Kaj imata skupnega Rog in Brexit? Na videz nič, a če dobro premislimo, če pogledamo “v ozadje” dogajanja, imata mnogo skupnega. Skupen jima je odpor proti komercializaciji, čeprav se tisti, ki se upirajo tem najbolj destruktivnim silam sodobnega časa, tega morda niti ne zavedajo. Sile komercializacije ljudi, družbo, ki jo le-ti sestavljajo in naravo spreminjajo v tržno blago. Nič ni bolj nevarnega in destruktivnega od teh procesov.

Majhni otroci imajo luštkane igrače: plišaste, mehke, kosmate, nasmejane, pisane živalice in človečke. Ko prerastejo plenice, dobijo fantki naenkrat v roke trde, gladke, mrke in hladno pobarvane pošasti in vojake; dekliške igrače pa niso več luštkane, ampak so kičaste: plastične, depilirane lutke, bleščeče opremljene z vsemi barvami, ki niso mrke in hladne. Temu sledijo tudi risanke in računalniške igrice. V enih se imajo vsi radi in rešujejo majhne zaplete v skupno veselje. Druge predstavljajo svet poln nevarnosti, v katerem se ni moč zanesti na nikogar razen nase. Tretje (ki jih je kdo ve zakaj manj) pa so mešanica enega in drugega, ki z bleščečimi zobmi in razkošnimi pričeskami jemlje vid. Kot da otroci pri treh ali štirih letih doživijo korenito duhovno preobrazbo iz angelčkov v (kičaste) peklenščke, ki ji morajo slediti tudi igrače …

Kakšna naj bi bila Ljubljana čez četrt stoletja? Ob razmišljanju o tem na prvi pogled ne preveč vznemirljivem vprašanju sem dobil povabilo iz Roga. Prišlo je kot naročeno, saj sem ravno bral članek z naslovom We, the People: Thoughts on Freedom of Assembly, ki ga je spisala Judith Butler. In Rogovci so me povabili, da bi imel predavanje v okviru cikla javnih razprav Rog postaja mesto. Povabilo sem kajpak z veseljem sprejel; predaval bom v četrtek.

Hvala za povabilo, mi je v veselje in čast, da sem po nekaj letih ponovno z vami kot govorka. Sicer se praviloma priključim v sprevodu nekje sredi poti, da smo na cilju čim številčnejši in čim bolj pestri glede na osebne lastnosti in vizualno podobo. Letos se praznuje 16 letnica parade ponosa, a moj spomin seže še nekaj let nazaj, ko smo se zbrali pred Škucom, peščica ljudi in potem ugibali kdo med prisotnimi je zares gej, kdo pa je prišel iz solidarnosti ali morda zgolj radovednosti. Danes so povsem drugačni časi, a zdi se, da smo zgubili tisto zanesenost, upanje in vero, da je vse možno in mogoče še pred nami. Morda zato, ker je za nami toliko izgubljenih bitk, da ne vidimo tudi tistih kljub vsemu pozitivnih premikov in sprememb. Smo vse številčnejši, a očitno nas je še vedno premalo, da bi lahko razblinili in zaustavili predsodke povezane z drugačnostjo.

Ko politiki in drugi mainstream strokovnjaki vztrajno pripovedujejo neukemu ljudstvu lepe pravljice o razvoju, napredku in rasti, dodajajo pa še svetle, a utopične zamisli o trajnosti in trajanju kapitalizma, delajo temeljno logično napako, ki je tale: njihove osnovne, začetne domneve so kratko malo napačne. Njihova napačnost pomeni, da so premalo realistične, da je epistemologija, na katero se zanašajo, zgrešena. Na kratko: realnost je drugačna, kot domnevajo, zato so njihove napovedi napačne. Napovedovanje prihodnosti mora namreč izhajati iz realističnih spoznanj, ki se nanašajo na samo realnost, ne na kapitalizem. Čeprav se zdi, da ni tako, kapitalizem vendarle ni isto kot realnost.

“Vidimo bolečino, vendar se ne odzovemo; slišimo jok, vendar ga ne potolažimo; vidimo žejo, vendar je ne potešimo.” Papež Frančišek

Aktualni dogodki iz domačih logov in z mednarodnih prizorišč omogočajo zanimive ter poučne vzporednice v razmišljanju o svetu, v katerem živimo. Naj jih naštejem: Rog v Ljubljani; nogometno prvenstvo Evrope v Franciji; strelski pohod v Orlandu v ZDA. Na prvi pogled dogodki kajpak niso povezani in naivnemu domorodcu bi se lahko zdelo, da je kritično razmišljanje o njih zgolj izguba sicer dragocenega časa, ki je obenem denar, kot pravijo. A kot rečeno: taka drža ni le naivna, temveč je kar skrb zbujajoča. Če bi se namreč učenci v šolah zares naučili kritično misliti in filozofirati, bi kot odrasli ljudje razmišljali bistveno drugače. Na primer tako, kot sledi.

Ta teden me je kot strela z jasnega, da bomo aktualni tudi z metaforami, udarila novica o mednarodni vojaški vaji vojaškega letalstva poimenovani »Jadranski udar«. In smo spet spičili v zrak 100.000 EUR. Kar je mogoče nekaterim zanimiv mednarodni dogodek celo sodelovanje, izobraževanje in urjenje za morebitne skupne vojaške posege, se meni zdi povsem nekaj groznega in alarmantnega. Slovensko javnost očitno to ni kaj dosti pretreslo, civilna družba je to sprejela bolj ali manj vdano kot to počne vse pogosteje, apatično. Dejstvo je, da se vse bolj usmerjamo v nekakšno vojno pripravljenost, kot bi se vračali v čase tik pred ali takoj po osamosvositvi. Pravzaprav niti ne, spomnim se, da smo takrat celo razmišljali o priložnoti popolne demilitarizacije Slovenije. Nekateri smo čisto zares v to tudi upali in verjeli.

Vlada je počasi, a vztrajno iz neke »kremšnit politike« prešla v izrazito avtoritarno in samovoljno; še vedno ne vemo koliko nas je stala žica in ograje, ki so jih namestili, da bi nas zaščitili. Kakšni razlogi sloh lahko obstajajo za zaupnost te informacije, da nam to prikrivajo, ko se ve, da bo račun izstavljen nam?

Ekonomija delitve nam ni nepoznana. V bližnji prihodnosti naj bi Ljubljana uvedla tako imenovano delitev avtomobilov (car sharing); že nekaj let poznamo delitev koles Bicikelj ter Prevoz.org, Knjižnico reči, Zelemenjavo itd. V svetu poznamo brez števila novih oblik ekonomije delitve, ki že in bodo bistveno spremenili podobo prihodnje ekonomije ter s tem družbe kot celote.

Nekoč je bilo preprosto. Ljudje so bili najprej otroci, ko so prišli v puberteto, pa so postali odrasli. Svet je slonel na ramenih najstnikov. Z (zrahljanih) tečajev je padel šele, ko so ga zavzeli starci. Nekoč so pri 30-ih, 40-ih umirali. Danes pri 50-ih, 60-ih vladajo svetu. In vladajo mu povsem drugače, kot bi mu vladali 30 ali 40-letniki, kaj šele najstniki …