»Moja teza je,« pravi Polanyi v knjigi Velika preobrazba, »da je ideja trga, ki se sam regulira, skrajno utopična. Taka institucija ne bi mogla dolgo obstajati, ne da bi razkrojila človeško in naravno substanco družbe; fizično bi uničila človeka in njegovo okolje spremenila v divjino.« Zakaj trg uničuje človeka in njegovo okolje? Zato, pravi Polanyi, ker nek proizvajalec – katerikoli koncern – prodaja izdelke, ki so blago, kupuje pa »surovine in delovno silo – naravo in človeka.« S tem naravno in človeško substanco spreminja v blago, kar vodi v razdejanje medčloveških odnosov in naravnega okolja.
Dragi oče, težave imam s teboj. Ti se lahko obnašaš, kakor te je volja, jaz pa moram biti vedno popoln. Ne smem si dovoliti ničesar, po hiši moram hoditi, kot bi stopal po jajčnih lupinah. Vem, da si zelo čustven in da ti je mar zame, toda jaz v tvoji bližini ne smem izražati svojih občutkov, čustev in misli. Biti moram neskončno previden, da ne ponoriš. S teboj se ne morem pogovarjati, čeprav bi se rad, ker začneš takoj kričati name. Vem, da si besen name, le da ne vem, s čim izzivam tvoj bes. Ponižuješ me tudi v javnosti, mama te sicer umirja, vendar to že presega vse meje. Praviš mi, da imam težave, jaz pa mislim, da jih imaš predvsem ti. Jaz sem kip, navajen sem, da v naši družini ni iskrenih pogovorov, toda še vedno sem prepričan, da imaš probleme s seboj predvsem ti. In v kakšni zvezi je to pismo z veselim decembrom? Odgovor sledi.
Resnica ni neprijetna, neugodna, nadležna, neprikladna, neprimerna ali nesorazmerna, saj je zgolj boleča. Ne le na tem planetu, ki se segreva iz dneva v dan in se bo segreval še naprej, temveč tudi na drugih. In obstaja planet trpečih, kot mi je rekla dijakinja, s katero se pogovarjam. V naših krogih je normalno, da ljudje hodijo v cerkev, je dodala oni dan. Tja hodijo tudi otroci. Ker je to pričakovano. Ne hodijo po svoji volji, temveč hodijo, ker je treba. Ubogati morajo. Nihče jih ne vpraša, kakšna je njihova volja. Videti je, da ta sploh ni pomembna, sem pripomnil. Pomembno je, da hodijo v cerkev in da dobijo vse zakramente. Jaz jih imam vse, je odvrnila. Jezus je učil drugače, sem nadaljeval. Počutim se votlo in prazno, čeprav imam vse zakramente. Meša se mi. Pa vendar potrebujemo ljudje drug drugega, je še rekla. Hm. Vam se nisem sposobna lagati, ker me spoštujete, je ponovila čisto na koncu. Ne živiš samo ti na planetu trpečih, sem ji odvrnil, ker sem se želel o tej temi veliko pogovarjati.
20. december se približuje. Referendum je pred vrati. Mediji so polni strokovnih ocen, ki jih podajajo različno misleči: javne in politične osebe, kvazistrokovnjaki in seveda ljudje, ki jim ni vseeno, kaj se bo zgodilo s predlaganim zakonom. Ko prebiramo članke in komentarje v časopisih, dobimo občutek, da živimo v blodnjaku in da je z našo družbo hudo narobe. Zopet se delimo na rdeče in še ne vem kakšne, pametne in neumne, verne in neverne, delimo se kot vedno z namenom, da se podtikajo razne neresnice, napenjajo mišice, samo zato, da se doseže zmaga. Kot vedno so v ospredju podtikanja, nezrelost posameznikov, nerazumevanje družbenih potreb in kar je najhuje, da se nekateri nočejo odpovedati tradicionalne miselnosti. Pozablja se na temeljno vprašanje, ki ga postavljajo DRUGAČNI in družba z namenom, da se doseže pravna enakost za človekove potrebe in cilje.
Dijakinja mi je rekla: zaupam vam, ker se znate pogovarjati. Kakšen bi bil svet, če bi se ljudje veliko pogovarjali? V teh dneh slišimo na vsakem vogalu voščilo, naj se ljudem izpolnijo vse skrite želje. Ali si kdo predstavlja, kakšen bi bil svet, če bi se izpolnile vse skrite želje, zlasti pa želje pripadnikov elit, manijakov, pedofilov in teroristov? Bodeče žice in žičnate ograje postavljajo še naprej in se ograjujejo. Na svetu je vse več ograj, zidov, bodečih žic in žičnatih preprek. Neki lastnik lokala pa je pred časom izklopil WI-FI in na presenečenje oziroma ogorčenje nekaterih obiskovalcev lokala rekel, naj se pogovarjajo med seboj, saj zato so pa prišli v njegov lokal.
Prejšnjič sem predstavil nekaj največkrat ponavljanih in lažnivih trditev nasprotnikov novele Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, o kateri bomo odločali na bližajočem se referendumu.
Tokrat pa o sami vsebini novele in njenih konkretnih posledicah.
Novela pomeni odpravo diskriminacije istospolnih parov na nekaj manj kot 80 področjih – med tem tudi:
Čemu služi umetnost? Hlepenju po pozornosti, ploskanju in slavi? Premikanju meja pri zapravljanju davkoplačevalskega denarja? Vsesplošnemu medsebojnemu pranju možganov, da je drugačno bivanje sicer možno, a zaradi človeške narave neizvedljivo? … Ali vendarle čemu bolj smiselnemu?
Ko napoči vsako leto tretji december, se tudi politiki, na primer predsednik države, spomnijo, da obstajajo invalidi; pravzaprav jih na to spomnijo piarovci in spin doktorji, ki jim tudi napišejo govore – taka je pač njihova dolžnost. Tega se spomnijo celo invalidi in takrat se zdi, da nastane priložnost za ugotavljanje, kaj hočejo invalidi, v katero družbeno skupino sodijo, kaj potrebujejo, katere posebne potrebe imajo in kdo je dolžan zanje skrbeti oz. poskrbeti. Obvezno se veliko govori o drugačnosti in o spoštovanju drugačnosti, o ranljivih družbenih skupinah, pa o marginalcih, odrinjenosti in seveda o vrednotah, morali in inkluziji. V tej deželi živijo tudi strokovnjaki za inkluzijo, ki so prepričani, da ta nima nobene zveze z zgodovinskimi in družbenimi procesi, zato ne berejo zgodovinskih in socioloških knjig, da o Marxu niti ne govorim. Njihova naloga je kajpak vključevanje invalidov v družbo, o čemer pa, kot rečeno, nimajo najmanjše ideje, zato so zgolj patetični, ko poročajo o uspelih primerih inkluzije kakega otroka v navadno šolo, kjer se dobro počuti in napreduje. Pa seveda to, da poudarjajo, da so invalidi kakor vsi drugi ljudje. Kot da bi nenadoma spoznali, da so bili doslej Marsovci.
Krščanstvo je dolga stoletja igralo vodilno vlogo pri oblikovanju in vzdrževanju kapitalizma s pomočjo kulta domačije, domačijskega življenja in domačnosti. V tem je imela glavno vlogo Mati. Ta je bila nekako boljši človek kot Oče, obenem pa je bilo res tudi to, da so ženske, ki lahko postanejo Matere, nekako boljši ljudje od moških, ki lahko postanejo Očetje. Prav matere so bile bolj moralne in poduhovljene, bolj pristne, bile so bliže Naravi kot moški, zato so bile tudi bolj čustvene, občutljive, empatične in tople. Prav zato so bile edine primerne za moralno in duhovno vzgojo otrok, obenem pa so nudile moralno in čustveno oporo še Očetu. Poleg tega so bile bolje opremljene za sprejemanje Jezusovega nauka. Jezus naj bi namreč prinesel na ta planet odrešitev skozi trpljenje, odrekanje in potrpežljivost in enako bi lahko matere odrešile svoje družine skozi trpljenje in odrekanje. Po domače: Mati dela na domačiji, gara, se odreka in trpi, da bi bilo članom družine lepo, da bi se odrešili. Geji in lezbijke nimajo v tej zgodbi niti najmanjše vloge, saj so zgolj moteči dejavnik v igri, v kateri so vloge natanko določene: Oče je trd, oddaljen, hladen in delaven, Mati je delavna, topla, čustvena, senzibilna in nežna, otroci pa so tam zaradi reprodukcije delovne sile in za to, da se vzgajajo.
Tolminski žvižgači smo doživeli svoj epilog. Država je za motenje tolminske prireditve zahtevala »krvni davek«, zato je naročila, da organi pregona poiščejo in identificirajo storilce prekrška in jih oglobijo. Policijska postaja Tolmin je brez posebnega truda, brez zbiranja obvestil in materialnih dokazov iz vseh prisotnih žvižgačev izluščila tri Puntarje in jih oglobila z denarno kaznijo 250 Eur. Plačilni nalog so izpisali in izročili kršiteljem šele 20. oktobra 2015, kar pomeni, da so potrebovali 38 dni, da so identificirali in zbrali materialne dokaze za storjeni prekršek. Vsi trije kršitelji so osebe, ki so jih poznali že prej, saj so vsi trije domačini in eden od njih je bil celo nekoč njihov sodelavec. Dvomimo, da so policisti tako neproduktivni pri izvajanju nalog. Lahko pa tudi, saj so bili na prireditvi, pa niso ukrepali. Razlog, zakaj niso, je zavit v meglo, iz katere pa štrli ukaz nadrejene instance.