V Slovenji stavkajo zdravniki. Upravičeno terjajo boljše pogoje za svoje delo. Terjajo višje dohodke, terjajo več denarja, da bi lahko opravljali svoje delo kakovostno in v dobro pacientov. Povsem se strinjam, da so zdravniki zelo pomembni delavci; zagotovo ne bi želel živeti v deželi, kjer jih ne bi bilo ali pa bi namesto njih delovali mazači, šušmarji in priučeni mesarji oziroma ljudje, ki bi me zdravili tako, da bi gledali v karte, steklene krogle, kravje iztrebke ali zrli v oblake in odkrivali terapije v konfiguracijah oblakov. Trdim pa, da so vsaj tako pomembni tudi učitelji. Ne zdravijo sicer pacientov, zato pa vzgajajo in izobražujejo generacije otrok, med katerimi bodo nekoč tudi zdravniki, ki bodo zdravili paciente, med katerimi bodo tudi učenci in učitelji. Vse to delajo v razmerah, ki učenju niso dovolj naklonjene, v razmerah, v katerih je še vedno pomembno medsebojno tekmovanje za ocene, točke in druge standardizirane oblike nagrajevanja znanja, zlasti pa je pomembna pridnost. Kako vem, da je vse to res? Ker zapisanega ne potrjujejo le izkušnje številnih generacij ljudi, med katere sodijo tudi moje, kajpak, temveč predvsem znanost. Čez približno mesec dni izide znanstvena knjiga, ki sem jo uredil, njen naslov pa je Kognitivna znanost v šoli za 21. stoletje. Na tem kraju predstavljam njeno osnovno idejo.

Lacan je nekoč, leta 1959, ko nastaja njegov sedmi seminar z naslovom Etika psihoanalize, dokazal, da človeška bitja ustvarjamo realnost iz ugodja. Načelo realnosti je zato v resnici načelo ugodja, čeprav so ljudje spontano prepričani, da je oboje bolj ali manj ločeno. Onkraj načela ugodja je kajpak gon smrti, kot je pokazal Freud. Njegova spoznanja so še danes v glavnem pozabljena, svet pa se vse bolj divje vrti in zapleta, vse bolj postaja očitno, da nima nihče ideje, kako seči onkraj njega, in da si celo morda ne upa. Donald Trump se ponuja kot izjema, vendar nima dobre ideje ali vizije, kar je lahko zelo slabo za ves svet. Ideje namreč ima, le da niso dobro premišljene.

Pogosto se zgražamo nad korporacijami, ki se obnašajo neodgovorno do okolja in do svojih delavcev; prav tako radi nergamo nad politiki, ker tako malo naredijo za zaščito okolja in za zaščito svojega prebivalstva. Nikoli pa ne vidimo, da smo tudi sami del tega sistema in da soustvarjamo realnost, nad katero se potem jezimo. Še posebej je vse to opazno v času praznikov, ki so postali predvsem prazniki potrošništva.

Kdor je svoboden? Kdor je srečen? Kaj je svoboda in kaj je sreča? …

Kljub vsem pomirjajočim tonom, češ da se bo gospod Trump počasi spremenil v normalnega politika, ki bo normalno govoril in se normalno obnašal, ne moremo biti naivni, tudi če bi hoteli biti. Ljudje z desnice in s skrajne desnice morajo zastopati nekaj zamisli, ki predstavljajo njihov železni repertoar, saj sicer niso več desničarji. Načelno se sicer lahko spremenijo in postanejo napredni, vendar je verjetnost tako majhna, da je treba biti pozoren na vsak njihov gib in na vsako njihovo potezo, saj so lahko zelo nevarni. Naj to dokažem na primeru. Mike Pence, Trumpova desna roka, je dokazani križar, ostro naperjen zoper LGBTQ, poleg tega pa tudi vztrajno zatrjuje, da evolucija ni nič drugega kot nedokazana teorija. Na tem mestu me zanima zlasti njegovo izraženo prepričanje, da je treba ustaviti homoseksualce zato, ker je taka Božja ideja. Prepričajmo se, če je to zares lahko Božja ideja, če je torej sploh mogoče trditi, da je Bog proti homoseksualnosti. Mimogrede: Ku Klux Klan je že napovedal shod, na katerem bodo proslavljali Trumpovo zmago – shod bo 3. decembra v Severni Karolini. Ni torej videti, da se bodo zadeve kaj kmalu normalizirale. Bolj verjetno je, da se ravno ne bodo.

"Vsako dejanje, ki poskuša prispevati h končanju obsežnega trpljenja, izhajajočega iz skrajne revščine, je samo po sebi najpristnejši izraz ekonomije delitve, ki se izraža preko srca, naše zrelosti in zdravega razuma, še posebej, če se to dejanje osredotoča na prizadevanja, da bi prepričali naše politične predstavnike, naj se zavežejo h globalni delitvi dobrin."

Bernie Sanders je takole na kratko komentiral Trumpovo za nekatere presenetljivo, za druge pa spektakularno zmago na nedavnih predsedniških volitvah. Donald Trump je dregnil v jezo ljudi iz srednjega družbenega razreda, ki imajo dovolj etablirane ekonomije, etablirane politike in etabliranih medijev. Utrujeni so, ker delajo več za manjše plače in gledajo, kako se dobra delovna mesta selijo na Kitajsko in v druge države s poceni delovno silo, poslušajo o milijarderjih, ki ne plačujejo davkov lastni državi, sami pa ne morejo plačevati šolnin za svoje otroke – povrhu vsega zelo bogati ljudje postajajo še bogatejši. Istočasno je Svetovna meteorološka organizacija objavila podatek, da je bilo obdobje od 2011 do 2015 najtoplejše doslej, cena, ki jo je človeštvo že plačalo za katastrofalne podnebne spremembe, pa zajema več sto tisoč mrtvih ljudi in za stotine milijard dolarjev povzročene škode. Samo suša in lakota sta v vzhodni Afriki samo leta 2011 terjali četrt milijona žrtev, medtem ko je en sam orkan (Sandy) leta 2012 povzročil za 67 milijard dolarjev škode. Donald Trump pa je pred kratkim izjavil, da so si podnebne spremembe kratko malo izmislili Kitajci! Nekateri komentatorji kljub temu tolažijo ljudi, češ da je Trump oportunist, da sploh ni politik, da ga ne smemo jemati smrtno resno in da se bo že v kratkem spremenil tako, da bo tak kot vsi drugi politiki in da bo zopet vse v redu, ker mu bodo pristojni povedali, kako se je treba vesti kot predsednik ZDA. O, sveta preproščina.

Zgodilo se je to, kar imenujejo nekateri komentatorji unthinkable; nekaj torej, česar ni mogoče niti misliti. Govori se tudi o globalnem obratu na desno (the global shift to the right) in vzponu fašizma v Ameriki (the rise of fascism at home). Gospod Trump tako ni več zastopnik farse, ampak je del zapletene politične realnosti. Ki je nikakor ne bi smeli jemati zlahka. In je tudi ne jemljejo. V ZDA so se zato že pojavili protesti zoper novoizvoljenega predsednika. Na ulice so šli ljudje v Portlandu, Oregonu, Chicagu, Oaklandu, Los Angelesu, New Yorku in drugje; v Filadelfiji se je na zidu zapuščene trgovine pojavil celo napis Sieg Heil 2016. Niso zadovoljni, da imajo takega predsednika, kot ga predstavlja gospod Trump. Ta pa jim mirno sporoča: Za seboj imam zelo odprto in uspešno predsedniško kampanjo. Sedaj profesionalni protestniki, podprti z mediji, protestirate. To je zelo nepošteno! Trumpovi podporniki dodajajo: ti ljudje ne spoštujejo demokratičnih procesov. A kaj demokracija sploh je? Poglejmo.

Sram me je, da živim z ljudmi, ki sovražijo tiste, ki na begu pred nasiljem in smrtjo iščejo miren kotiček, svoj prostor na zemeljski obli, kjer bi lahko v miru in svobodi dočakali starost in kjer bi lahko njihovi otroci zaživeli človeku dostojno življenje – brez lakote, vojne in ponižanj.

V teh dneh je zelo koristno, poučno in vznemirljivo gledati dva filma drugega za drugim; lahko si na primer privoščimo movie night. Prvi je Idiocracy (Mike Judge, 2006), drugi pa God Bless America (Bobcat Goldthwait, 2011). Ogled je skoraj obvezen, ker so Američani v realnem svetu pravkar očitno sporočili preostanku sveta, da je njihova domovina na napačni poti, da so jezni na vlado in da imajo vrh glave elit, bogatašev, Hillary Clinton, nesramno bogatih in močnih dinastij, Wall Streeta, neoliberalnega izkoriščanja in vsega drugega. Odločili so se za tretjo pot, če jo lahko tako imenujem, ki pa je paradoksna, saj je Trump tudi milijarder, odvisen od Kapitala, le da daje vtis neodvisnega, samotnega jezdeca, ki prijezdi v mesto, postreli na veliko veselje prestrašenih in nemočnih meščanov vse hudobneže, ker ima največjo pištolo, je najhitrejši in najbolj samozavesten, potem pa se znajde v nemajhnih težavah, ker ga mahoma imenujejo za šerifa, namesto da bi mirno in nekoliko skrivnostno odjezdil v sončni zahod, kot je predvideno. Ne odjezdi tja, ampak naravnost v Belo hišo, kamor tudi ne gre sam, ker ga spremlja gospa, za katero provincialni Slovenci ne pozabijo na čisto vsakem koraku ali pa vsaj enajstkrat na dan poudariti, da je iz Sevnice. Znajo vam tudi povedati, da bo odslej v Beli hiši 'naša' Melania. Kot rečeno: dobro je videti oba filma. In nikakor ne smemo pozabiti, da veliko Američanov sploh ni odšlo na volišča (tja se jih je odpravilo komaj nekaj več kot 50 %), predstavljajo pa velik del delavskega razreda, ki dobesedno životari v sicer neverjetno bogati Ameriki. Prav tem je gospod Trump, ki je sicer milijarder, patetično obljubil, da ne bodo več pozabljeni in da bo poskrbel zanje, češ da bo predsednik vseh Američanov, čeprav vemo, da ve, da mi vemo, da nima pojma, kako to narediti.