Zadeva: Pobuda za povračilo manjkajočih sredstev iz naslova dodatkov za plače; osebna asistenca – razpis za samostojno življenje invalidov od 2015 - 2018
Spoštovana ministrica ga. Anja Kopač Mrak
Imamo resen problem, ki ogroža izvajanje osebne asistence v letošnjem letu. Zaradi spremenjene definicije novele Zakona o minimalni plači, ki je stopila v veljavo z novim letom se je strošek dela osebnih asistentov povečal (pričakovano in pravilno), saj menimo, da si naši asistenti/asistentke to res pošteno zaslužijo. Za to, za nas zelo dragoceno in odgovorno delo, jih žal nismo sposobni bolje plačati. Le redki namreč presegajo minimalno plačo, mnogi pa delajo tudi ponoči, med vikendi in prazniki ali pa imajo gibljiv delovni čas! Ni pa se povečala tudi subvencija MDDSZ, ki znaša na asistenta 760 EUR mesečno, na kar smo še pred časom opozorili. Glede na naša predvidevanja bo manjkajočih sredstev v 2016 cca. 80.000 EUR. Odobrenih imamo namreč 112 mest, trenutno zaposlenih 110 osebnih asistentov, ravnokar zaposlujemo še preostala dva.
“Moja deklica … Ni takšna kot vse … Ko bo zrasla, me bo vprašala: “Zakaj nisem takšna?” Ko se je rodila … Ni bila otrok, temveč živa vrečica, zašita z vseh strani; niti ene odprtine ni bilo, videle so se le očke. V zdravstveni kartoteki piše: “deklica, rojena s številnimi kompleksnimi patologijami: aplazija anusa, aplazija vagine, aplazija leve ledvice…” Tako se sliši v znanstvenem jeziku, v navadnem pa: brez ritke, brez lulike, ena ledvička … Naslednji dan sem jo odnesla na operacijo, na drugi dan njenega življenja …” (str. 109)
Recimo, da večkrat ukradeš nekaj piškotov, suhih sliv in žvečilnih gumijev, pa morda še kak kondom v bližnji trgovini ter si visok državni uslužbenec, čigar plača krepko presega dva tisoč evrov neto, če ne štejem vseh priboljškov in privilegijev in dodatkov – na primer za stalno pripravljenost. Ko te dobijo, rečeš, da je tvoja dolgoletna obsedenost s tatvinami duševna motnja, ki jo je treba zdraviti (na primer na državne stroške), in da je sicer s teboj vse v najlepšem redu, da dobro opravljaš svojo službo, da si domoljuben državljan, ljubeč oče, nežen soprog in prijazen sosed. Naši te nemudoma vzamejo v bran, dodajo, da si dober tovariš, izvrsten politik, športnik, ki redno skrbi za svoje telo, in življenje teče mirno dalje. Če prepišeš magisterij in te dobijo, rečeš, da niso dovolj natančno prebrali tvojega izdelka in da ne razumejo akademskih standardov, za katere se ves čas javno zavzemaš, da nisi ničesar prepisal in da si morda sem in tja le nespretno citiral, kot to že sicer dandanes počnejo vsi (danes tako ali tako vsi prepisujejo in kradejo drug drugemu, saj to vsi vemo), da so ti podtaknili, da so tvoji zarotniki, da so se brez razlogov spravili nate kot politični sovražniki, da v tej deželi sploh ni demokracije in da ne obstaja dovolj politične kulture, da bi se sploh še splačalo biti politik, ker nihče ne ceni tvojega garanja, odrekanja, žrtvovanja prostega časa na račun srečne družine, ki ga daruješ za čisto neznane ljudi in v dobro domovine, ki jo zelo ljubiš. Rečeš tudi, da si v stalni pripravljenosti in da ljudje sploh ne vedo, kako naporno je tvoje delo, ker si ves čas pod stresom in se predajaš delu, ki je v skupno dobro. Naši te kajpak mahoma vzamejo v bran, dodajo, da si veliko dobrega naredil za ljudi, pa tega sploh nihče ne ve, da bi moral dobiti priznanje za delo, pa dobiš namesto tega zgolj polena pod noge, in sicer od ljudi, ki kradejo na veliko, ne pa suhih sliv, paštet in tablic čokolade, in življenje teče dalje. Dobiš nesramno visoke nezakonite honorarje k plači, ki je že sicer visoka, rečeš, da si se pokesal, da ti je žal, da si bil sicer vse noči pripravljen na nepredvidljivo, in življenje teče dalje, še preden te sploh kdo vzame v bran. Seveda te vzamejo v bran in rečejo, da zdajle pa res ne gre, da bi odstopil, ko si ravno dobil ugledna mednarodna priznanja.
Te dni bodo pripadniki elite modrovali v Davosu, kako še naprej vladati svetu. Torej bodo razmišljali o prihodnosti kapitalizma in sveta. Kot že tolikokrat je dobro tudi v tem primeru vsaj z enim očesom oplaziti nekaj objektivnih podatkov, da ne bomo živeli preveč v oblakih.
Čeprav je zunaj prava zima, z nizkimi temperaturami, so se medvedje prebudili. A ne mislimo na prave medvede, ti so še vedno sredi pravega zimskega spanca. Medved (bear) in bik (bull) sta izraza, ki jih uporabljajo na borznih trgih. Ko gre borzam dobro, ko vlada optimizem, ko borzni indeksi rastejo, se uporablja izraz bikovski trend ali bikovski trg (bull market), kajti bik se svojega nasprotnika loti z dvigom rogov navzgor (simbol rasti), medtem ko medved udarja navzdol. Običajno se o medvedjem trgu govori, ko se borzni indeksi v določenem obdobju znižajo za več kot 20 %.
Kakšna je moja temeljna predavateljska izkušnja? Izkušnja je, da bi na primer moralno filozofijo prej razložil kaki roži ali obcestni svetilki kot potrošnikom in gospodom oziroma gospem na oblasti. Zdi se, da zlasti elita preprosto ne mara zanjo in se brez sramu udinja Kapitalu, ki morale sploh ne pozna, medtem ko so potrošniki zgolj – potrošniki. Polni mnenj in zadolženi do vratu hodijo po svetu kot zombiji in brez razmisleka prodajajo naprej to, kar so pred tem prav tako brez razmisleka kupili. Obnašajo se natanko tako, kot od njih prek svojih zastopnikov pričakuje Kapital. Večje ubogljivosti svet še ni videl.
Pes je človekov najboljši prijatelj. Vsekakor, saj v večini primerov niti nima izbire … In kako mu človek to ljubezen vrača?
Spoštovane poslanke in poslanci,
Otroštvo sem preživela v zavodu invalidne mladine v Kamniku in pri 17-ih letih pristala v domu starejših občanov Bežigrad. S pomočjo osebne asistence pri društvu YHD sem pred 19-mi leti končno zaživela svobodo in moje životarjenje je postalo Življenje. Življenje pa je največ kar človek ima.
Jutri imam v Ljubljani predavanje o filozofiji etike psihoanalize. V bistvu bom spregovoril o znameniti in vse premalo razumljeni Lacanovi tezi, da je v srcu človeškega bitja neuničljiva potreba po transgresiji, ki ne pozna in ne prenese nobene sprave, kar pomeni, da je človek po naravi bitje onkraj harmonij, ravnovesij, srednjih poti, sprave in tistega ničesar preveč. Razmišljal bom o zamisli, da je človek ravno subjekt tistega preveč, ki je neposredno vezan na Freudov koncept gona smrti, večina ljudi pa ga preprosto ne razume, čeprav je, kot rečeno, v njihovi naravi.
Naslednji teden imam nekoliko daljše predavanje iz psihologije stresa. Odzval sem se na povabilo ljudi, ki želijo izvedeti, kakšni so najnovejši znanstveni izsledki na tem področju. Na tem kraju zgolj na kratko spregovorim o njih.