Podrobnosti
Zadetkov: 3296

Prijatelj, ki je pred leti kolesaril po Siriji, je pripovedoval, kako ga je pozno popoldne v Homsu nekdo vprašal, kje bo spal. Tega sicer ni rekel, a skozi glavo mu je šinilo: »A ti ni jasno? Čakam, da me nekdo povabi k sebi domov!« Zakaj mu je to šinilo skozi glavo? Ker je takšna vabila prejel že toliko zaporednih poznih popoldnevov, da je to postalo začasno naravno stanje stvari …

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 3325

Pokojni ameriški ekonomist in Nobelov nagrajenec za ekonomijo James Tobin je že leta 1978 predlagal preprosto rešitev za omejitev destruktivnega špekuliranja s svetovnimi valutami. Predlagal je uvedbo davka na čezmejne valutne transakcije. Čeprav bi bil davek relativno nizek (največ 0,5% za vsako transakcijo), pa bi z njim kaj hitro ločili “zrnje od plev”: investitorji z resnimi nameni bi, navkljub davku, še vedno vlagali v koristne transakcije oziroma dejavnosti, špekulanti pa bi si verjetno premislili in nehali povzročati škodo državam in njenim državljanom. Davek, ki ga je predlagal, se po njem imenuje Tobinov davek.

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4382

Biti človek nikakor ni samoumevno. Človek je neko nebogljeno bitje, ki nam je prepuščeno na milost in nemilost. Lahko ga križamo ali negujemo v sebi. Lahko ga tudi malikujemo ali zanikamo, kot je sveti Peter zanikal Kristusa. Lahko ga izdamo z Judeževim poljubom. Človek je bitje brez predikatov. Karkoli rečemo o njem, pove več o nas samih kot o njem. Človek je nekaj, kar nam je dano z rojstvom, in nekaj, kar presega naše rojstvo, saj zadeva našo bit, ki ni od včeraj, ampak od zmeraj oziroma vse od takrat, do koder seže človeški praspomin.

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4091

Ob branju brutalno neizprosne knjige z naslovom Syria Burning: A Short History of a Catastrofe, ki jo je spisal Charles Glass, izšla pa je pri londonski založbi Verso, in sicer pred nekaj dnevi, sem se mahoma spomnil empiričnih fragmentov iz nedavne zgodovine Slovenije, ki jih lahko povežem v zgodbo, ob pripovedovanju katere lahko vsakemu dobronamernemu ali širokogrudnemu poslušalcu postane kristalno jasno, v kakšni državi v resnici živimo in kako malo inteligence je na delu pri njenem vodenju, čeprav je tamle zunaj izjemno dobro plačanih menedžerjev ali upravljavcev kot listja in trave. Morda natanko zaradi njih.

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 3790

“Nekatere (stvari) so po naravnem pravu skupne vsem, nekatere so javne, nekatere (last določene) skupnosti, nekatere (last) nikogar, večina (last) posameznikov … In po naravnem pravu so skupni vsem zrak in tekoča voda, morje in prek tega morske obale.”

Preberi več 1 komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4034

Republika Slovenija je bolna, vsi udje politične oblasti imajo neozdravljivo bolezen – zelo je hudo: bolni so voditelji, njihovi pomagači, bolno je ljudstvo, vse je bolno in težko ozdravljivo. Bolne so besede, ki so zapisane, izgovorjene po medijih, bolni so vsi, ki so dolžni obveščati, učiti in voditi ljudstvo. Bolna je misel, ki ustvarja dogodke, ocenjuje in določa cilje.

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4959

Turčija je barbarska diktatura, ki jo po smrti napol božanskega očeta naroda vodijo nazadnjaški trinogi. Je most (pravzaprav tamponska cona) med človeškopravičnim zahodom in brezpravnim (bližnjim) vzhodom, vnetljiva domovina slavnih narodov in pogrešljivih narodnosti. Je filmska, leposlovna in (ljudsko-sodobna) glasbena velesila, katere umetnost črpa iz pestre zgodovine in neverjetnih zgodb o preživetju. Polna je nepozabnih naravnih lepot ter ima čudovito, povečini strmo in razgibano obalo, ki privlači turiste z vsega sveta.

Je, kar je bila Jugoslavija pred 30 leti … Tovariši še pomnimo. Tovariši tudi dobro vemo, koliko smo od cca. 80-ih let prejšnjega stoletja 'napredovali' …

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4814

Slovenija je sicer čudovita, mirna majhna podalpska država z malo morja, z veliko gozdov, z veliko pitne vode in z zeleno prestolnico Evrope. Njeni prebivalci so pošteni, pridni, ustvarjalni, miroljubni, kleni. V njej ni omembe vrednega števila tujcev, če odštejemo turiste, ki se za kratek čas sprehodijo skoznjo, ni migrantov in ni prebežnikov, poleg tega pa izvaja tudi šengen, kot je treba, oziroma kot se spodobi. Ko pa pogledamo onkraj spektaklov, iluzij, fantazem in pravljic v vsakdanjo empirijo, je precej drugače. Zanimivi so zlasti protesti proti prebežnikom, ki se še vedno dogajajo, čeprav, kot rečeno, izvajamo šengen in prebežnikov sploh ni; zlasti ni tistih, ki bi pri nas hoteli ostati. Proti komu potemtakem protestirajo kleni Slovenci in klene Slovenke? Vredno razmisleka.

Preberi več 1 komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 3499

Pred kratkim sem gledal film o slavnem scenaristu Dalton Trumboju, ki je bil kot žrtev lova na čarovnice izbrisan iz registra avtorjev, čeprav so njegovi filmi kot po tekočem traku dobivali oscarje. Situacija iz petdesetih let v ZDA je identična današnji situaciji, komunisti so še vedno na udaru, fašizem je še močneje prisoten kot takrat, mediji so enako sprogramirani, socialni status intelektualcev je na najnižji možni točki, ljudje so prestrašeni in popadljivi, propagandna mašinerija neoliberarne politike pa še kar podpihuje zlagano podobo neproblematične stvarnosti, ki ji nasedajo samo še kompletne ovce!

Preberi več Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4126

Dragi Dušan,

napiši kaj na temo tega, kar ti bom napisala sedaj.
Pred dnevi si napisal kolumno na temo depresije. Dobro, da sem jo prebrala z zamudo, da sem videla tudi komentarje. Malo daljši komentar moškega, ki govori o kontroli nad lastnim življenjem, je še posebej pritegnil mojo pozornost. Imam sodelavko, ki ima težaven simptom. Problem je v tem, da je v tem svojem stanju začela zelo uživati. Obnaša se po principu: le bolezni mi ne vzeti, oz. ker sem bolna, mi pripada ta in oni privilegij. Mislim, da si zlobo invalidov sam zelo dobro doživel.
Ob tem pomislim na stare starše, ki so preživeli drugo svetovno vojno in so bili po vojni dejansko tako rekoč brez gat. Zlasti moja stara mati, očetova mati, je bila še posebej travmatizirana kot najstnica, saj je bila internirana na Rabu. Tam ji je od lakote umrl oče, sama pa je v letu in pol postala kost in koža. Izpostavljala se je nenehni nevarnosti, da je zase, za mamo, brate in sestre nagrabila čim več hrane. Goljufala je tako, da se hrano pobirala dvakrat. Enkrat v vrsti za odrasle, drugič za otroke. Dodatno jo je travmatiziralo, da je njen oče menjal hrano za cigarete in potem umrl od lakote. Doživela je grozote, o katerih ne pišejo, da so se dogajale na Rabu Videla je, kako je neka ženska rodila očitno deformiranega otroka. Nacisti so ji ga odvzeli in ga dali v kozarec za vlaganje ter ga imeli na polici v formalinu. Dnevno je bila bodisi priča bodisi žrtev poniževanja, ko so jim podtikali podgane v mineštro in niso imeli kaj drugega, kot da podgane pomečejo iz krožnikov in jedo dalje. Pa vendar nikoli ni izgubila vere v življenje, vere v to, da zmore poskrbeti zase in za svojo družino.
Površen pogled kaže, da smo danes ljudje mnogo bolj travmatizirani kot pa generacija, ki je preživela drugo svetovno vojno in je preživela mladost v resničnem pomanjkanju. Zlasti se kaže nekakšna ohromljenost v odnosu do lastnega življenja in zmožnosti poskrbeti zase. Na vsakem koraku slišim tole: Ja, kaj pa naj.
Kako ti vidiš te stvari?
Preberi več 1 komentar