Papež bo te dni priobčil dolgo pričakovano in zelo obširno razpravo o ljubezni v družini oziroma o ljubezni do družine. Podal bo nove smernice, kot se reče, da bodo ljudje natančno vedeli, kaj je družina, katera je prava in katera ni, kaj je ljubezen v družini in kaj je ljubezen do družine. V vsakem primeru bo vnovič izpostavljeno, da je družina osnovna celica družbe in da je ljubezen najmočnejša sila v vesolju, ki premaga vse, pa tudi, da je edina prava družina tista z očetom in materjo in otroki. Povedano bo torej to, kar je že bilo povedano, napisano bo, kar je že bilo napisano, poudarjeno bo, kar se nenehno poudarja. Vse to je sicer čisto v redu, če je produktivno. Če ni, je zgolj lajna. Ki pa ima ideološko funkcijo: nekatere zadeve je treba nenehno ponavljati, da se nič ne spremeni. Podobno je treba nekatere druge zadeve nenehno ponavljati, da jih ljudje končno slišijo, da bi se kaj spremenilo.
Edina razlika med mano in mojim doktorjem je v tem, da se njegova norost skriva pod plaščem norosti tistih, ki jih zdravi. In tudi njegova "normalnost" je definirana zgolj per negationem: s tem, da nima vseh tistih izmišljenih simptomov, ki jih lepi na svoje bolnike.
Da že poteka tretja svetovna vojna sem prvič slišala iz ust papeža Frančiška, septembra 2014, ko je v Sredipolju (Redipguli) daroval mašo za žrtve vseh vojin. Ob njegovih obtožujočih besedah do vseh, ki trgujejo z orožjem na račun človeških življenj, me je dobesedno spreletel srh, nekakšna šok terapija streznitve. Če že papež brez dlake na jeziku in brez odvečne retorike govori o tretji svetovni vojni, potem je stanje dejansko alarmantno, zastašujoče in že pred našimi vrati. Huje kot si »navadni smrtniki«, ki smo vsakodnevno zavedeni z instant novicami in obremenjeni z reševanjem lastne eksistence, lahko sploh predstavljamo, slutimo, razumemo in dojemamo kompleksnost ter sopovezanost dogodkov, ki se odvijajo na najrazličnejših koncih sveta.
Februarja letos je pri založbi Verso izšla knjiga, pod katero je podpisana Jody Dean. Naslov knjige je zgovoren: Crowds and Party. Temeljna avtoričina zamisel je tale: vnovič moramo resno premisliti kolektivni subjekt politike. In morda je zdajle res pravi trenutek za tovrstni premislek, saj tak subjekt ne obstaja, novinarji pa poročajo o vzporednem svetu, v katerem s pomočjo politikov, kriminalcev, športnikov in kapitalistov izginjajo gigantske vsote denarja, ki jih navadni ljudje ne bodo videli nikoli, in bodo prisiljeni še naprej zategovati pas.
Ondan sem si naredil kulturni dan. Očitno imam dober želodec in se mi tisti šolski niso tako zagravžali, da ne bi nikoli več hotel prestopiti praga kakšne kulturne ustanove. A nikoli ni prepozno … V Ljubljani sem obiskal razstavo Picassovih del, razstavo Naše telo in Prirodoslovni muzej ter prišel do zaključka, da sem slovensko kulturno ponudbo očitno prerasel.
Sedaj vemo: komunisti so titoisti so islamisti in so vsi isti. Kardinal Rode pa je te dni mirno pripomnil, da mnogi (!!!!!) Slovenci ne pašejo v ta prostor (besede so njegove), kar pomeni, da bi morali biti boljši. V Slovenijo torej ne sodijo: tujci, islamisti, pa teroristi, begunci, migranti in vsi drugi, vanjo pa ne sodijo niti mnogi Slovenci! Toliko o zdravi pameti v tej državi. Zadeve postajajo nevarne.
Jutri bom imel osemurno delavnico iz pozitivne psihologije; ni čudno, da obstaja tako veliko povpraševanje po njej, saj se nekatere zadeve, ki vplivajo na ljudi, poslabšujejo iz dneva v dan, z njimi pa se poslabšuje tudi njihovo duševno zdravje. Nadaljnji varčevalni ukrepi bodo stanje le še poslabšali. In čisto naključje je, da je prav v teh dneh IMF prijazno svetoval Sloveniji, naj za božjo voljo že nekaj naredi, ker preveč zapravlja na področju pokojnin, šolstva in zdravstva. Med drugim toplo priporoča, naj posamezniki več naredijo zase in za svoje blagostanje, kar obenem pomeni, naj se manj naslanjajo na radodarno državo in naj tudi sicer manj računajo na njeno radodarnost, kolikor sploh še obstaja. Bralci se verjetno z lahkoto spomnijo, da takih ali podobnih priporočil ni bilo slišati, ko so zaradi nesposobnih in pohlepnih ljudi, zaljubljenih v kapitalizem, propadale banke, reševala pa jih je, na plečih ljudstva, prav država! Neoliberalna norost, ki tako veje iz prijaznih in toplih priporočil, je kajpak popolna, toda kljub temu velja hladno premisliti nekatera spoznanja, do katerih so prišli prav psihologi, ki iz dneva v dan pomagajo konkretnim ljudem, da se uspejo držati nad vodo v svetu, v katerem je sicer veliko akademskega in abstraktnega ter zato neuporabnega govorjenja, blefiranja, sprenevedanja in nekoristnega svetovanja iz udobnih naslonjačev.
Slovenija je majhna država. Dva milijona ljudi. Precej smo sprti med sabo: večinoma po političnem prepričanju in odnosu do različnih skupin. Na celotnem planetu nas je danes (aprila 2016) približno 7,4 milijarde. Koliko različnih prepričanj je šele med vsemi Zemljani: političnih, verskih, ekonomskih, svetovnonazorskih, ideoloških in drugih. Vzrokov za spore in konflikte imamo torej več kot dovolj; za nadaljnja desetletja, stoletja in tisočletja. Vprašajmo se raje: je možno, da navkljub vsem medsebojnim razlikam nekega dne vendarle zaživimo kot ena človeška družina, v miru in blaginji?
Predvčerajšnjim sem imel triurno predavanje na Ravnah na Koroškem. Povabili so me, da spregovorim o sodobnih ideoloških praksah. Analiziral sem nekatere najbolj značilne in v oči bijoče prakse, za izhodišče pa sem vzel izvrstno študijo z naslovom The Chinese Communist Party's Capacity to Rule: Ideology, Legitimacy and Party Cohesion, ki jo je spisal Jinghan Zeng – izšla je pri založbi Palgrave Macmillan, 2016. Čisto za začetek pa tole.
Neprestano je treba nekaj delati. Če ne delaš, nisi človek. Če nisi človek, potem crkni kot potepuški pes. Kdor ne dela, naj ne je. Delo namreč krepi človeka. Za božjo voljo, kam pa bi prišli, če bi človek tako svobodno in neobremenjeno kot kak razvajen otrok lahko tekal naokoli brez odgovornosti in moralnih obveznosti do raznoraznih bogov, ki mu neprestano vcepljajo občutke krivde, ker hoče biti to, kar je, in to, za kar se je rodil. Bodite no pametni, to vendar ne gre.