Te dni smo lahko iz ust protestantskih duhovnikov, duhovnic, voditeljev in voditeljic, teh je sicer bistveno manj, poslušali, da ljudje potrebujejo Cerkev. Slišali smo tudi, da o tem ne more biti nobenega dvoma. Pa vendar dvomim, čeprav bi med katoliškim vraževerjem in protestantsko držo do sveta raje izbral slednjo. Stojim torej na tem kraju in dvomim. Obenem gledam serijo The Exorcist (Jeremy Slater, 2016).
Zakaj je cel cirkus okoli tega, da je Bob dobil Nobelovo nagrado? Vsako leto jo dobi cel kup ljudi, za katere takrat slišimo prvič in zadnjič. Vsako leto jo za leposlovje dobi pisec, ki ga ne dotlej ne potem skoraj nihče ne bere. Zdaj jo je dobil nekdo, za kogar je slišalo že dosti ljudi. Večina teh tudi ve, da je glasbenik. Nekateri vedo, da je »Blowin' in the wind« njegova pesem. Peščica bi jih celo znala povedati še kakšen naslov. Število tistih, ki vsaj za silo poznajo delo Boba Dylana ali kateregakoli drugega nobelovca, pa je v masi človeštva povsem zanemarljivo …
Predstavljajmo si kraj, kjer ljudje niso navijači lokalno-globalnih zvezd, temveč so gospodarji svoje usode. To pomeni, da sami pišejo pravila lastnega življenja. To pomeni, ker jih je pač več, da se o pravilih dogovarjajo, da sodelujejo – da znajo sodelovati in so torej zreli.
Danes je 26. oktober. Temperatura zraka ob šestih zjutraj je bila v Ljubljani plus 15 stopinj Celzija. Premier je včeraj, 25. oktobra 2016, vsem Slovencem in vsem Slovenkam orisal svetlo prihodnost in jim jo kajpak tudi zaželel; mimogrede je še poudaril, da smo lahko že sedaj ponosni in da živimo dobro, da smo narod, ki se lahko postavi ob bok kateremu koli drugemu narodu, da znamo stopiti skupaj in vse ostalo. Isto bi lahko rekel kateri koli premier za kateri koli narod na tem svetu.
Najprej razložimo naslovno misel, predvsem besedno zvezo razredni boj. Zdi se, da je govor o razrednem boju anahronizem, uporabljanje pojmovnega aparata, ki ga je spreminjanje družbe v zadnjih trideset in več letih zavrglo.
Ženomrznežem se zdijo borke za ženske pravice nekaj groznega. Najbrž se počutijo zapostavljeni, ker jim ne smejo lastnoudno začepiti ust, jih premlatiti ali posiliti. A še vedno obstaja upanje, da bo to naredil kdo drug ali se bodo zaljubile in postale pridne ali pa bodo nemara same od sebe prišle k pameti. Dosti hujši od teh ženskač pa smo za ženomrzneže borci za ženske pravice. Naš obstoj je zanje udarec pod pasom, zaradi katerega jim za nekaj trenutkov zmanjka sape, besed – razen zgoraj naštetih – pa tako nikoli niso imeli.
Med vsemi pravicami, ki jih lahko mislimo v demokratičnih okoljih, obstaja tudi pravica do gibanja; ideja demokracije je od iznajdbe v antičnem svetu neločljivo povezana z idejo svobodnega gibanja. Sodobno življenje v globalnem kapitalizmu to pravico vsak dan potrjuje. Različni trgovinski sporazumi so zato napisani tako, da bi bilo gibanja čim več. Pravzaprav so napisani tako, da bi bilo gibanje absolutno neomejeno in zagotovljeno ter da bi bil vsakdo, ki bi si ga drznil omejevati, postavljen pred sodnika. Vsekakor je res, da je prosto gibanje zelo pomembna vrednota globalnega kapitalističnega sveta, ki jo gre varovati za vsako ceno in z vsemi pravnimi sredstvi; enako lahko rečemo za demokracijo.
V razvitejšem delu sveta se marsikdo znajde v dilemi, kaj storiti s hrano, ki neporabljena ostaja v domovih; na primer po rojstnodnevni zabavi, ali ker smo jo morda preveč kupili ali pripravili? Pred takšno dilemo se je znašla tudi Angležinja Tessa Cook, ki je nekega dne želela še povsem dobro hrano, ki je ni mogla sama pojesti, podariti nekomu drugemu; šla je na ulico, a tam ni bilo nikogar, ki bi jo želel. Takrat se ji porodila zamisel: zakaj ne bi šlo na boljši način - zakaj ne z mobilno aplikacijo? Skupaj s Saasho Celestial-One sta ustanovili OLIO, mobilno platformo za delitev hrane.
Berem izjemno dobro knjigo: Abuse or Punishment?. Violence toward Children in Quebec Families, 1850-1969. Spisala sta jo Marie-Aimée Cliche in Donald Wilson, izšla pa je leta 2014. V njej berem tole. Včasih je bilo telesno kaznovanje otrok normalno, potem pa so ljudje vendarle začeli razmišljati drugače; morda bi lahko celo rekel, da s svojo glavo. V drugi polovici XIX. stoletja psihologija končno nadomešča strogo disciplino in religiozno vraževerje, ki temelji na krivdi in manjvrednosti ljudi. Danes, več kot sto let pozneje, pa se v tej provinci še vedno sprašujejo, ali kaznovati otroke ali ne. Človek bi včasih kar skočil iz kože, če bi se dalo in če bi pomagalo. Sledi odgovor na vprašanje, zapisano v naslovu prispevka, ki je izjemno preprost. V roke mi ga je potisnila sedaj odrasla ženska, ki jo 'obravnavam', kot se reče v žargonu. Povedala mi je tole.
Vsaka resna analiza delovanja kapitalizma mora izhajati iz elementarnega spoznanja, da kapitalizem poganjajo profiti. Ne poganja ga tekmovalnost med lastniki kapitala, ne poganjajo ga potrebe ljudi po dobrinah, ne poganjajo ga tehnologije, ne poganja ga znanost, ne poganjajo ga menedžerji in njihova inteligenca, še zlasti pa ga ne poganjajo delavci. In vsak dober analitik kapitalističnega delovanja vam bo zlahka dokazal, da tak način delovanja nujno proizvaja neenakosti in nezaposlenost. Vsako govorjenje o zmanjševanju nepravičnosti, neenakosti in nezaposlenosti je v kapitalizmu zato zgolj blefiranje in pripovedovanje pravljic za lahko noč. Med lastniki kapitala in delavci lahko poteka samo vojna, ne morejo pa se ujeti v baletnem valčku. Enako velja za same lastnike kapitala, ki se ne morejo ljubiti, saj morajo grabiti profite, dokler jih je še kaj.