V slovenskem šolstvu se godijo najrazličnejše peripetije. Tiste, ki vključujejo večje količine davkoplačevalskega denarja ali kake pikantne podrobnosti včasih pridejo pred oči javnosti. Še več, tudi takih, ki bi Kafki delale nočne more in pogosto vodijo do nočnih mor še živih, pa ostane skritih, pač zato ker se tičejo tiste manjvredne oblike življenja, ki sliši na ime »mladostniki« ali pa zato, ker so tako pogoste, da se o njih ne bi splačalo poročati. A včasih se le v javnost prebije kaj, česar človek ne vidi vsak dan. Ravno na mednarodni dan spomina na Holokavst in obletnico začetka sojenja Giordanu Brunu ter Dantejevega izgona iz Firenc (usoda ima smisel za ironijo), je Večer tako recimo sporočil, da so voditelji Prve gimnazije Maribor ukazali modifikacijo in nato prepoved predstave Generacije, ki jo je pripravila gledališka šola Prve gimnazije. Razlog? Igralci so v predstavi poimensko »nagovorili« določene člane profesorskega zbora, kar naj bi predstavljalo »možnost žaljivega govora«.

Kdor hoče razumeti svet, v katerem živi, mora biti nenehno pripravljen na delo, kar pomeni na analizo ali dekonstrukcijo, kot bi rekel Derrida. Pripravljen mora biti tudi na simptome, kot bi dodal Freud, saj mu veliko povedo o naravi realnosti. Spoznanje o nujnosti pripravljenosti na delo je dodatno koristno, ker živimo v svetovih, v katerih je zelo pomembno ustvarjati pojave, fenomene, prepričanja, da je svet drugačen, kot je v resnici. Na primer. Mediji morajo vsak dan prepričevati ljudi, da je dolge depresije konec, da gospodarstvo raste, da zaposlenost raste, da BDP raste, da, skratka, vse raste. Toda resnica je, da trenutno, konec januarja, v glavnem rastejo zgolj zvončki.

Prva svetovna vojna se je končala z gripo (sicer bi mogoče še trajala; pri teh norcih nikoli ne veš). Druga selitev narodov se je začela s prostovoljci (in se ne bo končala z žico). Ti že tako vsepovsod prisotni morilci plačila za delo so se vpričo beguncev razmahnili kot virus. Evropske vlade so jih sprejele kot vsako drugo naravno dobrino in jih s pridom izkoriščajo, kjer se le da. Doslej so bili pomembni za nekatere gospodarske panoge, od lanske pomladi pa na njih sloni tako rekoč vse.

“Približuje se novo stoletje in z njim obeti za novo civilizacijo. Mar ne bi začeli s polaganjem temeljev za novo skupnost z razumnimi odnosi med vsemi ljudmi in državami ter izgradili svet, v katerem bi prevladale medsebojna delitev dobrin, pravičnost, svoboda in mir.” (Willy Brandt, 1983)

Leto 2015 je bilo najtoplejše leto, odkar merimo temperature. Profitabilnost kapitalizma vztrajno pada. In ko je manj profitov, je manj investicij. Če poslušate Donalda Trumpa, ki je sicer milijarder, kar nikakor ni nepomembno, veste, da bi kot predsednik ZDA bistveno zmanjšal davke za elito, da bi bila še bogatejša. Najverjetneje ne bo postal predsednik ZDA, kljub temu pa bo med ljudmi še naprej prevladoval občutek, da v kapitalizmu ni mogoče ničesar spremeniti. Torej: bogati bodo bogateli, revni pa bodo še bolj ubogi. Na voljo bodo imeli tudi novorek, žargon in mnenja mainstream ekonomistov o kapitalistični rasti. Nekateri Nobelovi nagrajenci za ekonomijo tako že lep čas preprosto sporočajo ljudem: sprejmite svet, kakršen pač je, morda pa bo z bogatinove mize padla še kaka drobtinica, da boste laže zdržali. Bolj verjetna je nova recesija, o kateri seveda ne bodo črhnili nobene, saj morajo celo Nobelovi nagrajenci govoriti, kar morajo, da ne bi prestrašili ubogih ljudi, ki morajo biti nadzorovani, da se slučajno ne bi zgodila revolucija. Ta se bo kljub temu zgodila, saj je neizogibna; obstaja objektivna potreba po revoluciji, obstaja pa tudi objektivna možnost revolucije.

Vsa ta leta sem delal kot črna živina, da je pot curkoma tekel po mojih licih. Življenje bi dal za domovino, sedaj pa me obtožujejo, da sem kriv, čeprav nisem vtaknil v svoj žep niti evra. Take in podobne stavke poslušamo iz dneva v dan, ko se na zaslonu prikaže ta ali oni politik, bankir, pripadnik elite in potoči solzo ali dve. Tudi meni gre na jok. Še naprej sledim medijem. Ena sama hvala na račun kapitalizma. Zborovsko prepevanje himen v čast bogatih kapitalistov, ki tako lepo skrbijo za naše nenasitne potrebe po pametnih tehnologijah, robotih in vsem drugem, da je seveda prav in pošteno, da so tudi primerno nagrajeni – na primer vsaj z nekaj milijoni letno, če že z milijardami ne gre. Pa neskončno ugotavljanje, da so v bistvu vsi moralni, če odštejemo nekaj gnilih jabolk in muh enodnevnic. Tudi Bine Kordež je v bistvu, v jedru, v srcu dober človek, le malo ga je zaneslo. V sami srčiki je moralen človek, moralni pa so tudi vsi drugi. Pravzaprav je ves svet moralen, vsi ljudje so moralni, zlo pa je zgolj naključna muha enodnevnica, ki bo z malo zaklinjanja kar izginila. Pojavlja se sama od sebe, nihče je ne vabi, pa je vendar povsod, a le potrpeti je treba čisto malo, pa je ne bo več. Izginila bo, kot pač na hitro izginejo muhe enodnevnice, saj zato se pa imenujejo enodnevnice.

Tokrat smo se lotili pregledovati vsebino prijavljenih izvajalcev različnih društev gluhih in naglušnih, ki so na Razpisu za samostojno življenje invalidov od 2015 – 2018 prijavili skupno 10 osebnih asistentov. Seveda vse s pomočjo “informacij javnega značaja”, ki nam dejansko omogoča priti do zanimivih, presenetljivih in nemalokrat tudi nedopustnih ter spornih odkritij. To bi moralo biti dejansko delo in dolžnost strokovnih ter odgovornih ljudi na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ), še pred odobritvijo mest izvajalcem. A očitno za kaj takega pri vas “v hiši” ni pravega interesa ali kompetenc; da se jasni kriteriji oblikujejo preden se nakopičijo nepravilnosti in nenamenska poraba sredstev. Že na začetku je potrebno pogledati in vedeti ali opisana vsebina sploh ustreza definiciji del in nalog osebnih asistentov, ali jo izvajalec izvaja v skladu s tem kar je narava dela in katere so metode dela odgovornih izvajalcev na posameznih društvih. Ugotovili smo, da nihče na pristojnem ministrstvu očitno ne preverja konkretnih programov pri konkretnih izvajalcih; kar velevata logika in zdrava pamet!

Pravični ni milosten do zla. Univerzalni moralni zakon je preveč globoko vrezan v njegovo srce. Ta dragoceni zaklad zato brani z vsem, kar ima na voljo, in nihče mu ga ne more ukrasti.

Objektivna resnica o neenakosti na tem svetu je torej zastrašujoča. Milijarderji postajajo bogatejši, raja se mora zadovoljevati z drobtinicami. Ljudje lahko vrtijo po rokah pametne telefone, lahko pa seveda tudi čepijo za računalniškimi zasloni in se pustijo fascinirat medijskim vsebinam. V Davosu pripadniki elite prav zato ugotavljajo, da so za prihodnost človeštva zelo pomembni: umetna inteligenca; razvijanje pametnih tehnologij; roboti. O delavcih, o ljudeh torej in o tem, kar imajo med seboj, niti besede. Kaj nas torej povezuje kot človeška bitja? Kapital. Ne me sezuvat! Preprosta psihološka resnica je, da mora človeško bitje verjeti v večno in univerzalno, drugače ne more preživeti. Prav tako je dokazano, da ne more preživeti samo; preživi lahko samo z drugimi ljudmi. Kako naj preživi v svetu, v katerem je videti, da vse manj ljudi verjame v univerzalno in da je edina pomembna stvar kapital, ki ne krepi volje ljudi, ne pomirja srca in ne daje kril intelektu, zato pa daje vrednost vsemu, na primer robotom, pametnim tehnologijam in umetni inteligenci, le univerzalnemu ne?

Kaj ima Hitlerjeva mladina skupnega s predšolskimi oddelki, šolskimi razredi, veroučnimi skupinami, športnimi društvi, počitniškimi kolonijami, taborniškimi in skavtskimi odredi, vzgojno-varstvenimi zavodi ter podobnimi ustanovami za otroke in mladino? Bolj ali manj vse …