Čeprav se ljubim z njo že dvajset let, med nama nikoli ni bilo večjega spora. Spor je bil, o ja, ampak to je bil spor proti tistemu zunanjemu, kar je ogrožalo najino ljubezensko razmerje. Nikoli se nisem zares ločil od nje, odločil sem se, da ji bom ostal zvest do konca iz vsaj dveh razlogov: ker me poosebi in fokusira. Poleg tega potrjeno dobro vpliva na življenje možganskih celic in jih ne uničuje, kot trdijo pretkani farmacevtski lobiji, ki obvladujejo celotno zdravstveno sfero, s tem pa nedopustno posegajo v zasebnost ljudi. Živimo pač v narkotizirani družbi, v kateri so ljudje vajeni živeti po določenih vzorcih in šablonah, strogo sprogramiranih s strani vodstvenih struktur, ki na tak način tako rekoč daljinsko upravljajo svoje podrejene in tako vladajo svetu.
Čeprav se Evropa ta čas intenzivno ukvarja z begunsko problematiko in to bolj ali manj neuspešno, pa se v njeni senci dogajajo mnogo bolj dramatične stvari. Danes, 10. marca 2016, je Evropska centralna banka (ECB), ki ima “nad sabo samo nebo”, oziroma ki deluje brez kakršnega koli nadzora demokratičnih institucij, svojo ključno obrestno mero znižala na 0 %, plačilo za deponiranje presežne vrednosti pa zdaj znaša minus 0,4 %. Poleg tega bo ECB mesečno s 60 na 80 milijard evrov povečala nakupe državnih in drugih obveznic (kvantitativno sproščanje).
Slovenija si lahko oddahne: migranti, muslimani, begunci, prebežniki, teroristi in drugi katastrofalni naravni pojavi v obliki veletokov, tokov, rek, rečic, potokov, gorskih studencev in drugih podzemnih izvirov bodo odslej tam nekje, kar pomeni, da bodo zunaj naših meja. Ta problem je torej rešen in ko bo konec vojne v Siriji, bodo petični turisti in pripadniki elite lahko vnovič hodili na eksotične počitnice občudovat pristne razsežnosti nepokvarjene starodavne asirske kulture, njene kipe, če jih je sploh še kaj, naravne lepote moderne Sirije, turistični vodniki pa jih bodo morda popeljali z džipi tudi do ostankov v vojni porušenih mest, ki so lahko v zahajajoči svetlobi dneva videti prav zanimivi. Še naprej pa ostaja tale domačijski problem: misliti ali raje ne, ker je tako udobno ne-misliti in biti zabit kot štor? Odsotnost naštetih naravnih pojavov namreč ne zmanjšuje števila depresivnih Slovenk in Slovencev, ne preprečuje ljudem, da bi še naprej delali samomore in se nalivali z alkoholom, ne povečuje inteligentnosti vsakdanjega življenja in tega, kar imajo državljani med seboj, zlasti pa ne vpliva na kultiviranost domorodcev, ki bodo še naprej prepričani, da je njihova kultura samozadostna in vredna več kot katera koli muslimanska, če se za hip omejim samo nanje.
Mantra kapitalizma, da lahko vsakdo po svoji volji oziroma iznajdljivosti uspe ali propade, ta utopija novodobne obljubljene dežele neskončnih priložnosti in možnosti, se je sprevrgla v mračno prerokbo: tri četrt ljudi na tem planetu je pahnila v ogorčen boj za preživetje. V tem neusmiljenem boju, za katerega je značilno, da je mogoče preživeti samo s hojo preko trupel, so seveda dovoljena vsa sredstva. Vsak nase gleda kot na vzpenjajočo se zvezdo s perspektive berača, ki žuli svoj vsakdanji kruh in zraven cuza rdečino nekontroliranega geografskega porekla. Sistemu situacija, kjer je vsak nastrojen proti vsem, seveda več kot koristi: omogoča mu funkcionalnost, je pogoj njegovih možnosti. Brez tega bi se že davno zlomil.
Sinoči se mi je sanjalo, da so v slovenskem živalskem vrtu dobili novo pridobitev. Humanoidnega begunca. Na zunaj je bil povsem podoben homo sapiensu sapiensu, imel je štiri okončine, pokončno držo, stal je na dveh nogah in tudi obseg glave (šlo je za odraslega osebka) se je ujemal z merami normalnega človeškega bitja.
Ni tako preprosto. Premalo je reči, da so zdravila, ki jih predpisujejo zdravniki in psihiatri Slovencem in Slovenkam, da navidezno zdravijo depresije, anksioznost in druge zadeve iz tega registra, vsa po vrsti škodljiva, da uničujejo možgane in podobno. Zadeve so bolj komplicirane, zato je dobro prebrati kako dobro knjigo, ki govori o farmaciji, sodobnih biotehnologijah in posegih v človeško dušo, s katerimi želijo strokovnjaki prepričati ljudi, da jih zdravijo. Na primer tole: Thomas Szasz (2002), Liberation by Oppression: A Comparative Study of Slavery and Psychiatry.
“Na koncu naše poti se ne bomo spomnili besed naših sovražnikov, temveč tišine naših prijateljev.” Martin Luther King
Time to Die. Čas za teorijo.
O fašizmu je treba govoriti še in še. V nadaljevanju bom pokazal, zakaj.
Se morda motim? Sem prav slišal? Kako lahko zagovarjate sistem, ki se je odrekel lastnemu razumu? Sistem brez človeškega obraza, v katerem je človek le še številka birokratskega aparata, strošek produkcijskega procesa in iztrošeni konzument v brezokusen kič zapakiranega lastnega izkoriščanja. Ta avtoeksploatacija, ta novodobni neoliberarni kanibalizem se je zažrl v zadnji milimeter zdravega tkiva, ki še sanja o neoviranem dihanju na krilih sanj in domišljije. Pravijo, da upanje umre zadnje, toda ta sistem je še zadnji košček upanja poslal v onostransko nemožnost. Kakšno je upanje v sistemu, v katerem vlada totalno brezvladje, totalni sistem brez sistema, čista improvizacija dnevne politike, enoumje zmedenih medijev, škandaložno mešanje javne in zasebne sfere ter kompletna fašistoizacija družbenega polja?