Leta 1916 je nastalo besedilo, napisano v arabskem jeziku, ki ga je razširjal po Kairu Mohammed Ali al-Maliji. Njegov naslov je Vprašajte Jezusa Kristusa. Ne morem si predstavljati, da bi po Ljubljani krožilo besedilo z naslovom Vprašajte Mohameda. Sledi povzetek arabskega besedila. Vprašajte torej in izvedeli boste, potem pa bo odvisno le od vas, kaj boste storili s tako pridobljeno vednostjo.

Sokrat v resnici ni bil nikoli ravno naklonjen demokraciji. Številni ljudje sicer mislijo, da moramo verjeti, da je bil na strani demokracije, ker je bil zelo moder mož, kot da sta modrost in demokracija nujno povezani, vendar je imel, prav zato, nekaj dobrih argumentov, da je bil proti demokraciji, kot jo navadno razumemo. Takole je razmišljal: celo najboljši in najkrepostnejši demokratični voditelji so komaj kaj boljši od demagogov.

Spoštovani poslanke in poslanci,

v obravnavi imate PONOVNO predlog zakona o osebni asistenci, ki bo hendikepiranim ljudem v Sloveniji omogočal dostojno, samostojno in upamo tudi, da srečnejše življenje.

Ljudje bi imeli radi delo, politiki jim ga nenehno obljubljajo, lastniki kapitala pa v zboru ponavljajo, da danes ne more biti tako kot v rajnki Jugi, kjer so imeli vsi delo, delal pa ni skoraj nihče. V resnici govorijo še večje neumnosti, kot smo jih poslušali nekoč. Govorijo nam namreč, da bodo vsak čas nastopili boljši časi, obenem pa se z vsemi štirimi oklepajo kapitalizma, ki temelji na nekaterih principih, o katerih nameravam spregovoriti. Njihovo vedenje je podobno vedenju človeka, ki obljublja, da bo ukinil gravitacijo, obenem pa trdi, da držijo Newtonovi zakoni kot pribito. V resnici nihče ne upa ogroziti profitabilnosti kapitala, zato nam sipljejo pesek v oči, da se ne bi slučajno drznil ogroziti ga kdo od nas. Imajo nas za neumne, v resnici pa se nas na smrt bojijo. Ob priložnostih hvalijo našo inteligenco, drugič jo polivajo z gnojnico. Smo eksperti, ko jim to pride prav, potem smo nenadoma obcestni kamen, ki ga lahko vsakdo zbrca, kamor pač hoče. Danes smo nosilci napredne misli, toda že jutri bomo nebodijihtreba.

Nekdo me je med enim in drugim čajem tako rekoč mimogrede povprašal po mnenju glede pismenosti slovenskih politikov in o tem, koliko knjig preberejo na mesec. Najprej sem odgovoril, da bi moral vprašanje nasloviti nanje, kajti sam ne morem dobro ugibati, koliko jih preberejo, vendar mi je odvrnil, da ga kljub temu zanima moje mnenje. Ker zares nimam nobenega mnenja, odgovarjam na vprašanje tako, da navajam vprašanje, pod katerega je podpisan francoski filozof Jacques Rancière (Kako lahko ljudje, katerih posel ni razmišljanje, prevzamejo vlogo avtoritete na področju razmišljanja in se sočasno konstituirajo kot misleči subjekti?), obenem pa komentiram zelo zanimivo knjigo, ki sem jo pravkar prebral. Njen naslov je Why Voice Matters: Culture and Politics After Neoliberalism. Spisal jo je sociolog Nick Couldry, izšla pa je leta 2010. Že iz naslova je razvidno, da je smiselno in produktivno razmišljati oziroma govoriti o obdobju po neoliberalizmu, samo razmišljanje pa je za praznični čas kot naročeno.

Zaposlitev za nedoločen čas, plačana bolniška, plačan dopust, plačana vožnja na delo in prehrana na delovnem mestu, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, regres, morda še trinajsta plača. Za večino mladih in za vse večji del preostale populacije je vse našteto vse bolj - znanstvena fantastika! V Sloveniji imamo dve kasti zaposlenih: kasto varno zaposlenih in kasto prekarcev. V Ustavi RS (49. člen) pa v posmeh vse večji množici prekernih delavcev piše: “Vsakdo prosto izbira zaposlitev.”

Kaj imata skupnega vojna in birokracija? Vojna je praktična birokracija, birokracija pa je teoretična vojna.

Kakšna je razlika med vojno in filmi Montyja Pythona? Vojna je resnična, a izgleda, kot da si jo je nekdo izmislil. Pythonci pa so si svoje filme izmislili, a so bolj resnični kot večerna poročila.

Trenutno berem izvrstno, napeto in v slogu spretnega, zlasti pa zelo izobraženega pisca napisano knjigo z naslovom In Search of Memory, ki jo je spisal Eric Kandel, prejemnik Nobelove nagrade za medicino (2000). Knjiga je zares bogata znanstvena študija o nastajanju in delovanju različnih vrst spomina, obenem pa je tudi avtobiografija. Napisana je tako, da se iz nje zlahka poučimo o nas samih, o našem vedenju in delovanju, o dolgoročnem spominu in produktivnem učenju, ki ga tako zelo pogrešamo zlasti v šolah, o zgodovini 20. stoletja in o – napakah, ki jih delamo vedno znova. Izpostavljam zlasti dve: trdovratno vraževerje Cerkve tudi v XXI. stoletju in neoliberalno mizerijo, ki jo dihamo iz dneva v dan kot meglo, ki ni nič drugega kot umazanija.

Pričujoči prispevek se nanaša na nedavne dogodke v četrtni skupnosti Šentvid – Ljubljana. Letošnjo jesen je zaznamovala množica sej Sveta četrtne skupnosti, saj smo v dobrem mesecu našteli polovico letnih sej. Moj namen sicer ni poročati o (ne)delovanju Sveta ČS, tega si kot član omenjenega Sveta ne smem kar tako privoščit.

Donald Trump je napovedal, da bo ameriški obrambni minister general z vzdevkom Mad Dog ali Pobesneli pes. Sam vzdevek še ne pove ničesar o generalu – ali pač, saj ga ni dobil po naključju in tudi Trump ga ni izbral slučajno. Naredimo preskok v času. Ko se Hitler odpravlja na pot v zapor, v katerem bo nekaj mesecev počasi in vztrajno pisal Moj boj, piše se leto 1923, se že zbira na Victoria Alle 7 v Frankfurtu skupina ljudi, da bi sebi in drugim pojasnila svet in njegovo delovanje, da bi torej ljudem razložila resnico sveta, karkoli naj bi že to pomenilo. Rojeva se Frankfurtska šola. Med njenimi najvidnejšimi člani bodo v naslednjih desetletjih: Walter Benjamin, Theodor Adorno, Max Horkheimer, Herbert Marcuse. Potem pride na oblast Hitler in nič več ni, kot je bilo nekoč. Benjamin kasneje stori samomor, Marcuse spiše One Dimensional Man in požanje slavo, Adorno pa doživi radikalno bližnje srečanje z upornimi študenti, ki ga niso več voljni poslušati, in infarkt. Česa se lahko naučimo iz zgodovinskih lekcij in kaj lahko pričakujemo od Pobesnelega psa?