asistenti' javnosti še vedno neznanka. Prijavitelj je bil zopet, en in edini, Dr. Erik Brecelj, ki si počasi zasluži že naziv svetnika za svojo smelost in načelnost. A zopet je pri tem sam in osamljen, po vsej verjetnosti pa bo tudi svojo načelnost drago plačal. Takšna je pri nas namreč ustaljena praksa – govorim tudi iz lastnih izkušenj.
Če bo umetna inteligenca kdaj dovolj inteligentna, da bi lahko zavzela svet, tega sploh ne bomo opazili. Ničesar ne bo naredila. Takrat bo namreč dovolj inteligentna, da bo vedela, da ji ni treba niti migniti s prstom. Njene najbolj mokre sanje bomo udejanjali kar sami …
Da bi se izognili predsodkom, moramo biti pripravljeni in voljni poslušati oziroma slišati. To sta skoraj sočasno zatrjevala Freud in Heidegger. In na kaj sta mislila? Mislila sta, da se moramo ljudje učiti misliti; premalo mislimo, zato bi se morali še nekoliko potruditi. Obenem sta se z izjavo navezovala na sorazmerno preprosto filozofsko in kognitivno spoznanje, da pravi učitelj nauči učenca samo nečesa – učenja. Ta se mora naučiti samo nečesa – samega učenja. Njegova dolžnost je, da se nauči učiti in misliti. Učitelj je pred učencem samo zato, ker se uči bolj kakor on. Učitelj se mora nenehno učiti učenja, da bi omogočal učencem, da se učijo. Biti mora bolj učljiv, kakor so učljivi učenci. In v kakšni povezavi je vse to s spravo slovenskega naroda in s predsednikovo izjavo, da sprava že poteka in da bomo postali Slovenci in Slovenke zaradi nje bolj človeški? Kaj sploh pomeni biti bolj človeški?
Čeprav podjetje Uber še ni vstopilo na slovenski trg, pa je prav, da vemo, zakaj je to podjetje in sistem, ki ga predstavlja, tako problematično, celo nevarno. Če Uber in podobni sistemi uspejo, na primer v zakonodajnem smislu, lahko že v bližnji prihodnosti postanemo brezpravna najemniška delovna sila velikih globalnih korporacij. Veliko ljudi, predvsem mladih, že zdaj opravlja prekerna oziroma začasna, negotova dela, brez ustrezne zaščite in socialnih pravic. Uber prekerizacijo dela dviguje na novo raven - globalno. Uberizacija postaja pojem globalne prekarizacije. A ne smemo se upirati samo uberizaciji, temveč vsem oblikam prekarizacije, tudi tem, ki vse bolj “poganjajo” v našem domačem okolju.
Sprejemanje podkupnin je človeško. Ljudje od nekdaj sprejemajo podkupnine in jih tudi dajejo, če imajo dostop, če imajo vsaj kako malenkost, s katero bi lahko koga podkupili. Bolniki bi radi prišli hitro do ustreznega zdravnika in bi bili radi čim prej deležni ustreznega zdravljenja. Radi bi bili zopet zdravi. Tudi to je zelo človeško. Vsakdo razume, da je to res. Vsako živo bitje namreč 'želi' biti zdravo. Zmožno se je zdraviti tudi samo, zato skrbi zase, kot pravimo. Maturana in Varela sta za tako delovanje že pred desetletji skovala izjemen izraz: autopoiesis. Človek, ki torej želi biti čim prej zdrav, lahko tudi ponudi kakemu zdravniku denar. Če ga ima, seveda. Če ga nima, ga ne more ponuditi in samo čaka. Ne more preskočiti čakalne vrste, ki je včasih fantastično dolga. Včasih obupa in ustreli kakega zdravnika, potem pa še sebe. Včasih umre, preden pride na vrsto za kako operacijo. Zdravnikov namreč primanjkuje. In medicinskih sester tudi. Primanjkuje tudi najnovejše in najboljše opreme, ki je, razumljivo, izjemno draga. Država bi lahko rešila problem z levo roko, a ga ne reši. Tamle zunaj je zato veliko bolnih ljudi, ki zgolj čakajo in so obupani. Nekateri obiskujejo tudi šarlatane, šamane in vrače. Pravijo, da bi storili vse za svoje zdravje. Nekateri ga zaradi šarlatanov tudi izgubijo. Ministrica za zdravje pa se zgolj spreneveda, ko pred kamerami razlaga, kako bo že jutri vse čisto drugače. Ne bo drugače, ker ne more biti drugače. Sprenevedanje ne pomaga. Pravzaprav je del sistema, ki deluje tako, da ne bo nič drugače in bo sprenevedanje še naprej obstajalo. Obstajalo bo tudi podkupovanje. Zdravniki niso imuni pred njim. Imuni niso niti policisti. Redkokdo je imun. Ministrica ne razume, da je kapitalizem sistem, znotraj katerega se dogaja podkupovanje. Saj se je v fevdalizmu tudi, toda to nas v tem trenutku ne zanima.
Babica je sedela za mizo in gledala skozi okno. 'Dolgo že nisem nikamor šla,' je pomislila. 'Če bo šlo tako dalje, tudi ne bom.'
Prebrala je knjigo o stoletniku, ki je zlezel skozi okno in izginil. Njej ni bilo treba lesti skozi okno; lahko je šla skozi vrata. 'Pa bom šla.'
Predsednik države je oni dan pomirjajoče izjavil, da nas bo sprava, ki se je po njegovem mnenju že začela, naredila bolj človeške. Poglejmo, ali ima prav ali se moti. Zastavimo si filozofsko vprašanje: kaj nas zares dela bolj človeške, kaj nas dela najbolj človeške? Če nas nekaj dela človeške, ni razumno, da ne bi razmislili, kaj nas dela najbolj človeške. Naš cilj mora biti najbolj človeško vedenje, ne tisto, ki se nam zdi še kar dovolj človeško. Nobenega dobrega razloga tudi ni, da ne bi prebrali, kar je o tem napisal Kant.
Mednarodni denarni sklad je pred kratkim opozoril, da so skupni globalni dolgovi dosegli 152 bilijonov dolarjev. Ti dolgovi znašajo kar 225 odstotkov globalnega bruto domačega proizvoda (IMF urges governments to tackle record global debt of $152tn). Glede na trenutno globalno populacijo (World Population Clock), ki šteje več kot 7,4 milijarde ljudi, vsak Zemljan dolguje približno 20.500 dolarjev ali 18.300 evrov.
V teh dneh lahko meščani in meščanke prestolnice gledajo dokumentarni film, ki ga projicirajo na pročelje Frančiškanske cerkve v strogem središču mesta. Na prvi pogled bi lahko rekli, da je to hvalevredno početje, ki pač sodi v sodobno meščansko kulturo. Poleg vseh mogočih prireditev imajo tako meščani in meščanke na voljo še zastonjske projekcije filmov na prostem. Zadeva postane vredna dodatnega razmisleka v trenutku, ko vemo, o kakšnem filmu govorimo. Govorimo namreč o filmu z naslovom Čudež življenja. Meščankam in meščanom tako prikazujejo film o spočetju in razvoju človeškega zarodka. Nekateri izmed njih so proti takemu prikazovanju filma. Sam sem zelo za tako prikazovanje. Naj razložim.
Če poslušate te dni slovenske politike in zastopnike elite, piarovce, spin doktorje, birokrate in mainstream ekonomiste, zlahka spoznate, da so navdušeni nad mednarodnim dogovorom, da bomo družno zmanjšali količino problematičnih izpustov v zrak za nekaj odstotkov. Do leta žblj naj bi tako v Sloveniji zmanjšali količine nevarnih toplogrednih molekul za 15 %. Navadno isti ljudje v svojih nastopih v javnosti in pred kamerami še podčrtajo, da se je Slovenija zavezala k takim ciljem in da jih bo vsekakor spoštovala, saj je pridna, disciplinirana, redoljubna in ubogljiva. Če pa ste resni in berete znanstvene članke, razmišljate precej drugače in se mimogrede še vprašate, zakaj vam trosijo pesek v oči. A odgovor je že na dlani: da bi spali še naprej.