Na hčerkino pobudo sem si med prazniki privoščil še eno knjigo: Michael Tomasello, A Natural History of Human Thinking, ki je izšla leta 2014 pri založbi Harvard University Press. Avtor nas v njej prepriča v nekaj, kar se zdi skoraj zdravorazumsko, čeprav ni, obenem pa je tudi zelo aktualno: razmišljanje ljudi je v bistvu sodelovalno. Če so hoteli naši predniki preživeti, so morali sodelovati. Izkazalo se je, da je sodelovanje pametno. Ali kot pravi avtor: evolucijsko vzeto, biti pameten ne pomeni ničesar, če ne vodi k pametnemu ravnanju. Za ljudi je torej značilno razmišljanje, ki temelji na sodelovanju, medtem ko velike opice, naši najbližji sorodniki, razmišljajo, vendar ne razmišljajo za sodelovanje, temveč za tekmovanje, kot poudarja Tomasello (str. 31). In kako je v svetu ljudi danes?
V teh dneh si ljudje voščijo. Drug drugemu želijo sreče in zdravja. Taka je navada, tak je običaj. Ne govorijo in ne razmišljajo pa o tem, da so njihove želje ter načini njihovega zadvoljevanja določeni že vnaprej. Svobode ni vse več, temveč je je vse manj. Učinki seveda niso zanemarljivi; pravzaprav so obsežni in skrb zbujajoči. Za nekatere je seveda tako, za druge je povsem drugače: srednji razred gleda navzgor k elitam in čaka na priložnosti, da se jim pridruži, obenem pa se eni in drugi skušajo ograditi od revne večine, ki nima ničesar in tudi v prihodnjem letu še vedno ne bo imela ničesar. Taka je osnovna struktura sveta ob koncu leta 2015. Drugo leto bo še slabše; za nekatere, seveda, ne pa tudi za druge.
Umetnost ima včasih pomembno vlogo pri spodbujanju ljudi k nasilnemu vedenju, k doživljanju nacionalističnih čustev, k svetim vojnam in k umorom. A to velja le včasih. Obstaja pa tudi možnost, da se ljudje upirajo vsemu temu. Čakanje na pravi trenutek jih le ovira, kajti za upor zoper vsako obliko nasilja je čas vselej primeren. Tudi začetek novega leta, kajpak.
Običajno ob koncu leta razmišljamo o preteklem in delamo načrte za prihodnje leto. Kakšno je bilo leto 2015; kaj nam lahko prinese leto 2016?
Ljudje verjamejo v obstoj objektivne realnosti. In imajo prav. Glede nje se ne motijo. Objektivna realnost namreč res obstaja, vendar zadeva ni tako preprosta, kot mislijo, oziroma kot bi radi verjeli. Ni namreč čisto res, da kratko malo odprejo široko oči in jo zagledajo v vsej njeni sijoči objektivnosti. Zgoditi se mora še nekaj, kar pa ni tako zelo preprosto; pravzaprav je zelo zahtevno.
Božiček je ekonomski migrant. Iz ZDA je prišel s trebuhom za kruhom.
Božiček je verski skrajnež. Njegova vera je kapitalizem.
Božiček je terorist. Ljudi pobija s kokakolo. Napada vedno in povsod.
Ko se v demokraciji začne razraščati vladavina mnenja, kjer se zdi, da je vse lahko karkoli, in temu prilagojena svoboda brez vsakršne omejitve (ko se zdi, da je vse – vsaka beseda ali mnenje – dopuščeno v imenu »svobode govora«) resnična tiranija ni več daleč. O tem je obširno razmišljal tudi Platon v svoji znameniti Državi.
Ugotavljanje, da Slovenija po četrt stoletja obstoja še vedno ni druga Švica, je nepotrebno in zavajajoče. Slovenija namreč že nekaj časa je druga Švica – za nekatere. Če mislimo na bogastvo, ga imajo nekateri toliko, da si lahko privoščijo silvestrsko pojedino za nekaj tisoč evrov, še pred tem pa se z zasebnim letalom odpeljejo na kako razkošno lokacijo. Za vse druge pa tako ali tako nikoli ni bilo resno mišljeno, da bodo živeli bogato, razkošno ali vsaj kakovostno, če že bogato ne morejo.
Zelo zanimivo, da se na vprašanje prepovedi nošenja burke ali nikaba v javnosti, ni jasno in z argumenti oglasila nobena intelektualka, intelektualec, feministka, zagovorniki pravic žensk, enakopravnosti spolov, zagovorniki človekovih pravic in dostojanstva, prav nobena od številnih človekoljubnih organizacij, ki jih premoremo in so praviloma zelo odzivne, glasne in jasne. Mar muslimanke niso ženske in si ne želijo enakopravnosti spolov, jim ne pripadajo človekove pravice in spoštovanja njihovega dostojanstva, če so pokrite z burko? Je burka simbol njihove svobode ali zatiranja?
Mar je to tabu tema za levico? Kjer bi načelna ter vsesplošna toleranca in spoštovanje človekovih pravic lahko stopilo v svoje nasprotje, v protislovje s teorijami feminizma, enakopravnostjo obeh spolov, svobodo govora, demokracijo in drugimi t.i. evropskimi vrednotami in zahodno kulturo?
Na proslavi ob obletnici ustanovitve svoje države smo lahko slišali tudi tale truizem: potrebujemo drug drugega in državo. Kaj si lahko mislimo o tej izjavi?