Podatki znanstvenikov so kristalno jasni, objektivni in vanje preprosto ni mogoče dvomiti, tudi če se potrudiš: ta hip je na severnem tečaju temperatura za 30 stopinj Celzija višja, kot bi morala biti. Kako to vemo? Preprosto: vzameš termometer, ki je precej zanesljiva naprava za merjenje temperature, ga pustiš nekaj časa na zraku in odčitaš. Ugotoviš tole: namesto minus 30°C je temperatura okoli ničle. In napovedi taistih znanstvenikov, ki znajo meriti temperature, praviloma so to visoko izobraženi fiziki, so strašljive. Trump pa nič. Kot da se njega to ne tiče. In kako je v provinci? Medtem ko znanstveniki neutrudno opozarjajo na prihajajoče katastrofe epskih razsežnosti zaradi podnebnih sprememb, ljudje v Sloveniji rajajo, se držijo za roke in pojejo. V provinci so tako pravkar ugotovili, da bodo do leta 2050 postopoma vsi Slovenci – srečni ljudje. Tako pravi najnovejša vizija, ki jo je spisalo nekaj izbranih Slovencev. Saj je lepa pravljica, vendar je zgolj to. In od pravljic na žalost ni mogoče živeti. Je pa mogoče od njih umreti.

Živi veliko ljudi, ki nenehno hujšajo. Vedno znova so na dietah in vedno znova ne hujšajo, nekateri pa celo pridobivajo na teži, kar je na prvi pogled zelo nenavadno. Zakaj je tako, zakaj hujšanje praviloma ne pomaga, zakaj študije dokazujejo, da ljudje, ki hujšajo, pogosto poleg pridobivanja teže razvijejo še druge simptome, kot so spominske motnje, težave pri učenju, reševanju problemov in nadzorovanju lastnega vedenja, zlasti čustev, zaradi katerih dodatno trpijo? Za potrebe predavanj o vplivih prehranjevanja na možgane, ki jih imam po Sloveniji, sem prebral še eno dobro študijo. Spisala jo je ameriška psihologinja Charlotte N. Markey, ki se že dolgo časa ukvarja prav z zapisanimi vprašanji. Naslov knjige je Smart People don't Diet.

Čeprav so nas številni politiki, ekonomisti in gospodarstveniki dolgo časa “farbali”, da je gromozanska investicija v TEŠ 6 ekonomična, okoljsko upravičena in vzdržna, nam bodo zdaj najverjetneje obesili 1 evro mesečnega plačila na položnicah za elektriko (Evro davka na položnicah za preplačano naložbo v TEŠ 6). S tem bomo državljani, ki pri tej odločitvi nismo imeli prav nobene besede, neposredno plačevali za morebitno korupcijo in, kar je nesporno dejstvo, za umazano energijo; pa še za človeško neumnost zraven.

Obstaja množica klišejev o kulturi, ki se vztrajno ponavljajo skozi čas kot pokvarjena lajna, in včasih se zdi, da jih ne bo nikoli konec: kultura je pomembna za narod; narod si bo pisal sodbo sam; kultura vsak dan, ne le ob prazniku; umetniku sreča laže. Poleg klišejev pa človeško bitje premore še kaj drugega, pomembnejšega, zlasti pa bolj navdihujočega. Tudi zaradi tega, kar imenujemo kulturni kapital. Pravkar sem prebral izvrstno knjigo: Alexandre Bohas. The Political Economy of Disney: The Cultural Capitalism of Hollywood (Palgrave Macmillan, 2016). Navdihnila me je z dobrimi razmišljanji o kapitalizmu, kulturi in globalni zabavi, vplivih Disneyja na Hollywood in Hollywooda na civilizacijo prostega časa, ki že dolgo niti slučajno ni to, kar nosi v imenu, pa seveda o plitvinah hollywoodskih pripovedi, ob katerih je Prešeren svetovni prvak. Danes zato govorim o njem. Ker se spodobi, kot bi rekli moralizatorji.

Z inavguracijo novega ameriškega predsednika Trumpa smo tudi formalno dosegli vrhunec dobe komercializacije. Tržne sile, ki so si popolnoma pokorile ekonomski sistem, so zdaj tudi uradno “v zakonu” s politiko. To je izjemno nevarna situacija, saj tržni - komercialni odnosi zdaj popolnoma obvladujejo vse ključne družbene sisteme.

Ljudje včasih mislijo, da so protesti drugih ljudi nihilistični, destruktivni in brezplodni, namenjeni zgolj zabavi nastopajočih ali ego tripu, uveljavljanju ozkih političnih interesov in posamičnih sindikalnih zahtev, zato večina ljudi ne protestira niti tedaj, ko ima vse razloge za protest in je ta družbeno pravičen, upravičen in etičen. Resnica same zamisli protesta je ravno nasprotna od prevladujoče dokse: vsakdanje življenje je že samo prežeto z nihilizmom, nevidnim sistemskim nasiljem nad ljudmi, s simulakri in simuliranimi oblikami življenja, kot bi rekel Jean Baudrillard, z uveljavljanjem ozkih političnih interesov in s kopičenjem kapitala v rokah peščice. Protest je zato nujen, saj je na strani življenja, ne pa na strani tehnološke racionalnosti, rasti borznih indeksov in vlaganja velikanskih količin denarja v delnice, logike simulacij in politik, ki poglabljajo prepad med elito in vsemi drugimi ljudmi.

Šel sem na kolo. Bilo je mrzlo. Na tleh led, sol, pesek in svinjarija. Zrak, kot da vdihavam železne opilke …

Kaj je narobe s Slovenci? Tako vprašanje se namreč zastavlja samo od sebe, in ni posledica moje vzvišenosti. Zakaj se zastavlja? Včeraj smo državljani province izvedeli, da bomo odslej dražje plačevali električno energijo. Razlog je nadvse preprost: obstaja izguba Termoelektrarne Šoštanj. Medtem ko se ves svet razen Trumpa spreminja in skuša rešiti človeštvo pred katastrofalnimi podnebnimi spremembami, te dni lahko beremo poročila z Arktike, ki se segreva izjemno hitro, to pa dokazuje tudi vremenska napoved za 6. februar 2017, ki pravi, da bodo na nekaterih področjih Arktike temperature tudi do 30°C višje, kot so bile povprečno v obdobju 1979 – 2000, smo v provinci že pred leti, ko so nam pravljičarji iz dneva v dan pripovedovali zgodbo o uspehu, najprej zgradili – novo termoelektrarno. To je čisto preprosto tovarna na premog. Pokurili bomo torej še več fosilnih goriv, so nam takrat sporočili, in prispevali svoj skromni delež k segrevanju Zemlje, kot da še ni dovolj segreta. A to še zdaleč ni vse. Ta smrdljiva tovarna na premog ustvarja poleg vsega še izgubo. Že tako ali tako je čisti neoliberalni polom, ker so mnogi zaslužili z njeno gradnjo oziroma s krajami bajne denarce, sedaj pa nam še mirno sporočajo preko medijev, da bomo plačevali dražjo energijo, ker ustvarjajo izgubo. Da ne bo nesporazuma: kurimo premog namesto čiste energije, nekateri kradejo, kurjenje premoga ustvarja izgubo, državljani pa naj plačujejo vse skupaj. In medtem ko so Romuni na ulicah, ker imajo vlado, ki sprejema nore odloke, s katerimi se nikakor nočejo sprijazniti, gledajo Slovenci skoke, navijajo za svoje in so čisto mirni pri plačevanju položnic za dražjo električno energijo. Nedoumljivo!

Predsednik vlade postaja odločnejši, pravijo, ker mu piarovci svetujejo, naj bo tak; torej potrebuje podporo. Tako mimogrede reče, da bi moral predsednik parlamenta odstopiti kot podpredsednik stranke SMC, ker se ne strinja s skrajno problematičnim in nevarnim zakonom o tujcih, ki ga sam sicer podpira. Ministrova nenavadna odločenost pomeni zlasti poceni rabo množične psihologije, ker se upravljavcem s človeškim kapitalom očitno zdi, da je treba ljudem nenehno pripovedovati o potrebi po varnosti, kot da ne znajo šteti do pet. Politično poniževanje ljudi je res veliko, izrabljanje psihologije in odtujenost sta tudi obsežna, zato je opolnomočenja ljudi, če odštejemo modne utrinke in novorek, še vedno malo. In vse premalo je tega, kar je imenoval sociolog Robert Merton zakon nenameravanih posledic. Ali po domače: ljudje vedno znova rečejo in mislijo, da se s tem izvlečejo iz zagate, da niso nameravali storiti tega ali onega, pa se to ali ono kljub temu zgodi.

Človekove pravice vse bolj postajajo nebodigatreba. Politiki se do njih obnašajo kot se jim zdi: enkrat se nanje sklicujejo, drugič jih mirno povozijo, tretjič se z njimi igrajo politično trgovino. Vendar ne gre tako, človekove pravice so velik civilizacijski dosežek in z njimi ni mogoče ravnati “kot svinja z mehom”.