Spoštovane poslanke in poslanci!

Obljuba dela dolg in jesen je že tu, ker pa ne bi radi čakali do jeseni našega življenja, vas vljudno pozivamo h konkretnim dejanjem. Ob 3. decembru, mednarodnem dnevu hendikepiranih, vas vljudno prosim, da nam izpolnite veliko željo in človekovo pravico; pravico do osebne asistence. Zato trkamo na vašo vest, zavest in odgovornost, da izpolnite naša dolgoletna prizadevanja in hrepenenja po uzakonitvi pravice do osebne asistence, kakor veleva ZN Konvencija o pravicah invalidov, podpisana s strani Slovenije 2008.

Nasprotniki novele Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, o kateri bomo odločali na referendumu, stalno ponavljajo ene in iste neresnice. Čas je, da jih argumentirano zavrnemo:

1.

V tem tednu sta bili objavljeni anketi, ki nazorno kažeta, da tisti, ki so proti, uspevajo s pozivanjem k bojkotu neopredeljenih, zato da ne bi zmagal ZA.

POZOR: NA REFERENDUMU NI KVORUMA. To je samo zavajanje nasprotnikov. Če si za enakopravnost, pojdi in GLASUJ ZA. Ne prepusti odločitve temu, koliko nasprotnikov bo prišlo na volišče.

V teh dneh bo slišati množico neproduktivnih mnenj o različnosti ljudi, o spoštovanju, pa o tem, da je treba spoštovati slovenske navade, slovensko kulturo in sploh vse slovensko, če odštejemo geje in lezbijke in tretji spol. Sam se ne zavzemam za spoštovanje različnosti, saj je to nekaj takega, kot če bi se človek zavzemal za uzakonjenje trditve, da je voda mokra in da je sonce vroče. Ne moremo namreč smiselno in logično govoriti o spoštovanju nečesa, kar je trivialno res. Kar je trivialno res, zgolj sprejmemo. Človek tako ne more smiselno reči, da spoštuje travo, ker je zelena. Zelenost trave s spoštovanjem nima absolutno nobene zveze. V resnici gre za nekaj čisto drugega.

Bodeče žice so postavljene in še jih bodo postavljali; Turčija bo dobila milijarde in bo ustavljala nesrečnike, da bodo ostali zunaj Evropske unije; JJ vztraja pri idejah o slovenski kulturi in slovenskem načinu življenja, zato je za prepoved nošenja burk v Sloveniji; Cerar te dni poudarja, da je svet pred moralnim izzivom zaradi podnebnih sprememb, o katerih znanstveniki sicer govorijo že od časa, ko je bil še najstnik; nihče se ne bi ničemur odpovedal, nihče ne bi ničesar žrtvoval, vsi bi imeli vse, podnebne spremembe pa naj bi se ustavile kar same od sebe; Slovenci bomo šli čez nekaj tednov na referendum, ki je sprt že z zdravim razumom; ekonomisti in bančniki dnevno stresajo pred ljudi šale o rasti BDP-ja in sploh vsega; lezbijke ne smejo gostovati v slovenskih šolah, da se deca ne bi spridila; če bi vprašali navadne prebivalce EU, ali želijo begunce v svojih deželah ali ne, bi najverjetneje prevladali tisti, ki so proti. Kaj se dogaja? Berem knjigo z naslovom Critical Theory and the Critique of Political Economy – spisal jo je Werner Bonefeld.

Poznate občutek, ko vam fizik, ekonomist, obrtnik ali svečenik pojasnjuje zakonitosti svojega poklica? Besede, ki jih ne razumete, igrivo zapleta v povedi, ki jih ne dojamete. Panično pričnete iskati rdečo nit, on pa kar razpreda in vas gleda, češ: »Saj je povsem preprosto in jasno, ne?« Kdo ve zakaj prepričan, da delite njegovo mnenje, zadevo še bolj zaplete, vi pa izključite možgane in čakate, da bo konec.

Zadnjič naj bi prišla pisateljica v neko slovensko šolo v goste; bila je namreč povabljena. Čisto po naključju sem slišal učiteljico reči kolegici: to pa ne bo dobro, ker je lezbijka. Torej ne gre le za to, da homoseksualci ne smejo tvoriti družine, temveč gre tudi za to, da ne bi smeli priti v goste niti potem, ko so povabljeni. Slovenska kultura in slovenski način življenja torej ne preneseta ne beguncev iz Sirije ne lezbijk in ne gejev. Koga potem sploh preneseta, če odštejemo samomorilce, alkoholike in druge odvisnike, klerikalce, neumne in grde ljudi, tajkune, pohlepne politike, pa zadrte birokrate, povprečne intelektualce, povzpetniške kapitaliste, naspidirane motivatorje, moralizatorje, napadalne pridigarje, pedofile, zlikovce in druge osebke, ki jih očitno preneseta?

V resnici gre za reševanje našega planeta. In seveda vseh živih bitij na Zemlji. Podnebne spremembe niso stvar nekaj znanstvenikov in aktivistov, temveč nas vseh. Danes, 29. novembra 2015, se je na več kot 2500 dogodkih po svetu, tudi v Ljubljani, zbralo več milijonov ljudi, da bi svetovnim voditeljem ob začetku podnebnega vrha v Parizu sporočili, da gre zares, da ne gre (več) samo za poziranje fotografom. In da gre v resnici za otroke, vse otroke sveta.

Argument slamnatega moža pomeni, da nekdo ustvari vtis, kot da njegov nasprotnik, s katerim se ne strinja, zagovarja nekaj, kar mu je podtaknil oziroma pripisal. Torej napada nekaj, česar nasprotnik sploh ne trdi ali zagovarja. Takega vedenja je v vsakdanjem življenju, kolikor hočete. In v teh krajih bomo šli čez nekaj tednov na referendum, na katerem bomo odločali o nečem, kar bi moralo biti sicer nevprašljivo: egalitarnost in univerzalna enakost pravic. O tem preprosto ne moremo imeti referenduma, ker je referendum sprt z logiko in z razumom, taka sprtost pa ne more biti v redu in ne more biti dobro. Ljudi torej ne sprašujemo na referendumu, ali je tri krat tri devet, ker že vemo, da je devet, in nas ne zanima, kaj si o tem mislijo. In če mislijo, da je homoseksualnost moralno sporna, se preprosto motijo, kajti vedenje je moralno sporno le tedaj, ko ima negativne ali destruktivne posledice, kar pomeni, da je na primer nepravično, nepošteno in kako drugače predstavlja zlo. Homoseksualna človeka, ki se ljubita in želita imeti otroke, da bi skupaj tvorili družino, samo zaradi homoseksualnosti in medsebojne ljubezni ne moreta povzročiti nobene škode in ne moreta prizadeti nobenega človeka. Tako homoseksualnost kot ljubezen sami po sebi ne moreta biti moralno sporni, tudi če se komu zdita sporni, ima intuitivni občutek, da sta sporni, verjame, da je to nenaravno, se mu zdi, da je tako vedenje Bogu sporno, ali pa mu je ptičica prišepnila, da je oboje problematično.

V Sloveniji živi družina. Jasno je, da je srečna in da sosedje ne dvomijo, da je res taka; morda ji kljub vsemu celo zavidajo in obenem po malem redno strašijo svoje otroke, naj pazijo, kaj si bodo o njih mislili sosedje. Itak. Sestavljajo jo: heteroseksualni oče z moškimi geni, heteroseksualna mati z ženskimi geni, hčerka. Vsi trije so kajpak heteroseksualni. Imajo ustrezne gene in so pravilno spolno usmerjeni, če sprejmemo dogmo, ki prihaja z desne. Živijo v slovenski kulturi, kar med drugim pomeni, da se hčerka ne pokriva z ruto in si z njo ne zakriva obraza. Imajo zgolj drobcen problem. Oziroma ga ima hčerka. Starša ga nimata, oziroma se ga ne zavedata, čeprav živijo vsi trije že dalj časa pod isto streho. Če smo čisto natančni, nezavedno vedo za problem, toda obenem so se pripravljeni sprenevedati in se obnašati, kot da tega ne vedo; ljudje se lahko na tak način sprenevedajo tudi vse življenje. In kakšen problem ima hčerka?

V Ljubljani se je začel knjižni sejem. V četrtek, 26. novembra 2015, bo na njem predaval tudi izjemni francoski filozof Jacques Rancière. Sočasno z njegovim prihodom v Ljubljano izhaja prevod knjige z naslovom Aisthesis: prizori iz estetskega režima umetnosti. Na tem kraju pa želim spregovoriti o njegovi knjigi, ki je izšla že davnega leta 1981. Njen naslov je La nuit des prolétaires: Archives du rêve ouvrier. Posvečena je nočem delavcev iz XIX. stoletja in njihovim sanjam o drugačnem svetu, če smem tako reči. Knjiga je danes enako aktualna, kot bi bila pred stotimi leti, čeprav je na prvi pogled videti, da sanje čevljarjev, krojačev, ključavničarjev, rudarjev, livarjev in drugih delavcev danes res niso pomembne, saj živimo v svetu pametnih robotov, kvantnih računalnikov, digitalnih omrežij in kognitivnega kapitalizma, kot ga imenujejo nekateri. Pa vendar. Temeljna filozofova ideja je namreč univerzalna in brezčasna: enakost inteligenc ali to, kar najdemo v naslovu nekega kolektivnega intelektualnega dela, pri katerem je tudi sodeloval Jacques Rancière, Les Révoltes logiques. Zanimivo bo videti, kako bodo mediji predstavili filozofa slovenski javnosti, ki ga še ne pozna. V naslovu njegovega tokratnega predavanja je namreč besedica revolucija.