Predsednik Vlade Republike Slovenije dr. Miro Cerar

Predsednik Republike Borut Pahor

Poslanke in poslanci državnega zbora Republike Slovenije

Državljanke in državljani Republike Slovenije

Ljubljana, 7.12.2016

Po dobrem letu obljube SMC, da bodo v parlamentarno proceduro vložili usklajen Zakon o osebni asistenci, se ni zgodilo popolnoma nič. Gospa Simona Kunstec-Lipicer je takrat v imenu ne zgolj svoje stranke, temveč v imenu celotne koalicije prevzela zavezo, da bo zakon že v prvih mesecih leta 2016 doživel obravnavo. Takrat so to svojo potezo tudi na veliko uporabili v propagandne namene ob 3. decembru – mednarodnem dnevu hendikepiranih. A so jo, po zaključku veselega decembra, januarja takoj pozabili.

Pa smo odštevali dneve do februarja, ko naj bi se zaključila razprava znotraj parlamenta in se tudi ni zgodilo nič. Začeli smo klicati, spraševati, prositi za pojasnila, sestanek, kakršnokoli informacijo na to temo, toda na drugi strani smo naleteli na popolno blokado, molk, ignoranco. V obupu smo zadevo dvignili na javno raven in pred poslanskimi počitnicami posneli poslanico, ki pa prav tako ni zalegla. Vse to je sodu izbilo dno. Primorani smo se bili soočiti z dejstvom, da so poslanke in poslanci, ki so se obvezali, da bodo zakon podprli, enkrat ko so padle maske, pokazali svojo nenačelnost. Prav v teh dneh, natanko leto dni po obljubi SMC, je NSi naznanila, da je vložila svoj predlog zakona, s katerim se strinjajo vse reprezentativne invalidske organizacije.

Ponovna uvedba 2. januarja kot dela prostega dneva je bila sprejeta tako rekoč čez noč in naj bi nam teknil kot žlahten pelinkovec za prebavo vseh grozot, ki se dogajajo na področju zdravstva, sociale, zaposlovanja ... Naš zakon iz leta 2015 bi stal prav toliko kolikor bomo »porabili« 2. januarja, zato da bomo lahko doma (stran od oči in misli tistih, ki živijo v institucijah)! Prav božično-novoletni prazniki so najtežje obdobje za posameznike, ki živijo v domovih za ostarele in podobnih institucijah, saj je takrat oskrba še bolj okrnjena (še večje pomanjkanje osebja), osamljenost na višku, stiska ljudi pa ob vseh zgoraj omenjenih dejavnikih še toliko večja. Je res tako nemogoče, da bi se vsaj enkrat poenotili v skupno dobro in se tako zedinili podpreti Zakon o osebni asistenci, ki nima ideoloških predznakov, ampak je izključno civilizacijski dosežek ter spomenik spoštovanju človekovih pravic?

In prav v imenu spoštovanja in človekovega dostojanstva, še enkrat vljudno ter lepo naprošamo vse parlamentarne stranke, poslanke in poslance, naj še pred koncem leta podprejo NSi in njihov predlog Zakona o osebni asistenci ter končno pričnejo s proceduro v DZ RS. Da bo veseli december zares vesel in boste lahko mirne vesti praznovali v krogu svojih najdražjih (še cel 2. januar).

Strokovna vodja programa Neodvisno življenje hendikepiranih

in stara/nova predsednica

Elena Pečarič

Slavoj Žižek je pred kratkim spisal knjigo o težavah s sosedi, ki so obenem tudi težave v paradižu oziroma v kapitalizmu; njen naslov je Trouble in Paradise. Zgovoren je tudi njen podnaslov: od konca zgodovine do konca kapitalizma. Poleg diagnosticiranja stanja neoliberalnega kapitalizma v 21. stoletju, ki je zares katastrofalno, kar vemo že nekaj časa, odkrijemo v knjigi tudi razmišljanja o novih emancipatoričnih spopadih, ki nas bodo pripeljali naravnost v komunizem – če bodo uspešni, kajpak. Na tem kraju pa želim komentirati skorajšnji Žižkov odgovor za televizijsko hišo Al Jazeera. Odgovarjal je na vprašanje, zakaj so begunci tako velik izziv prav za Evropo in tako imenovane evropske vrednote. Pojdimo počasi.

Standing Rock (Stoječa skala) je šesti največji indijanski rezervat v ZDA (9.251 km2, kar pomeni skoraj polovico površine Slovenije) in leži na območjih zveznih držav Severna in Južna Dakota. Rezervat je v zadnjem času postal znan po boju domorodnih plemen in okoljevarstvenikov proti gradnji 1.825 kilometrov dolgega naftovoda Dakota Access, ki bi lahko ogrozil vodne vire in oskrunil indijansko dediščino na območju rezervata.

Temelj kapitalizma je gospodarska rast. Gospodarska rast ni več izdelkov, več storitev, več oddelanih ur in več zaposlenih kot lani. Gospodarska rast je izključno več dobička kot lani. Povzroči jo lahko marsikaj, med drugim tudi povečanje proizvodnje (več izdelkov, več storitev, več oddelanih ur in več zaposlenih) …

“Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje.” (1. člen Splošne deklaracije človekovih pravic)

Zgornje besede se nam morda zdijo vzvišen ideal, želja po svetu, kjer bi “drug z drugim ravnali kakor bratje” (in sestre seveda). Mnogim se to zdi nemogoče, saj vendar pripadamo tako različnim narodom in narodnostnim skupinam. Pa res?

V teh dneh smo priče dvema pomembnima dogodkoma, ki ju vsaj zapriseženi levičarji ne bi smeli spregledati. Na današnji dan smo v bivši državi praznovali dan republike, najpomembnejši praznik tedanjega sistema, pred dnevi pa nas je kot strela z jasnega doletela novica o smrti voditelja najdaljše revolucije nove dobe, ki se je je prijelo ime kubanska revolucija.

"Dovški župnik Jakob Aljaž je 15. aprila 1895 z občinama Dovje in Mojstrana sklenil kupno pogodbo o odkupu zemljišča vrh Triglava za 1 goldinar." (gore-ljudje.net) Naslednje leto je dal Aljaž na vrh postaviti stolp, na katerega je dal napisati naslednje besedilo:

"Pozdravljen, popotnik! Blagovoli zapisati v to knjigo svoje ime in kako misel, če ti je prav… Ta stolpič s panoramo sem postavil po svojem načrtu in na svoje stroške ter na svojem svetu dne 7.VIII.1896 v občo korist… Jakob Aljaž na Dovjem." (Dediščina Jakoba Aljaža, Aljažev goldinar)

"Sadovi gospodarskega okrevanja so neenakomerno porazdeljeni," so pred kratkim objavili v Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) (The rich are winning the global economic recovery). Podatki so nedvoumni; po začetku krize v letu 2007 so bogati postali še bogatejši, revnejši pa še revnejši.

Začenjamo z osrednjimi vprašanji današnjega časa: Je sploh kaj mogoče spremeniti? Ali sploh obstaja kakšna alternativa? Koliko časa bomo to še tako mirno prenašali? S temi vprašanji se ne strinjam, ker so pesimistična, porojena iz istega strahu, ki diktira tempo izgubljenega človeka v labirintu njega podcenjujočih pravil in omejitev.

2. svetovna vojna je leta 1945 v Evropi zastala. Nemčija je padla. Nacisti so se potuhnili ali se preselili čez lužo.

Tam se niso potuhnili. Kot zlobe so bili polni tudi denarja in imeli so pajkovo zaveso povezav z rimokatoliškimi veljaki. O tem, kaj so počeli v od boga blagoslovljenih krajih na drugem koncu zemeljske oble, ve vsevedni stric Google bolj malo. Zgovoren je predvsem glede tega, kako so prišli tja in kako so jih lovci na naciste v naslednjih desetletjih peščico polovili. Glede tisočev nepolovljenih, ki so jih vlade tamkajšnjih držav (prav tako tesno povezane z rimokatoliškimi veljaki) omogočile gospodarske in politične kariere, pa je zelo skop. A zgodovina tistega konca oble je zadnjih 70 let takšna, kot bi jo držali za vrat nacisti. Tak vtis je prav gotovo izvit iz trte – iz prostranih vinogradov, ki jih je (ob pomoči trdega dela domačinov) nezanemarljivo oplemenitil denar priseljenih nacistov …