Slovenskega predsednika Boruta Pahorja lahko parafraziram tudi takole: z vsemi silami se moramo truditi, da bomo na istem vlaku, kjer sta Francija in Nemčija. Biti moramo enakopravni člani evropske družine, z vsemi silami si moramo prizadevati, da bomo prenašali v družbeno prakso žlahtne evropske tradicije in vrednote, kajti brez njih smo sami, bosi in goli, prepuščeni na milost in nemilost hladnim zimskim vetrovom in ostrim zobem lačnih volkov, ki komaj čakajo, da popustimo in odstopimo od začrtane poti, ki je zagotovo naporna, tega se dobro zavedam, vendar je tudi edina, po kateri je zares vredno hoditi. Ne bo lahko, kajpada, toda na koncu bomo s skupnimi močmi zagotovo uspeli. Jaz verjamem v slovenske ljudi, ki so se v zgodovini že velikokrat dokazali in se bodo v prihodnosti tudi. Lahko pa parafraziram tudi tovariša Tita, ki je nekoč ponovil za Leninom: učiti se, učite se, učite se. S tem sloganom smo rasli kot otroci, saj je bil zapisan na hrbtni strani naših osnovnošolskih spričeval. Današnji slogan je nekoliko drugačen in je brutalen: delajte, delajte, delajte. Delajte torej in vaše plače se bodo počasi zmanjševale, ker moramo varčevati in dobro plačevati vrhunske bankirje, da ne bodo odšli kam drugam. Potem boste pa itak umrli.

Najlepše je, ko kdo ugane vašo skrito željo, nam pravijo v teh dneh. Ali res? In kaj bi se zgodilo, če bi kdo uganil skrite želje Trumpa, Putina, Erdoğana, Marine Le Pen ali celo Hitlerja? Sam ne bi niti slučajno hotel ugibati skritih želja teh in njim podobnih ljudi, ker me je že vnaprej groza, kaj bi odkril; še manj bi jim želel, da se njihove skrbno skrite želje uresničijo ali izpolnijo. Mislim, da je zato najlepše nekaj drugega. Resnična vizija zgodovine se mora pričeti s subjektom, pravijo nekateri zgodovinarji, ki jih omenja v svojih delih Russell Jacoby. Na primer v članku z naslovom A New Intellectual History?, ki je priobčen v reviji The American Historical Review. In kaj naj bi to pomenilo?

Nekoč je bil svet poln barv. Nato so se pojavili ljudje in kurili ognje. Kjer so kurili, je bilo rumeno, oranžno in rdeče. Ko je ogenj ugasnil, je ostal siv pepel.

Nato so ljudje začeli kmetovati. Žitna polja so bila rumena, sadeži so bili oranžni. Zaradi polj je tekla rdeča kri. Ko so se polja posušila, so ostala siva tla.

Nato so ljudje začeli nositi sive obleke in izdelovati sive stroje. V njih je gorelo, ven pa se je valil siv dim. Nebo je posivelo. Ljudje so posiveli. Življenje je posivelo. Barve so bile le še na oglasih …

»Kaj narediti s sivino, da ne bo tako siva?« so se vprašali ljudje. Sklenili so jo razdeliti na belo in črno. Sivino, ki jim je bila blizu, so označili kot belo, tisto bolj tujo in čudno pa kot črno.

Pravijo, da “na mladih svet stoji”. Pa res? Morda pa lahko zapišemo takole: Na starih svet stoji. Starejše generacije imajo redne službe (ne čisto vsi), pokojnine, zdravstveno varstvo, nepremičnine, oblast. Mladi imajo dobro izobrazbo, a prekarne službe (ali pa še teh ne) in veliko - praznih obljub. Mladi nimajo svojih stanovanj, ne upajo si ustvariti družin, nimajo svojih političnih predstavnikov, sindikati se z njimi skorajda ne ukvarjajo. Mladi dejansko nimajo prihodnosti, za politiko jim je zato bolj ali manj vseeno. V resnici niso enakopravni člani družbe.

Kdor redno gleda nacionalno televizijo, komercialnih raje ne omenjam, ker so predvidljivo obupne, ve, da se z njo v zadnjem času nekaj dogaja. Zadeve se namreč spreminjajo s slabega na slabše. Ker moram plačevati mesečno naročnino, imam tudi dodatno pravico, da o tem nekaj povem, ker mi ne more biti vseeno, kaj delajo z mojim denarjem in z denarjem mojih sotrpinov, ki so prisiljeni gledati vsebine, za katere moram reči, da so na meji dobrega okusa, zdravega razuma in vsaj za silo sprejemljivih kognitivnih meril. Dvomim, da so se novinarji čez noč čudežno spremenili ali celo spridili, ne verjamem, da jih je kdo začaral, zato je možno sklepati, da nekdo s kapitalom pritiska na vodstvo televizije, da kaže ljudem vse več podob, ki ne zaslužijo, da jih človek ošvrkne s pogledom, in besed, ki so tako blizu sveti preproščini in vraževerju, da se skoraj ni mogoče znebiti vtisa, da ima zraven prste korporacija, ki se sicer imenuje Cerkev.

Naslov knjige, ki jo berem, je: Education and Capitalism: How Evercoming Our Fear of Markets and Economics Can Improve America's Schools. Spisala sta jo Herbert J. Walberg in Joseph L. Bast. Moja ideja je prav nasprotna od njune: kako lahko vračanje k človekovi naravi preseže kapitalizem in mite o svobodnih trgih, na katerih se je treba nenehno bati nekoga, s katerim tekmuješ, in tega, da ti bo zabodel nož v hrbet.

Hvalabogu! Orgije nakupovanja, ki svoj vrhunec dosežejo za božič, so bolj ali manj mimo. Praznik, ki obeležuje rojstvo Kristusa, rojstvo ljubezni in luči, je postal največji poganski praznik materializma, potrošništva, sebičnosti in samozadovoljstva. Samo v ZDA je bilo v “božični praznični sezoni” (november, december) za darila zapravljenih gromozanskih 655 milijard dolarjev (625 milijard €). Kaj ta številka pomeni?

Učenec v ameriški šoli. Test. Vprašanje: Opišite situacijo, ko si številni ljudje nekaj delijo, vsi pa imajo od tega koristi. Učenčev odgovor: komunizem.

Vsi čakamo na iPhone 8. Tako beremo v časopisu. No, vsi prav gotovo ne čakamo, ker vsaj jaz nikakor ne čakam, to pa je že dovolj, da ne moremo reči, da čakamo Vsi.

Počitnice ne služijo samo temu, da se spočijemo od dela ali učenja. Potrebne so tudi, da pridemo k sebi od praznikov. Res pa se ljudje, ki med prazniki najbolj dosledno praznujejo, med počitnicami prav tako naprezajo. Nekateri pač ne znajo izpreči: služba in fuš, pripravljanje, praznovanje in pospravljanje …

Praznovanje ni veselje. Praznovanje je napor. In pogosto spor … Praznikov se veselijo le otroci. Odrasli so najbolj veseli v postelji zadnji večer, ko je vse pospravljeno, ko so gostje odšli in ko sledi običajen delovni dan.