ZDA so demokracija, Rusija je diktatura. Kapitalizem je dober, komunizem je slab. Zahod je napreden, Vzhod je nazadnjaški. NATO vadi in zagotavlja mir, ruska vojska izziva in ustvarja vojne. Predsednik ZDA je (bil doslej) vsega spoštovanja vreden, predsednik Rusije pa je nadut zlobnež. ZDA naklonjene vlade so zgledne, Rusiji naklonjene vlade so zločinske. Kdor ni z ZDA, je proti njim, kdor ni proti Rusiji, pa je z njo …
Mnogi veliki ljudje so bili za časa življenja skorajda neopaženi, nekateri zasmehovani, nerazumljeni in celo preganjani ali ubiti. Mnogi ljudje, ki so zase mislili, da so veliki, in so se tako tudi obnašali, pa so preprosto poniknili v zgodovinskem času.
V času zatona se niža tudi kognitivna raven delovanja, zato se ljudje vse bolj ukvarjajo s trivialnostmi, čeprav so sicer še vedno inteligentna bitja kot prej; ravnajo natanko tako, kot je predvidel Freud v razpravi Množična psihologija in analiza jaza. Ugotavljajo na primer, ali so krave, ki jih bodo zaklali, srečnejše od sosedovih ali ne. Ukvarjajo pa se tudi z drugimi zadevami, primernimi času.
Potem naredijo raziskavo in brž ugotovijo, da so slovenske krave še kar srečne. Pravzaprav spoznajo, da so nekatere celo srečnejše od krav, ki se pasejo po italijanskih in avstrijskih pašnikih. Z izsledki raziskave so kajpak zadovoljni, saj je veliko bolje, da so srečne naše krave kakor pa sosedove. O sami zamisli kravja sreča na tem kraju ne razpravljam, temveč jo privzemam kot smiselno. Krave so torej znanstveno dokazano srečne in to je vsekakor dobro; bolje je, da so srečne, če to rečejo znanstveniki, kot pa če so zgolj domnevno srečne, saj so take domneve upravičeno predmet dvoma in kritike. Ne povedo pa, da so ljudje izkoriščevalci. Preprosto dejstvo je, za to ne potrebujemo nobene znanstvene raziskave, da krave že tisočletja večinoma gojijo natanko zato, da bi jih na koncu – ubili. Zaradi mesa. Ki ga pojedo v velikih količinah, čeprav je dokazano rakotvorno. Poleg tega silijo krave k velikanskim naporom, da nenehno proizvajajo mleko, ki jim ga prav tako jemljejo in ga uživajo sami, čeprav je po vseh naravnih zakonih od nekdaj namenjeno teličkom. Srečne krave so tako dober primer človeškega sprenevedanja in goljufanja samega sebe. Kako to vem? Prebral sem veliko dobrih knjig. Tudi tole: Andrew Rimas, Evan Fraser. Beef: The Untold Story of How Milk, Meat, and Muscle Shaped the World (William Morrow, 2008). Spregovoriti pa nameravam še o drugih primerih sprenevedanja.
Obstaja ekonomska totalitarnost, ki jo živimo danes, in sicer nezavedno, zato namesto tega močnega, neprijaznega, neprijetnega in za nežne duše neprimernega izraza uporabljajo evfemizem: gospodarska rast. Dodajam: za vsako ceno. Obstaja torej zahteva po gospodarski rasti za vsako ceno. O tem nameravam razmišljati in govoriti, ker je preprosto treba govoriti in razmišljati, saj je zahteva neizprosna oziroma sadistična. Podobno je Kant razmišljal o francoski revoluciji in v njenem času ter nam potisnil v roke miselna orodja za pojasnjevanje banalnosti zla, Eichmannovega monstruoznega uveljavljanja kreposti, moralne impotentnosti današnjega časa in ekonomskega totalitarizma, ki dnevno razčlovečuje milijarde ljudi, medtem ko elita raja, ameriški predsednik Trump pa obljublja ljudstvu nemogoče zdravstveno zavarovanje za vsakogar.
Premagovanje revščine ni dejanje dobrodelnosti, temveč pravičnosti. Revščina, prav tako kot suženjstvo in apartheid, ni nekaj naravnega. Je delo človeka in premagajo jo lahko samo dejanja ljudi. Včasih so velika dejanja namenjena določeni generaciji. VI ste lahko ta velika generacija. Naj se vaša veličina razcveti. (Nelson Mandela, 2005)
Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj bi si kdo želel živeti običajno družinsko življenje. Kot najpogostejša in najbolj zaželena oblika bivanja, kot osnova, zgled in merilo vsega, o čemer naj bi človek sanjal, k čemur naj bi stremel in za kar naj bi si prizadeval v času med rojstvom in smrtjo, ki ga ne nameni učenju za delo ali delu, je običajno družinsko življenje grozljivka. Res se lahko živemu človeku zgodi dosti neprimerno bolj groznih reči. A takšne reči tudi veljajo za grozne; nihče jih ne želi sebi in svojim bližnjim. Običajno družinsko življenje pa ljudje drug drugemu želijo, si ga vsiljujejo, se ga oklepajo in ga terjajo od drugih …
Ali pa tudi ni. Ko se je Titanik potapljal, je bilo čisto vseeno, ali orkester igra dobro voljo ali je ne igra. Ladja se je še vedno potapljala in nikakršna dobra volja je ni mogla rešiti. Ni pa bilo nobene nujnosti, da se je potopila. Lahko se tudi ne bi.
Nekdo mi je napisal pismo in me mimogrede obtožil, ne da bi navedel eno samo študijo, kar je na žalost tipičen primer obračunavanja z intelektualci in znanstveniki v tej provinci, da je moje pisanje o rdečem mesu in raku, ki pa temelji natanko na znanstvenih študijah, nekritično; in ko zapišem, da temelji na študijah, mislim na veliko število študij, ne na eno samo, kar terja ogromno časa in študiranja; da ne bo kdo mislil, da se zadovoljujem s hitrim prebiranjem časopisov, Wikipedije ter lenobnim gledanjem televizije ter drugih lahko dostopnih in problematičnih virov. V branje priporočam, poleg drugih študij, ki jih bom še navedel v prihodnje, tudi tole metaštudijo: Consumption of meat and dairy and lymphoma risk in the European Prospective Investigation into Cancer and Nutrition, ki je bila priobčena leta 2011 v reviji International Journal of Cancer. Mimogrede: niti slučajno ne privoščim nikomur, da bi dobil diagnozo rak. Danes pa nameravam govoriti o holesterolu, za katerega številni ljudje ne vedo, da je tudi – močan antioksidant. Še vedno govorim o serijskih ubijalcih možganov.
Pri meni se je te dni oglasil filozof. Rekel mi je, da bi se rad pogovarjal z menoj o tem, kar zmore telo. Potem je dodal: ljudje pogosto mislijo, da se filozofija začne z idejami in da pomeni zgolj ukvarjanje z idejami, s pojmi, stavki, z abstrakcijami torej. Kot da konkretno telo ni pomembno, kot da ga lahko zanemarimo, kot da smo lahko do njega povsem brezbrižni. In nesporno dejstvo je, da so del telesa tudi možgani, s katerimi mislimo. Ko zanemarjamo telo, zato nujno zanemarjamo tudi možgane. Kako je torej mogoče hvaliti filozofijo, ne da bi skrbeli za možgane in telo? In prav Stari, ki izumijo filozofijo, so že zdavnaj pokazali, da je skrb za dušo obvezno tudi skrb za telo. Prav zato si ne znam predstavljati filozofije brez skrbi za telo, ki se začne pri hrani. Ta ni dobra ali slaba le za telo, temveč je vselej nujno dobra ali slaba tudi za možgane. Na katere moramo še posebej skrbno paziti, ker so izjemno dragocen organ, kar je bržčas očitno.