Včasih kdo reče, da je dobro imeti veliko sliko sveta pred seboj, da ni dobro gledati na svet kakor skozi ključavnico, da so ozki pogledi problematični, ker človeku premalo povedo, da je torej dobro imeti široko odprte oči in se ne gibati v ozkih okvirih. Človek naj bi bil torej širok, kot se reče. Obenem pa vsakdanja izkušnja potrjuje spoznanje, da velika in natančna podoba pogosto ravno ni sprejeta, da prevladuje relativiziranje, kot da je vsak pogled na svet enako dober kot vsak drug pogled, kot da je vsako mnenje že tudi ustrezno in bi moralo biti samodejno sprejeto. Zadeve so zares zapletene in prav zato je danes na vrsti velika slika sveta.
Dogodku kajpak sledi refleksija. Takole je napisala mati nekega mladeniča, ki se je udeležil srečanja z bajno bogatimi politiki oni dan v Ljubljani: Dobro ste zadeli duh tistega dogodka. Moj otrok je prišel domov precej potrt. Mislim, da se ga je dotaknilo in da je čutil svojo nemoč. Rekel je, da če bi imel Cerar čustva, bi moral pobegniti s prizorišča, se skriti v zadnjo luknjo parlamenta od sramote. Pristavil je še, da bi lahko rekel karkoli, pa bi bilo enako, in da se je počutil, kot bi bil 'med onimi, ki se jim govori, da če nimajo kruha, naj jedo potico'. Mladi so šli domov in po svoje. Trojica dobro plačanih pa na pojedino in teran. Cerarja verjetno ni motilo, kako je izpadlo vse skupaj pred visokim gostom. (Mene osebno bi bilo na njegovem mestu tako sram, da ne bi šla iz hiše vsaj par mandatov koga drugega.) Pa še nekaj je zmotilo sina. Zmotilo ga je, da se je trojica vedla tako, kot bi se pogovarjala z otroki iz jasli, za katere res ne moreš pričakovati, da jim bo kaj jasno. Ampak je na koncu sklenil, da ljudem še ni dovolj hudo, da bi kaj spremenili. Za svoje vrstnike pravi, da jim ni pomoči. Zadevajo se z ekrani in ekrančki, ne razmišljajo o ničemer, in strah ga je prav teh ljudi, ki bodo nekoč pač tako ali drugače krojili usodo tega sveta. Sicer je prepričan, da je vojna neizogibna. Bil je pravzaprav precej – ne vem, kako bi opisala – razdražen. Gospo komisarko je opisal kot 'tisto babo', ki kroji našo usodo. Zelo so ga prizadeli njeni pozivi, naj se mladi obrnejo nanjo, če bodo imeli težave.
Po izvolitvi Donalda Trumpa za ameriškega predsednika in še pred njegovo zaprisego, se je sredi decembra 2016 v ZDA oblikovalo progresivno gibanje Indivisible (Nedeljivi). Takrat je skupina bivših kongresnih uslužbencev na spletno stran postavila priročnik Indivisible za “upor proti Trumpovi agendi”. Priročnik si je doslej preneslo že več kot milijon ljudi, spletno stran Indivisible pa je obiskalo preko milijon ljudi. Spletna stran se je v začetku, zaradi velikega prometa, celo začasno sesula. (How The Indivisible Movement Is Fueling Resistance To Trump)
Zgodil se je dogodek. Ne v smislu, o katerem govori Alain Badiou, kajpak, saj bi bilo to preveč radikalno, zlasti za te kraje, pa vendar ga je vredno omeniti. Vreden je celo komentarja in kritične misli, saj ravno ni dogodek v filozofskem pomenu besede, ampak je zgolj simulacija dogodka, kar je še en prispevek h kapitalistični blaznosti, je neuspelo srečanje, ki je odveč prav kot neuspelo, in je čista izguba časa, čeprav je čas tudi denar, kot pravijo. Pa tudi zato, ker je vse skupaj neka gospa zelo jedrnato komentirala takole: Sicer pa je vredno pogledati celotno oddajo Cerar in mladi, ker je vse skupaj zelo perverzna groteska. Pred mladimi sedijo trije bajno plačani politiki in otresajo neslane šale o prekariatu. Juncker je denimo izjavil, da je njegova služba sedaj prekarna. Potem je še Cerar nekaj podobnega trosil in se smehljal. Še dobro, da je intervenirala neka mladenka in mu naravnost rekla, naj se neha smejati, ker ni smešno. Mislim, da te kap. Torej.
Vsak človek je neizmerno srečen, ko sreča sorodno dušo, in neizmerno nesrečen, ko spozna, da ni tako zelo sorodna. Nekateri jo skušajo potem prepričati, da bi postala sorodna, ali pa se ji pustijo prepričati – zlepa ali zgrda. Tretji si jo skušajo podvreči ali pa se ji pustijo podvreči. Četrti jo pustijo pri miru in skušajo imeti mir pred njo. Ljudje ne maramo nesorodnih duš.
Oglas pravi takole: Bolj slovensko kakor hribolazenje, smučanje, igranje na harmoniko. Kaj nam torej sporoča? Sporoča nam, da naj bi bilo nekaj bolj slovensko, kot je slovensko nekaj drugega. Na prvi pogled še ena reklama v morju bolj ali manj artikuliranih reklam, toda v resnici je prav v tem času vredna natančne analize ali dekonstrukcije.
Ljubljana, 3.3.2017
Zadeva: Priprava podzakonskih aktov za Zakon o osebni asistenci
Spoštovani!
Zakon o osebni asistenci je bil dne 27.2.2017 objavljen v Uradnem listu RS (št. 10/17). Vljudno vas torej naprošamo, da konkretno določite časovnico za pripravo vseh podzakonskih aktov, ki so potrebni za operativnost Zakona o osebni asistenci. Vsi podzakonski akti, pravilniki in obrazci morajo biti izdelani najkasneje do 30.6.2018. Zakon mora namreč s 1.1.2019 stopiti v veljavo, brez priziva ali odloga! Ne glede na takratne politične razmere in dogajanje v družbi.
V praksi to pomeni, da obstoječi uporabniki, ki smo življenjsko odvisni od osebne asistence in jo potrebujemo prav vsak dan (vključno s prazniki, nedeljami in dopusti), ne moremo imeti izpada te pomoči. Med sedanjimi programi in zakonom ne sme biti prekinitve, saj bi se s tem dobesedno ogrozila življenja ljudi. Prav tako pa mora biti s tem datumom tudi novim uporabnikom omogočeno polnopravno uživanje pridobljenih pravic.
Ves svet mu ne ploska zato, ker je ameriški predsednik v svojem govoru kongresu povedal nevarno pravljico. Vanjo je vključil še nekaj mitov (o ameriškem delavcu, ki trdo dela, sledi etičnim principom in skrbi za družino; o varnih skupnostih, iz katerih je pregnano zlo in kjer se igrajo otroci na dvoriščih, igriščih in drugih varnih krajih, hodijo v dobre šole in brezskrbno uživajo življenje; o močni Ameriki, kjer je ameriški način življenja eno samo uresničevanje sanj), dodal veliko patosa, povezanega z vojnimi veterani, njihovimi vdovami in otroki, s težko bolnimi mladostniki, ki so se uprli smrtonosnim boleznim in v neenakopravnem boju kljub vsemu zmagali, s starimi ljudmi, ki so še vedno pri močeh in predstavljajo ustvarjalnost ameriškega naroda, vse skupaj začinil z močnimi domoljubnimi čustvi, ki se jim ni mogoče upirati, na koncu pa dodal obvezni Bog blagoslovi Ameriko. Pravljice, miti in patos imajo kajpak funkcije, ki pa nimajo nobene resne zveze z realnim življenjem večine ljudi v neoliberalnem svetu, saj so dobre le za elito in za kakega naivneža, ki se še ni prepričal, kako zadeve zares stojijo na tem planetu. Poleg tega ameriškemu predsedniku ne ploskamo zato, ker obstaja veliko zadev, o katerih ni črhnil niti besedice, pa bi moral, saj kot predsednik predstavlja vse državljane ZDA.
Končno, bi lahko rekli. Pa smo le dočakali trenutek, ko je nekdo mirno, jasno in brez dlake na jeziku stopil naprej, postal avantgarda in vsem ljudem povedal, kako dalje; ko je končno konkretno odgovoril na večno vprašanje kaj storiti; ko je pokazal pot, začrtal meje, odgovoril na številna vprašanja, ki so dolga leta čakala na odgovore, naletela pa le na abstraktno levičarsko sholastiko; ko je pokazal vsemu svetu, da ni treba vselej nedoločeno dolgo cincati, dvomiti, neproduktivno govoriti in govoriti, pa ničesar povedati, da torej obstaja čas, ko je treba zavihati rokave ter nekaj preprosto narediti in nehati govoriti, kajti čas je izjemno dragocen, da je treba slabim ljudem kratko malo s silo, ki se je ne smemo sramovati uporabiti, onemogočiti zločinko delovanje, da obstajajo načini, kako zagotoviti ljudem varnost in jih zaščititi pred radikalnim islamskim terorizmom. In ta nekdo je natanko ameriški predsednik, pri čemer ni pomembno, ali je komu všeč njegova pričeska ali mu ni všeč. Na prvi pogled je skoraj neverjetno, da je bilo treba čakati toliko časa, da se je pojavil človek, ki je preprosto rekel bobu bob in se ne boji radikalnih sprememb. Kje so bili taki ljudje prej, se sprašujemo, saj najbrž Trump ni edini človek na tem planetu, ki ve, kaj narediti, kje so bili vsi mainstream ekonomisti, Nobelovi nagrajenci za ekonomijo, kje so bili vsi kritični levičarji, ki domnevno vedo, kako v lepšo prihodnost? Kaj se je dogajalo doslej, zakaj nihče ni jasno povedal, kaj storiti, da bo prihodnost zopet lepa, svetla, optimistična in bogata, če pa je vse skupaj izjemno preprosto, le sešteti je treba dva in dva? Zakaj torej doslej tega niso storili, zakaj je moral priti Trump? In kakšna bi bila usoda sveta, če po kakem naključju ne bi zmagal na volitvah in ne bi postal ameriški predsednik?
... zato živim zdravo. Tako pravi oglas, čigar oblikovalci se očitno ne zavedajo, kaj sporoča. Nastal je namreč v svetu, v katerem vse raste in vse se širi: Zemlja se segreva, polarni led se krči, oceani se dvigujejo, ker so vse toplejši, vremenske katastrofe so vse katastrofalnejše in vse pogostejše, gosenice in komarji in druge živali se širijo na ozemlja, kjer jih je bilo pred tem malo ali nič, tropski gozdovi se krčijo zaradi potreb lesne industrije, količine metana v ozračju naraščajo, količine ogljikovega dioksida naraščajo, bogati ljudje bogatijo, čiste pitne vode je vse manj, vse več je spopadov zanjo, narašča število suženjske delovne sile, povečujejo se trgi s človeškimi organi in z ljudmi, narašča število beguncev in iskalcev zaposlitve ... A treba je postavljati meje, vzklikajo vsak dan ljudje, ki vsaj intuitivno čutijo, da meje morajo biti, da morajo obstajati avtoritete, da mora obstajati odgovornost, da mora obstajati spoštovanje. A kako to narediti? Lahko je govoriti, čisto nekaj drugega pa je znati postaviti meje in jih znati varovati, ohranjati; postavljanje žičnate ograje na državni meji je le beden poskus uresničevanja zapisanega. Aktualni primer je tudi tale: V nekaterih ameriških zveznih državah se republikanci prav zdaj močno trudijo, da bi sprejeli zakone, na podlagi katerih učitelji v šolah v sicer demokratični državi ne bi poučevali mladih o podnebnih spremembah in o znanosti, ki jih pojasnjuje. Sliši se skoraj neverjetno, vendar je absolutno res. Taki podvigi sicer niso povsem novi, so pa pomembno znamenje časa ali še bolje: so simptom časa. Živimo namreč v svetu, v katerem je vsak dan znova mogoče odkriti, da je znanost le nosilka mnenj med drugimi nosilci mnenj, kar pomeni, da imajo enako ali pa celo večjo pojasnjevalno moč religija, naključna mnenja mimoidočih, vraževerje in sporočila nezemeljskih bitij. Velikokrat se zgodi, da ljudje omalovažujoče zamahnejo z roko, ko nanese beseda na znanost in pojasnjevanje vsakdanjih pojavov. Pojasnjevanje jih bodisi ne zanima bodisi so prepričani, da nekaj onkraj znanosti vse skupaj pojasni še veliko bolje kakor znanost. Kaj se pravzaprav dogaja? In kaj pomeni, da hoče narediti ameriški predsednik veliko Ameriko? Je povečevanje stroškov za vojsko in zapovedovanje učiteljem, kaj smejo govoriti deci in česa ne smejo, uvod v vse skupaj? Je to novo postavljanje meja?