Vsakdanje življenje je že nekaj časa tako, da se tako rekoč samo od sebe zastavlja in ponuja v premislek zahtevno, kompleksno vprašanje, kaj generira zlo, o katerem poročajo mediji dobesedno vsak dan, pa naj gre za: lopovske politike, ki kradejo in goljufajo državljane, jim sipljejo pesek v oči in jih zavajajo z neoliberalnim novorekom; pohlepne kapitaliste, ki brez kančka slabe vesti izkoriščajo delavce, kolikor se le da; v Boga verujoče teroriste, ki se razstreljujejo po ulicah in trgih sveta, se zaletavajo s tovornjaki v množice in streljajo vsevprek; ali poskuse državnih udarov, med katerimi je tudi skorajšnji poskus puča v Turčiji. Kaj torej generira to prekleto zlo? Zakaj se zdi, da ga ni mogoče ustaviti, da smo pred njim povsem nemočni in zakaj ga je tako veliko? Je to res začetek konca civilizacije, ki jo morda opazujejo pripadniki kake druge veliko naprednejše civilizacije in poznavalsko zmajujejo z glavami, zavedajoč se, da je etika človekovih pravic zgolj laissez-faire liberalizem, ki terja od ljudi popolno pasivnost?

Policisti so te dni obvestili javnost, da je oče zabodel sina do smrti. Cinik bi pripomnil, da se je v srečni družini, ki jo tvorijo ženska, moški in otrok, zgodil še en nepotreben umor, vendar cinizem ni na mestu. Bolj je na mestu nekaj drugega. Ugotovitev, da živijo ljudje, ki gotovo niso srečni, pa naj živijo v pravih družinah ali kakorkoli drugače. Oče tako ni zabodel sina, ker bi bil srečen, saj srečni ljudje česa takega nikoli ne storijo. Sofistika nam ne pomaga pojasniti, zakaj so ljudje nesrečni, zato se je dobro še enkrat spomniti Sokrata, ki je dejal, da potrebuje človek določeno mero brezbrižnosti in celo nevednosti. Zveni nenavadno, vendar je preprosto: izobraženi ljudje ne marajo za sofistiko, kar pomeni, da ne vedo, kar vedo sofisti. Zagovarjati nameravam določeno obliko ne-vednosti, brezbrižnosti in ignorance.

Sodišče je naložilo obtoženim Ivanu Vivodu, Borisu Šuštaršiču, Miranu Kalčiču, Danetu Kastelicu, Miranu Kranjcu, Antonu Petriču in Štefanu Kušarju solidarno plačilo dodeljenega zneska tožeči stranki Eleni Pečarič zaradi razžalitve časti in dobrega imena ter posega v njene osebnostne pravice s publikacijo »Socialno in etično delovanje YHD - Društvo za teorijo in kulturo hendikepa«. Tako je Višje sodišče v Ljubljani potrdilo plačilo odškodnine v višini 3.000 evrov, 683,44 revizijskih stroškov in 294,72 pritožbenih stroškov sodišča prve stopnje v zadevi II P661/2009 14.3.2012. To je tudi moja osebna zmaga, potem ko smo zaradi te, iste publikacije, že leta 2010 dobili sodbo proti državi. Okrožno sodišče je namreč izreklo sodbo v kateri je tožena stranka, Republika Slovenija, dolžna tožeči stranki, YHD - Društvo za teorijo in kulturo hendikepa plačati 14.000,00 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Previdnost je mati modrosti. Torej je treba biti previden tudi glede modrosti? Glede lastnih nič ne rečem, na ljudske pa se ni dobro zanašati. Uporabne so približno toliko kot Deset božjih zapovedi (ki sem jih že seciral). Z nami so, odkar vemo zase. Preveč z lahkoto jih jemljemo. Ne sprašujemo se o njih. In kaj je z njimi narobe? Preveč splošne so, zato so površne in izključujoče – tako kot ljudstvo, iz katerega izvirajo. Tako površne in izključujoče so, da bi jim bilo bolje reči neumnosti …

Pojem “pasje življenje” pomeni “težko, bedno življenje”. Življenje psov v preteklosti ni bilo ravno nekaj lepega, zato zdaj tudi za človeka rečemo, da ima pasje življenje; podobno tudi pasja vročina pomeni, da je vročina zelo huda in jo težko prenašamo itd. Zdaj pa to očitno ne velja več: živeti pasje življenje je lahko tudi nekaj zelo udobnega - Če pes želi obisk opere ali aromaterapijo, bo to v nekaterih hotelih tudi dobil. Psi zdaj lahko “izbirajo med vaflji iz krompirja s klobaso ali zrezkom v omaki s pirejem” ali si privoščijo “pedikuro in lakiranje krempljev, aromaterapijo, razgibavanje na tekočem traku”. Samo Američani so “lani za svoje štirinožne prijatelje, kot so psi in mački, zapravili več kot 60 milijard dolarjev”.

Tokrat se bomo podrobneje lotili dolgoletnih in raznovrstnih poskusov sinteze govora, kar pomeni ustvarjanje IT sistemov za branje besedil tudi v slovenskem jeziku. Seveda zelo pomemben in potreben pripomoček, ki bi slepim in slabovidnim ter vsem drugim s težavami vida, ali drugimi vrstami hendikepa, omogočal branje oziroma poslušanje tekstov na njim dostopen način. V to skupino potencialnih uporabnikov spadajo tudi starejše osebe, pa tisti, ki večino časa preležijo ali imajo druge težave v sedečem položaju … nenazadnje tudi vsi tisti, ki bi jim bilo tovrstno branje bolj prijetno, skratka – dostopno za vse.

eBralec (sintetizator govora slovenskega jezika) je bil sofinanciran v okviru projekta »Vzpostavitev infrastrukture za zagotavljanje enakih možnostih dostopa do publikacij slepim in slabovidnim ter osebam z motnjami branja« (oz. krajše KSS Knjižnice slepih in slabovidnih), znotraj finančne perspektive Evropske unije 2007-2013 in v okviru prednostne usmeritve 4.3: Dvig zaposljivosti ranljivih družbenih skupin na področju kulture in podpora njihovi socialni vključenosti. Za projekt je bilo namenjenih 3.118.103,75 evrov, Evropska skupnost pa je prispevala 85 odstotkov oziroma 2.650.388,18 evrov, medtem ko je razliko v višini 15 odstotkov zagotovilo Ministrstvo za kulturo. Čeprav sprva v projektu ni bil predviden sintetizator govora slovenskega jezika, se ga vključili ob izteku projekta (219.000 evrov).

V Stranki modernega centra, ki ima zelo čudno ime, saj je moderni center v letu 2016 lahko le središče nepravičnega neoliberalnega zblojenega kapitalizma, te dni prek medijev nagovarjajo slovensko javnost in jo blago opozarjajo, da potrebujemo mir in stabilnost. Tako nagovarjanje je epistemološko prazno, saj ne pove ničesar novega, moralno obupno, saj za nagovarjanjem ni nobene vrednote ali kreposti, v najslabšem primeru pa je celo neumno. Tudi sicer proizvedejo slovenski politiki poleg simptomov toliko neumnosti, da je zadnji čas za njihovo analizo. Poglejmo torej, kako razumeti izjavo, da ravno zdaj, ko delavci končno dvigujejo glave, potrebujemo mir in stabilnost.

Centralna banka je neodvisna institucija, še zlasti naj bi bila takšna Evropska centralna banka (ECB). Države naj se v njeno delo ne bi smele vmešavati. A resnica je drugačna. Pa ne zato, ker se države vtikajo v delo centralne banke, temveč ker se centralna banka vtika v državne zadeve. Torej ECB ni neodvisna institucija, ki bi morala skrbeti za evro, temveč naddržavna ustanova, ki skuša vplivati na delo državnih organov v posamezni članici evroskupine - v tem primeru Slovenije. Natanko to je storil predsednik ECB Mario Draghi, ko je pisal pismo predsedniku Evropske komisije Junckerju in slovenskemu generalnemu državnemu tožilcu Zvonku Fišerju (Policija, tožilci 
in mali delničarji proti Super Mariu).

Zdi se, kot da smo na koncu časov. Dramatične podnebne spremembe, obsežna revščina, dolgotrajna gospodarska in finančna kriza, terorizem in vojni konflikti so le najbolj izpostavljeni problemi današnjega časa, ki mnoge navdajajo s strahom in z negotovim pogledom na prihodnost. Lahko pa na vse to pogledamo tudi drugače: morda pa smo na začetku nečesa novega, boljšega.

Končno, bi lahko rekli in odprli šampanjec. Končno so delavci vzeli zadeve v svoje roke in pokazali naduti eliti, da čisto do konca pa vendarle ne morejo delati vsega, kar jim pade na misel, in da ne morejo razlagati družbenih dogodkov, kot da vsi drugi nimamo nič več možganov kot kaka ličinka. Pa še Erjavec je končno ponudil odstop, ki bi ga moral ponuditi že davno tega, pa tega iz neznanega razloga ni storil. Ampak to je šele začetek, zato moramo s pravim veseljem še nekaj malega počakati.