Evropsko politiko je zajela norost. Francozi pravijo, da smo v vojni in 28 članic EU se s tem strinja. Borili se bomo proti teroristom. Zdaj smo članice NATA, ki nas je tudi 28, napadle še Rusijo in sestrelile njihovo letalo. Rusi se borijo proti teroristom, mi pa proti Rusom. Zmeda je popolna. Slovenci smo seveda povsod zraven, hkrati pa se pripravljamo še na invazijo z juga in postavljamo vojaške prepreke. A tudi severno od nas postavljajo vojaške ovire. Celo slovenski politiki ne vedo več: kdo, s kom, proti komu, za koga?

JJ samozavestno predlaga sprejem zakona, ki bi ženskam prepovedoval nošenje oblačil, s katerimi si pokrivajo glavo in obraz. Razloga, pravi, sta dva. Prvi je varnostni in je razumljiv sam po sebi, zato ne potrebuje dodatne razlage, drugi pa je kulturni in terja dodatna pojasnila, ki jih predlagatelj zakona ročno ponudi. V Sloveniji, tako pravi JJ, Slovenci in Slovenke gojimo, negujemo in kultiviramo slovensko tradicijo, slovenske navade in slovensko kulturo, zato se ženske ne pokrivajo od vrha do tal.

Družabna omrežja, časopisi, blogi, TV dnevniki in drugi mediji dobesedno tekmujejo v slikanju kar najbolj črnih podob sveta. Propad Evrope, propad civilizacije, propad sveta, 3. svetovna vojna, podnebne kataklizme in tako naprej. Pa je res vse tako črno, brezupno, brezizhodno? Situacija res ni rožnata, a prikazovanje najslabšega je pravzaprav enako ustvarjanju najslabšega. Ko ljudem pokažeš svet v najslabši luči, večina začne ravnati, kot da je res vse tako slabo, brezupno, črno.

Nadaljujem s seminarjem iz pozitivne psihologije. Povpraševanje je, kot rečeno, velikansko. Ljudje potrebujejo danes psihologijo bolj kot vsakdanji kruh. Vse bolj so namreč samo še strošek, zato zbolevajo, ker jih nadrejeni obravnavajo kot stvari ali predmete. Tudi nadrejeni so pogosto le še brezčutni in neosebni stroji, ki vidijo sočloveka zgolj kot stvar, strošek, nekaj pač, s čimer je treba upravljati, kot se upravlja z napravami. Nekdo mi je poslal statistične podatke o obolevanju zaposlenih v podjetju, kjer dela. Lasje mi gredo pokonci. Mimogrede. Ali ste opazili, da so seminarji iz pozitivne psihologije za velik denar vedno znova namenjeni menedžerjem, politikom, direktorjem, sodnikom, odvetnikom in siceršnji eliti, nikoli pa snažilkam, komunalnim delavcem, ki čistijo greznice, gradbenim delavcem iz nekdanjih republik Juge, šoferjem tovornjakov, gospodinjam, nezaposlenim in upokojencem?

Če je pred nami 3. svetovna vojna, smo v primerjavi z 2. zdaj nekje pri zavzemanju Sudetov in priključitvi Avstrije. Izgovor za 1. svetovno vojno, do katere bi tako ali tako prišlo, je bil umor avstoogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, 28. junija 1914. Izgovor za 3. je bil teroristični napad v ZDA, 11. septembra 2001.

Kaj nas bolj osreči, kaj nas naredi bolj nesebične? Ko se zapremo v svoje stanovanje, si pripravimo obrok hrane in ga sami pojemo? Ali ko si hrano delimo z drugimi? Delitev obeda z drugimi nas naredi boljše ljudi, izhaja iz študije, ki jo je vodila Charlotte De Backer iz Univerze v Antwerpnu, v Belgiji. (Time: How Sharing Food Makes You a Better Person)

V stranki, v kateri se sicer zavzemajo za konkretno delovanje in za to, da so blizu ljudem, suvereno jo vodi Ljudmila, pravijo, da smejo v Slovenijo le tisti begunci, ki spoštujejo slovensko ustavo, naš način življenja in našo kulturo. Kako to razumeti in kaj naj bi to pomenilo?

Neka dijakinja mi je danes rekla, da ji je čisto nerazumljivo, da jo poslušam. Saj me v življenju nihče ne posluša, je dodala. Vsi mi zgolj govorijo, kaj moram narediti, v čem nisem dovolj dobra, kaj je narobe z mano, da se moram še bolj potruditi. Številni ljudje kar naprej kritizirajo – drug drugega, sebe in otroke, če jih imajo. Tako sem jih odvrnil. Kako je potem sploh mogoče, da me nekdo kar posluša in posluša, je nadaljevala. Včasih res težko verjamemo, da je na svetu tudi kaj lepega, da obstajajo dobri ljudje in da je prava ljubezen zares mogoča. Zakaj tudi vi niste taki, kakršni so drugi, me je vprašala. Ne morem sprejeti, da me poslušate, je končno sklenila. Jasno je bilo videti, da misli resno. Ne morem vam govoriti, ker nisem navajena govoriti, saj me itak nihče ne posluša. Odvadila sem se govoriti o sebi in drugim ljudem ne pokažem svoji pravih misli, občutkov in čustev. Kažem jim samo tisto, kar je zame najbolj varno, da me pustijo pri miru. In tamle zunaj je ogromno ljudi, ki doživljajo svet na povsem enak način, kar pomeni, da so zgolj brezbrižni, pa tudi depresivni in nesrečni, nezadovoljeni, nezadovoljni, nevrotični, živčni in duhovno razrvani. Imajo pa na voljo spektakle, boj zoper teroriste, spremljajo lahko postavljanje bodečih žic in poslušajo politike, ki ne razumejo sveta, pa vendar nenehno govorijo in govorijo o njem, kot da so popolni poznavalci tega, kar se dogaja okoli nas in zaradi česar gre ta svet počasi h hudiču, saj je čisto mogoča tretja svetovna vojna, kapitalizem pa tako ali tako tone, kajti profitabilnost nenehno pada, investicij v tovarne, orodja in stroje je vse manj, fiktivnega kapitala je vse več, elite pa vse bolj bajno bogatijo na račun vseh drugih ljudi. Medijski hlapci medtem nenehno žlobudrajo, kako so uspeli v življenju. V resnici pa uspeh v življenju merimo s popolnoma drugačnimi vatli.

Meni je popolnoma vseeno za Sirce, Afganistance in Iračane. Ne zanimajo me njihove kulture, ne želim jih spoznavati, ne bi se rad ukvarjal z njihovimi zgodovinami, spori, konflikti in verskimi praksami. Še manj me zanimajo nore islamistične skrajnosti in zblojene razlage njihovega boga, obenem pa sem absolutno za civilizirano reševanje tako imenovane begunske krize, ki ga trenutno ni niti v zametkih. Kako to razumeti?

Hollande je podal vojno napoved. Proti komu in čemu; proti terorizmu, seveda! A kje se ta skriva, kje domuje, kje in od česa se napaja, kako se širi, mreži, kateri so njegovi ekonomski in ideološki viri? Na vsa ta ključna in temeljna vprašanja se zdi, da nimamo ali nočemo poiskati/imeti odgovorov preden pričnemo s tako usodno strateško potezo kot je vojna napoved. Pa vendarle smo vsi tako rekoč čez noč izrazili podporo Franciji in njenim militarističnim nagibom; v praksi pa je v konkretno akcijo stopila le Rusija. Nas ni poseg v Libiji nič naučil, ni dal nobene lekcije zdravega razuma? Ali prav nasprotno, so v tem vojni strategi in dobičkarji, orožarji in trgovci smrti ter z njimi povezane multinacionalke ponovno našli svoj »raison ďêtre«, svoj neizčrpen posel? Slogan, ki bi ga lahko strnili: »Dokler je vojna, je tudi upanje«, govorijo tisti, ki vojne namerno podžigajo, da bi od njih služili![1]