Sveta ni težko spremeniti, pravi Alain Badiou. Zadošča, da je človek srečen. A za to je najprej treba plačati ceno. In se poučiti, kako postati srečen, bi lahko dodal.
Pred nekaj dnevi me je nekdo na predavanju sredi Ljubljane preprosto vprašal, kako spremeniti svet. Ker ni bilo dovolj časa, da mu izčrpno odgovorim, mu odgovarjam sedaj. Vprašanje sem vzel namreč zelo zares.
Če bi vam rekel, da morate vsak dan poslušati iste mainstream ekonomiste, iste menedžerje in bankirje ter iste politike, ki večno govorijo isto, uporabljajo enake stavke in sklepajo na vnaprej predvidljive, stereotipne in klišejske načine, potem pa bi rekel, da je to demokracija, v katero morate verjeti, bi me gotovo poslali k vragu, češ da ste svobodni in da vam ne bo nihče narekoval, kako živeti in v kaj verjeti. Toda vse to delate vsak dan, zraven pa zatrjujete, da ste svobodni in da se nekako že znajdete. Mimogrede: v ZDA je trenutno več ljudi v zaporih, kot jih je bilo v Sovjetski zvezi na vrhuncu njene totalitarne politične ureditve. Razmislite.
Nekaj več kot dva tedna nazaj je bila v javnosti objavljena sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. V K 27863/2013 z dne 25.02.2016, v kateri sem bila spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po prvem odstavku 143. člena Kazenskega zakonika. Izreka se mi pogojna obsodba in sicer 3 mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 1 leta ne bom storila novega kaznivega dejanja. Prav tako mi grozi tudi plačilo stroškov kazenskega postopka.
Glede na svojo zagrizeno iskanje resnice in pravice ter v odločnosti, da stvarem sežem do dna, bi mi bila zaporna kazen celo ljubša, saj bi tako v javnosti vzbudila večjo pozornost, ki bi ponovno odprla vprašanja glede svobode govora ter razkrivanja umazanih poslov javnih funkcionarjev na račun in v škodo najšibkejših. Zaradi svojih besed seveda, ni prvič, gotovo tudi ne zadnjič, da sem se znašla na sodišču. Tokrat pa sem na prvi stopnji izgubila. Nič zato, to me ne bo utišalo, niti prestrašilo. Tako sem dolžna dati pojasnilo kako se nameravam boriti naprej. Pritožba na sodbo je bila že vložena.
Avtizem je skrivnostno duševno stanje, ki ljudem para živce: avtistom, ker jih obvladuje, svojcem, ker obvladuje njihova življenja, strokovnjakom pa, ker ga ne morejo obvladati. Avtizem buta brez prestanka in se ne pusti zgrabiti za roge.
Je avtist človek? … Je avtist bolan? … Je avtist nor? …
“Otroci in mladostniki rastejo (grow). Odrasli odrastejo (mature). Čas je, da spremenimo okvir razprave in prepoznamo, da smo potisnili gospodarsko rast in porabo dobrin preko zmožnosti planetarnega okolja. Zdaj moramo preusmeriti naše ekonomske prioritete od rasti (growth) k zrelosti (maturity) - zadovoljevati potrebe vseh ljudi v okviru zmožnosti, ki nam jih zagotavlja Zemlja.”
V atomistični kulturi sodobnega neoliberalnega sveta, v kulturi pohlepa, potrošništva in individualizma je resnično bogatenje posameznikov in občestev čisto nekaj drugega kot učinek delovanja tržnih zakonitosti, intelektualne vsemogočnosti ljudi kot racionalnih strojev, potegnjenih v vrtinec neskončne učinkovitosti, produktivnosti in popolnosti.
Dobesedno. V zadnji časopisni prilogi »Svet kapitala« sem naletel na zanimivo kapitalistično zgodbo. Pojavilo se je vprašanje »Kako ustvarjati dobiček in zagotavljati srečo na delovnem mestu?« Kar srečo, ne le zadovoljstva, ali pa visoke produktivnosti. V tej zadnji prilogi je na kratko predstavljeno ameriško podjetje Zappos. Gre za eno od tistih opevano inovativnih, elitnih podjetij, ki so postala zelo znana ne zgolj zaradi storitev, ki jih nudijo (v tem primeru gre za internetno prodajo čevljev in oblek), ampak predvsem zaradi svoje organizacijske kulture.
LEVICA NA RAZPOTJU - ZDRUŽITEV POD ENOTNIM VODSTVOM ALI GRADNJA ŠIROKE LJUDSKE FRONTE, KI TEMELJI NA SODELOVANJU?
V teh dneh na politični levici dobesedno vre. V medijih lahko beremo zapise o neizogibnosti združevanja treh strank, IDS, TRS in DSD, v eno samo. Združevanje naj ne bi bilo več vprašanje in tudi kongres IDS, katerega člani naj bi se imeli možnost odločiti ali začeti pogajanja o združitvi, nadaljevati delo v koaliciji ali se podati na samostojno pot, menda ne odloča o ničemer več, kajti izbira je le ena – združitev. Tako na primer Grega Repovž v Mladini pravi "A četudi se IDS za to ne odloči in se morebiti celo razcepi ob tem vprašanju, je že zdaj jasno, da bo Združena levica v tem letu doživela zelo verjetno transformacijo v eno stranko." (Mladina 11, 18.3.2016). Izjava Violete Tomič, poslanke koalicije Združena Levica, sicer pa predsednica stranke TRS, v Delu dne 10.4.2016, je še bolj jasna "Združena levica gre naprej, radikalci pa lahko nadaljujejo svojo pot,". V bolj rumenih medijih se da prebrati še precej bolj sočne izjave, ki na neposlušno članstvo letijo s strani članov poslanske skupine (Požareport, marec 2016, april 2016). Ne zaostajajo pa niti socialni mediji, kjer se da razpravo spremljati kar v živo.
“Problemi človeštva so resni vendar rešljivi. Rešitev imate na dosegu roke. Naj bo potreba vašega brata merilo vašega delovanja in rešite probleme sveta. Druge poti ni.” (Maitreja)