Zakaj imajo ljudje radi Petra Prevca? Ker na najboljši možni način dela, kar delajo skakalci – skače. Ali imajo radi politike? Ne, nimajo jih radi. Zakaj ne? Ker ne počnejo tega, kar bi morali početi, na najboljši način. In kaj bi morali politiki početi? Začetni odgovor ponuja Badiou: ultimativni cilj politike je generični komunizem oziroma čisto zastopanje resnice občestva. Interpelacije zato ne zasluži le Erjavec, temveč jo zaslužijo vsi politiki, ki ne delajo tega, kar bi morali delati, zapisano pa je, kaj bi morali, kakšna je njihova dolžnost.
Ljudje nenehno ugotavljajo, da komunizma ni. Da je nekoč bil in da se je sfižil. Potem dodajajo, da moramo nanj pozabiti. Da ljudje velikokrat pokvarijo dobre začetne ideje. In da so nekatere ideje preveč abstraktne. Dodajajo tudi, da je komunizem tako ali tako čudna ideja, ki ni skladna s človekovo naravo. Da torej komunizem ne more obstajati, ker ljudje pač niso narejeni zanj. Da bo vedno nasilje, da bodo vedno vojne, da bodo ljudje vedno egocentrični in da bodo vedno sebični. Da obstajajo sebični geni. Da je torej sebičnost v genih in da je to nemogoče spremeniti. Da je komunizem nenaravna ideja. Pa vendar se vsi po vrsti krepko motijo, dokazov za njihove zmote pa je, kolikor hočete. Pravzaprav je nemogoče opaziti jih, zato zares bode v oči dejstvo, da jih ne opazijo. Kako je torej mogoče prezreti nekaj, kar je nemogoče prezreti?
Borzni zlom o katerem smo že večkrat pisali, se odvija pred našimi očmi. Politiki so spet presenečeni in panični. Dogodki jih vedno znova presenetijo. So verjeli, da je kriza rešena? Morda imajo slabe (ekonomske) svetovalce, ki so jim “sadili rožice” o obujeni gospodarski rasti, ali so preprosto mislili, da se pred krizo lahko potuhneš. In bo šla kar tako mimo, brez posledic.
Isaiah Berlin v knjigi o zgodovini idej (v poglavju z naslovom The Counter-Enlightenment) poudari, da je za razumevanje sveta ali nečesa v njem, na primer posameznikovega vedenja, dobro poznati organsko strukturo družbe. Posameznik se razvija v njej, ne zunaj nje, zato je dober pričevalec. Pričuje zase, pa tudi za družbo. Človek mora 'vstopiti', nadaljuje filozof, v samo življenje oziroma v njegove pogoje, kajti dokler obstaja vsaj spomin na človeka, obstaja tudi pričevanje za samo življenje in njegovo empirijo. In vsaka kultura ima svoje gravitacijsko središče, ki ga moramo spoznati, če hočemo razumeti njen značaj in pomen.
“Če mi je drobtina padla na tla, sem jo moral pobrati in poljubiti. Pravili so mi, da se duše v vicah jočejo in da je silen greh, če kdo po drobtinicah hodi. Pripoveduje se, da je nekdo stopil na drobtino kruha, in sicer iz ošabnosti; drobtina pa je tako zakriknila, da je oni človek oglušel in do smrti gluh ostal …”
Predsednik RS g. Borut Pahor
Erjavčeva 17
1000 Ljubljana
Ljubljana, 3.1.2016
ZADEVA: Ne pustite nas cvreti »Na žaru«!
Spoštovani!
V medijih smo zasledili polemiko glede vašega nastopa v predstavi Na žaru z Ladom Bizovičarjem. Mnogi vam očitajo, da boste z nastopom pripomogli k razvrednotenju funkcije predsednika republike, predvsem pa, da s tem nastopom omogočate privatni televiziji dobičkonosen posel. Po poročanju medijev so z vašega Urada odgovorili, da naj bi ves dobiček šel v dobrodelne namene, nismo pa zasledili komu in zakaj. Zato brez zadržkov nemudoma pristavljamo svoj lonček.
Zelo bi bili veseli, da bi ta denar namenili osebni asistenci, saj se nam tudi letos, kot že tradicionalno, napoveduje primanjkljaj sredstev za plače naših osebnih asistentov. Naš program že vrsto let dobro poznate; tako po vsebini, namenu in ciljih, poznate pa tudi nekaj uporabnikov, ki koristimo to storitev, zaenkrat še vedno brez sistemske rešitve. Velikokrat smo se že obrnili na vas, tako v vlogi predsednika DZ RS, pa potem kot evropskega poslanca, kasneje kot predsednika Vlade RS in tudi kot predsednika RS. Do sedaj v nobeni od teh pomembnih in odgovornih vlog, razen tolažilnih besed in obljub na svetlo prihodnost, nismo dobili nič. Upamo, da bo tokrat drugače!
Naša prihodnost je še vedno brez perspektive.
Lep pozdrav,
Elena Pečarič
Strokovna vodja programa NŽH
Izvedeli smo, da je dobil finančni minister Mramor mednarodno priznanje za svoje delo in postal najboljši evropski finančni minister v preteklem letu. Tisti, ki so mu podelili priznanje, so zapisali, da je pomagal Sloveniji prebroditi krizo oziroma dolgo depresijo, kar avtomatično pomeni, da ni več ne ene in ne druge ter da se lahko radostimo življenja. Dodali so, da je upravičen do priznanja, ker je prispeval k stabilizaciji bančnega sistema. Gospod se je odzval na priznanje z veseljem, nato pa izjavil, da je Slovenija vnovič finančno verodostojna država z visoko gospodarsko rastjo. Izmenjavanje novoreka, vljudnosti, veselja in priznanj pa ima vsaj eno resno težavo, o kateri razmišljam v nadaljevanju.
Pravzaprav je alkohol vera. To je še bolj očitno, odkar krščanstvo počasi, a nezadržno ugaša. Verjame mu več ljudi kot duhovnikom s papežem na čelu. Namenijo mu več časa in denarja. Preskrbljenost z alkoholom je pomembnejša od preskrbljenosti z duhovno oskrbo …
“Povsod po svetu so moški, ženske in majhni otroci, ki ne premorejo najosnovnejšega za preživetje; vse polno jih je po mestih najrevnejših držav. Ta zločin me navdaja s sramom. Bratje moji, kako lahko gledate, da ti ljudje umirajo pred vašimi očmi, in pri tem sebe imenujete ljudje?” (Maitrejeve prioritete)
Gospod predsednik je v novoletnem voščilu državljanom in državljankam prijazno poudaril pomen zmagovalne miselnosti in se pri tem rutinsko nekoliko nasmehnil. Dodal je, da se mu zdi zelo pomembna tudi sprememba miselnosti, ki jo že čuti. Sam gospodu predsedniku zelo verjamem, to pa logično pomeni, da čuti več zmagovalne miselnosti, ki jo imajo po definiciji ljudje, ki zmagujejo, zmagujejo pa le, če s kom tekmujejo, saj ne moreš zmagati, če prej ne tekmuješ. In se sprašujem, kaj naj si mislim ob tem kot državljan te države, saj to vsekakor sem, kar pomeni, da je predsednikova poslanica namenjena tudi meni.