V odzivu na petkove teroristične napade v Parizu so se voditelji držav poenotili v poudarjanju, kako moramo biti državljani sedaj enotni v skupnem boju in kako pri tem ne smemo popuščati. Odzivi so bili pričakovani, pričakovano pa je bilo tudi to, da nečesa v teh nagovorih ne bomo slišali.
Vstopamo v praznično obdobje, ki ga v naši krajih zaznamujejo predvsem miklavž, božič in novo leto, drugje pa še zahvalni dan (ZDA) ter drugi večji in manjši prazniki. A ti prazniki so že nekaj časa popolnoma pod vplivom sil komercializacije, ki so iz njih naredile praznike materializma oziroma potrošništva, ponižujoče tako za potrošnike same, kot tudi za milijone revnih ljudi, ki za minimalne plače v nemogočih pogojih izdelujejo večinoma nepotrebna “božična darila”; da o uničevalnih posledicah teh procesov za okolje niti ne govorimo.
Jezus pa je rekel: kjer se bosta dva ljubila, bom jaz med njima. Ni rekel, kjer se bosta ljubila en moški in ena ženska. Sveti duh je torej povsod tam, kjer se ljudje ljubijo, pri čemer ni pomembno, kakšnega spola so. Spol preprosto nima nobene zveze z zmožnostjo človeških bitij za ljubezen. In Giorgio Agamben ima prav, ko trdi v knjigi Pilato e Gesú, da so Jezusovi učenci kreativni ljudje, ustvarjalci novega, ne pa bolj ali manj natančni zgodovinski kronisti. V resnici so priče in Jezus je dogodek v strogem pomenu besede, kar pomeni, da odpira povsem nove svetove in omogoča nove možnosti skupnega življenja ljudi. Vsak človek se kajpak odziva na dogodek na svoj način, saj drugače ne more biti, ker smo ljudje različni med seboj. Pozivanje na referendum, ki bo čez mesec dni, češ da je družina samo skupnost moškega, ženske in otrok, zato ni vračanje v temo srednjega veka, temveč je, metaforično vzeto, vračanje v kameno dobo in v primitivne čase. Za večino ljudi bo ta svet še naprej zgolj dolina solz, v kateri ne bodo povedali prav dosti, temveč bodo v glavnem ponavljali že izrečeno, že povedano in obrabljeno.
Brez fuzbala bi bila življenja številnih ljudi bolj ali manj prazna. Verski blazneži in fundamentalisti verjamejo, da je življenje brez smisla, če ne obstaja Smisel. Verjamejo tudi, da je Smisel povsem jasen, če obstaja Bog, v čigar imenu lahko delajo, kar hočejo, in pobijajo ljudi, kjer se jim pač zahoče. Bolj razumno pa je trditi, da imajo zadeve, kot so egalitarnost, zdravje ljudi, sreča, pravičnost, ljubezen, sočutje, milost in prijateljstvo, inherentno vrednost, ki je univerzalna.
Sočustvujemo s svojci 128 pobitih Parižanov? Vljudno … Kaj pa s svojci letos (od 1. 1. do 16. 11. 2015) pobitih 33.165 Afganistancev, 2.436 Egipčanov, 13.509 Iračanov, 5.720 Jemečanov, 2.624 Južnih Sudancev, 1.131–2.174 Kurdov in Turkov, 2.465 Libijcev, 10.882 Nigerijcev, Kameruncev, Nigercev in Čadcev, 3.376 Pakistancev, 46.191 Sircev, 3.724 Somalcev, 2.219 Sudancev in 3.112 Ukrajincev (vir)? Mnogi teh svojcev bežijo k nam in mimo nas, pa si marsikateri sočustvovalec s Parižani želi, da bi pobili še njih … In slejkoprej jih bo nekdo nekje začel pobijati …
Leta 2003 ni mogel nihče na tem svetu ustaviti nesmiselnega, absurdnega, norega in na lažeh utemeljenega ameriškega oziroma zavezniškega bombardiranja Iraka in njegovih prebivalcev; Slovenija je bila takrat zelo jasno na strani voljnih, kot so jih imenovali, zato se nima smisla niti začeti sprenevedati, saj je vse dokumentirano. Danes je podobno in inverzno: nihče ne more ustaviti terorističnih napadov posameznih ljudi, ki so se pripravljeni razstreliti sredi tržnice ali na ulici, na države oziroma na njihove državljane. Doslej je v Iraku zaradi nasilja oziroma pobijanja ljudi umrlo malo manj kot četrt milijona ljudi, od katerih je velika večina nedolžnih civilistov; Slovenija je zaradi sodelovanja v koaliciji voljnih soodgovorna za njihovo smrt in ne obstaja sofistika, s katero bi dokazali nasprotno. (https://www.iraqbodycount.org/) V mainstream medijih doslej ni bilo zaslediti nobenih omembe vrednih poročil ali obsežnejših analiz o iraških smrtnih žrtvah in tudi rož za umrlimi civilisti, med katerimi je veliko otrok, po evropskih in ameriških mestih niso polagali. Obenem nenehno poslušamo zahodne politike govoriti o morali, poštenju, vrednotah, etiki in pravičnosti, pa tudi o Bogu in krščanstvu, na katerem naj bi temeljil kar ves Zahod.
"Nobena realna rešitev ne bo mogoča, v kolikor se ne bomo učinkovito lotili revščine, pomanjkanja perspektive, politične nestabilnosti, konfliktov, nespoštovanja človekovih pravic in vladavine prava kot tudi učinkov podnebnih sprememb," je na vrhu EU - Afrika, ki je potekal v Valletti, poudaril slovenski premier Miro Cerar. Cerar je pri tem izpostavil stališče, da je treba nadaljnje napore usmeriti predvsem v izvorne razloge migracijske krize. (24ur.com)
Velikokrat sem že jasno rekel in večkrat zapisal, da temu svetu primanjkuje vrednot. Premalo je iskrenosti in poštenja. In nekateri ljudje so preveč pohlepni. Korupcije je veliko preveč. Danes se preveč krade. Poštenja je dosti premalo. Ljudje so tudi premalo disciplinirani in premalo reda je. Samo zabavali bi se in nič ne bi delali. Mladi bi bili doma do tridesetega leta. Družina bi morala biti steber družbe. Oče in mati in otroci. Očetje bi morali imeti več veljave. Tako kot je bilo nekoč, ko je bilo še vse v redu. V družbi je danes preveč navidezne demokracije in manjka trda roka. Premalo naravnega reda je. Preveč se govori tja v tri krasne in premalo se dela. Namesto reda imamo tako anarhijo. Red mora biti. To je jasno. Vselej je bilo tako. Beguncev sploh ne bi smeli spustiti noter. Ker nas bodo preplavili. Vem, da je tak njihov namen. Za njimi stojijo teroristi in nekateri bogataši. Bodeče žice je še premalo. Že prej bi jo morali postaviti. Postaviti bi morali tudi zid. In lenuhe nagnati ven. Pa še lezbijke in pedre, čefurje in cigane, ki samo kradejo in nič ne delajo. Večkrat sem že povedal, da so muslimani nevarni. Med njimi je veliko teroristov. Pa tudi sicer so muslimani drugačni od nas, ki smo kristjani. Niso sposobni sami preživeti, tako kot so sposobni Izraelci. Njihova kultura je drugačna in je bolj primitivna. Mi smo pošteni. In dobri. Smo skromni in pridni. Veliko delamo in hodimo redno v cerkev. Ne more vsak početi, kar bi hotel. Treba je ubogati ljudi, ki so pametni in vedo, katera smer je prava. Sedaj pa imate svojo demokracijo in solidarnost z begunci! Najmanj sto trideset mrtvih v Franciji, verjetno pa še več. To so norci, to niso ljudje. Vse bi morali postreliti. Erjavec ima čisto prav, ko trdi, da se moramo vsi boriti proti teroristom. To so živali, vam pravim.
Med poslušanjem govorov slovenskih politikov in drugih predstavnikov elite z lahkoto opazite in razumete, da je vse, kar je evropsko, tudi avtomatično dobro, koristno, smiselno in uporabno; tak je vsaj vtis, ki vztraja, dokler ga nekdo ne dekonstruira in pokaže na njegovo iracionalnost. Dokler se to ne zgodi, je dobro vsako vedenje, ki nosi nalepko evropsko. Prav tako je dobro evropsko govorjenje. Obstajajo tudi evropske pričeske, pa evropske cunje, evropske kravate in zagotovo obstajajo evropski čevlji. Obstajajo tudi evropska čustva in obstaja evropska motivacija. Skladno z zapisanimi ugotovitvami smemo reči, da obstaja tudi evropsko postavljanje bodečih žic. To pa je šele predgovor k uvodu v katastrofo.
Že prvo uro po začetku postavljanja bodeče žice je prišlo do spora s sosedi, s Hrvati. Slovenski postavljavci žice očitno niso dobro preučili niti poteka meje s sosednjo državo, da bi natančno vedeli, kje postavljati žico in kje ne, če o drugih zadevah, ki jih prav tako niso premislili, trenutno niti ne govorim, zato so hrvaški policisti mahoma protestirali in jasno sporočili tem, ki postavljajo žico, naj jo na nekaterih krajih odstranijo, ker jo pač postavljajo na tujem ozemlju, kar bi po njihovem mnenju vsekakor morali vedeti, saj ni težko prebrati zemljevida in ugotoviti, kje potekajo meje med katastrskimi občinami; še dosti slabše bi bilo, če meje ne bi bile določene.