Naredite zelo preprost miselni preizkus. Preberite še enkrat govore vodilnih slovenskih politikov zadnjih pet let. Ali lahko iz njih razberete, da bodo v prihodnosti vsaj minimalno naklonjeni beguncem? Moj odgovor na vprašanje je kategorični ne morete. Ali bi lahko enako rekli za njihovo držo do delavcev? Absolutno lahko. Pravzaprav sploh ni razlike v odnosih do delavcev in beguncev: tako eni kot drugi so nekako odveč in jih je treba ves čas omejevati, regulirati, nadzorovati, jim jemati še tisto malo, kar sploh imajo. Govori slovenskih politikov so namreč tako splošni, pusti, mlačni, tako nezanimivi in tako dolgočasni, da celo besede, kot so vrednote, morala, etika, spoštovanje, nimajo absolutne nobene barve, nobene teže in nobene vrednosti. So zgolj plastični okraski. V njih ni življenja – ni ga v besedah in ni ga v politikih. Proti tem politikom je bil nekdanji predsednik Milan Kučan, čigar biografija izpod peresa zgodovinarja Boža Repeta je te dni zagledala luč sveta, pravi revolucionar, ljudski človek in oče naroda obenem. Takih ljudi je danes vse premalo, čeprav ni naključje, da je tako.
Neka jasnovidka – nobeno naključje ni, da so v teh hedonističnih časih, v katerih ni noben problem zapraviti 300 milijonov evrov za zabaviščni park, je pa tako rekoč nerešljiv problem nahraniti in spodobno sprejeti nekaj tisoč premraženih, lačnih, prestrašenih in izmučenih beguncev, ki jih škof in še nekateri drugi dojemajo skoraj izključno kot islamsko nevarnost, kar pomeni, da jih niti ne doživljajo kot ljudi, temveč le kot grožnjo, jasnovidni ljudje vedno ženske – napoveduje Sloveniji dramatične spremembe. Njeno razmišljanje je tako neverjetno pomembno in dragoceno, da ga objavlja tudi znana slovenska revija. To kajpak ni čudno, saj so celo tukajšnje znanstvene organizacije oziroma institucije voljne denarno podpirati astrologe in izdajanje astroloških knjig. Ironija je zato nenavadno zanimiva in poučna: dramatične spremembe so se že zgodile in se dogajajo prav ta hip. Svet se namreč postavlja na glavo, zato sta astrologija in napovedovanje prihodnosti vse pomembnejša, vse bolj dobičkonosna in vse bolj dobrodošla tudi med znanstveniki, zato nekateri celo iz tega dejstva kujejo velikanske dobičke. A niti to nas ne preseneča, saj je danes vse mogoče, kot pravijo v tisti oddaji, kar seveda pomeni, da so v narobe postavljenem svetu ključni profiti, zabava do nezavesti, pa če je še tako bizarna, in trgovanje z ljudmi. Natanko v tem trenutku je zato dobro prebrati dobro knjigo. Na primer tole, ki ima za Cerarja, jasnovidce in astrologe nerazumljiv naslov: Le monde enchanté; napisal jo je znani francoski marksistični ekonomist Alain Lipietz.
Za tiste, ki morda še niste povsem dobro dojeli ali razumeli, kako je »ženska vrsta« evolucijsko v vseh pogledih daleč pred moško vrsto, dodajmo še en dokaz temu v prid. Tokrat na področju spolnosti. Se spomnite koliko čudenja, veselja in razburjenja je bilo, ko je pred 17 leti na trg prišla modra tabletka, poimenovana Viagra? Kolikim moškim se je na stara leta dobesedno odtrgalo; »zapustili« so svoje žene, ki so jim še do včeraj zvesto kuhale in prale gate ter se podali veselemu naskakovanju mlajših punc? Vsak dan je bil praznik, tudi večkrat na dan. Življenjski moto jim je postal: Zgoraj že siv, a spodaj še živ! Zdelo se je, da je čudežna tabletka rešila vse tegobe, frustracije in zadrege moških pri spolnosti in iz mehkega bingljajočega uda naredila pravo sabljo viteza. In kakšen gromozanski biznis za farmacevtske koncerne. Nič lažjega, spolnost moškega je pravzaprav zelo primitivna, elementarna, mehanska, če hočete – na hidravliko. Paziti je potrebno le, da vsa kri v tiča ne gre, in da jo ostane še nekaj za poganjat srce. Drugače se lahko orgazem v kap spremeni, in en dva tri, že pod rušo si. Ah, ko bi se moški že enkrat zavedli, kaj ženske hočemo, rabimo, želimo! Erekcija na ukaz ne more zadovoljiti nas.
V francoskem mestu Calais nameravajo zgraditi zabaviščni park. Seveda ga hočejo zgraditi, saj v hedonističnem svetu zabava prinaša vlagateljem velike profite. Ne obstaja pa vlagatelj, ki bi hotel vložiti 300 milijonov evrov v izgradnjo spodobnega begunskega taborišča s pitno vodo, stranišči, kuhinjami in z vso potrebno infrastrukturo za kakovostno življenje. Takega vlagatelja preprosto ni. Vlaganje v begunce pač ni profitabilno. To je zelo preprosta resnica tega sveta. Vse drugo so nebuloze.
Cigani, črnci, južnjaki, Kitajci, muslimani in narkomani so umazani, nasilni, tatinski in leni! … Muslimani so poleg tega še džihadisti (karkoli že to je) in teroristi! … Tako je, odkar je Bog ustvaril svet, in tako bo, dokler bodo ti ljudje tu! … Pa še množijo se kot žuželke … Saj nimamo nič proti njim. Dokler ostanejo tam, kjer so, lahko počnejo, kar hočejo. Če pridejo sem, pa naj se obnašajo kot mi! In če pridejo, naj spet grejo! Ne rabijo ostati tu, ker potem samo delajo zgago in nekaj hočejo! … Mi tudi ne hodimo k njim! Če gremo, pa se prilagodimo in pridemo spet nazaj. Pa še denar jim nosimo, ki ga ne porabijo za nič pametnega …
Dva skorajšnja dogodka dobro ponazarjata pravo naravo medijev, med katere sodi tudi tisti, za katerega v teh krajih vzneseno trdijo, da je prvi v službi resnice. Prvi dogodek je povezan z znanstvenimi spoznanji, da je rdečo meso, zlasti tisto, ki je napolnjeno z nitrati in nitriti, kancerogeno. To vemo že desetletja in novica ne bi smela presenetiti nikogar, ki vsaj približno razmišlja o zdravju in o tem, kaj vnaša v svoje telo. Ni treba biti obseden z zdravjem, toda vseeno pa tudi ni, ali vnašamo kancerogene snovi v telo ali ne; nekaterim se pač lahko izognemo, zato je razumno, da to tudi storimo. Ljudje imajo sicer radi idejo o svobodi in svobodnem odločanju, toda pri uživanju mesa se navadno hitro zatakne, čeprav vedo, na kako brutalne načine vzgajajo živali, ki vse življenje trpijo, in jih koljejo. Drugi dogodek je tako imenovani oktoberfest na borzah, kot ga ljubkovalno imenujejo vsi, ki so zaljubljeni v profite in elite in kapitalizem. Pravijo torej, da so prav zdaj dobički na razvitih borzah velikanski, ne povedo pa, kdo ima profite in kdo jih nima, da bi jih oni prvi sploh lahko imeli. Tako kot trpijo živali, da uživajo jedci njihovega mesa, trpijo številni ljudje tega sveta, da bi pripadniki elit uživali. Sedaj pa poglejmo, kaj od tega je res in kaj so zgolj nebuloze.
Bilo je pričakovano in povsem jasno nam je bilo, da je zgolj vprašanje časa, kdaj bo na vrsti, kdaj se bo začelo, kdo bo prvi. Na žalost je vedenje ljudi tako neverjetno predvidljivo, da je včasih prav boleče, ker človek natanko ve, kaj se bo zgodilo. Tako je bilo nezmotljivo predvideno, da se bo začelo prav na desni, med verniki. In se je.
“Vprašajmo se, zakaj begunci prihajajo v Evropo: iz Afrike zaradi revščine, ker se tako počasi pomaga tem revnim deželam.” (misijonar Pedro Opeka)
Misijonar Pedro Opeka ve, kaj je danes ključno vprašanje - ne vprašanje, KAKO zaustaviti ali preusmeriti begunce, temveč ZAKAJ prihajajo v Evropo?
Zelo nenavadno je, da mediji v glavnem ne povedo ničesar o resničnih dogajanjih v Siriji, od koder prihajajo begunci. Ali pa tudi ni, kajti temeljna funkcija medijev ni razmišljanje o resnici družbenega dogajanja. Njihovo poslanstvo je povsem drugačno. Skoraj blodnja je zato oglaševanje nekega novega tukajšnjega medija, za katerega pravijo, da je edini, ki je v službi resnice. Če bi bil v službi resnice, če bi bil torej zvest temu, kar trdi sam zase, bi povedal ljudem zgodbo, kot sledi, vendar je ne bo, ker so mediji v službi resnice le, če so povsem neodvisni, take medije pa v Sloveniji lahko iščete celo z lučjo pri belem dnevu, pa jih ne boste našli.
Premier je včeraj izjavil, da ni za Evropo zidov, sočasno pa zatrjeval, da bo Slovenija v kratkem postavila zidove, no, ograje in ograjice, na meji z južnimi sosedi, da bi tako zavarovala meje, ljudi, imetje, bogastvo in vse drugo. Kako razumeti, da človek sočasno reče, da je proti nečemu, in dela ravno nasprotno od tega? Ni za Evropo zidov, obenem pa postavlja zidove in dobesedno ustvarja Evropo zidov. Zadevo dodatno zapleta dejstvo, da taisti premier izjavlja, da moramo biti do beguncev in migrantov humani. V eni sapi torej pravi: postavimo ograje in ograjice, da zavarujemo Slovence in Slovenke (premier ne pove, pred kom), premoženje in imetje, bodimo proti Evropi zidov ter bodimo sočasno humani do beguncev. A zdrav razum nam pravi, da si do beguncev human tako, da jih pač sprejmeš; tu ni nobene posebne modrosti. Problem je natanko v tem, da je gospod Cerar povedal preveč. Povedal je namreč za vsakega nekaj: Slovencem je rekel, naj bodo mirni, ker jih bo zavaroval pred tujci, tem je rekel, naj bodo takisto mirni, ker bo z njimi ravnal humano, vsem politikom, zlasti v Evropi, je rekel, da je Slovenija urejena pravna država, ki skrbi za zakone, podčrtal, da nikakor ni za zidove in planke in žice in ograje v Evropi ter tako poslal signal miroljubnim ljudem, skrajnežem pa sočasno sporočil, da bo zidove, ki jih nestrpno terjajo, postavil tudi sam. Gospod je s tem ustvaril klasični simptom, saj je povedal vse in nič obenem.