Redkokdaj imamo priložnost videti kaj takega, kot je film Pride (Matthew Warchus, 2014). To je eden tistih redkih umetniških izdelkov, ki me od začetka do konca navdušujejo s svojo preprostostjo, neposrednostjo, odkritosrčnostjo, širokogrudnostjo, humorjem, inteligenco, toplino, empatijo in pristnim odnosom do sočloveka. Navdihujejo me, dajejo mi moč, v meni vzbujajo plemenite občutke in mi sporočajo, da je vredno živeti, se bojevati za velike ideale, ideje, skupne stvari, komunizem in s samim bojem ustvarjati smisel življenja, saj vemo, da ta ne pada z neba. Ob takih filmih se ne sramujem solz, obenem pa se prepuščam neizmernemu uživanju v medsebojnih odnosih, ki razkrivajo, kako izjemni so ljudje, kaj vse zmorejo, kaj znajo, koliko volje imajo, kako dobri so in kako se znajo spremeniti, ko spoznavajo, da smo nekje globoko res vsi enaki, čeprav je vsakdo drugačen. In čisto zares postane na koncu jasno, da nas bogati edino in samo različnost, ki jo velja negovati in kultivirati z vsemi močmi, ne pa preganjati, poniževati in uničevati. Kultiviranje različnosti je sicer pametno in je dobro, toda oboje se v življenju vedno znova nekam izgubi, uveljavlja pa se to, kar je neumno, grdo, pritlehno, ponižujoče in razdiralno.
V šestem stoletju pred našim štetjem so v Atenah, mali mestni državici, sprejeli odločitev, ki je zaznamovala zgodovino. Solon, atenski državnik, zakonodajalec in pesnik, je prišel do spoznanja, da lahko prepreči spopad med vse revnejšim ljudstvom in peščico najbogatejših le tako, da atenska družba odpravi dolgove in prepove zasužnjevanje svojih državljanov. Njegovo vizijo so Atenci sprejeli za svojo. Uklonili so se tudi najbolj premožni, posojilodejalci, in odprava dolgov je zaznamovala začetek razcveta prve znane demokracije. Državljani, ki so po Solonovi reformi postali drug drugemu bolj enaki kot kjerkoli drugje v antičnem svetu, so se bili sposobni upreti Perziji, največji vojaški sili tedanjega časa. Sledil je neverjeten ekonomski, politični in umetnostni razvoj, ki v marsičem še danes zaznamuje ne le zahodno družbo, pač pa dobršen del sodobnega sveta.
Kdor si želi vsaj približno razumeti današnji finančni sistem, si mora vsekakor ogledati izjemni film Velika poteza (The Big Short), ki je bil posnet po istoimenski knjižni uspešnici Michaella Lewisa. Film razkriva ozadje finančne krize iz leta 2008, ki še zdaleč ni končana. Še več: ukrepi za reševanje bank niso spremenili globalnega finančnega sistema, temveč so ga ohranili takšnega, kot je bil pred krizo.
Smrt je blizu in z vsakim trenutkom je bliže. Zabavno, kajne? To je citat iz knjige, ki jo trenutno berem: Simon Critchley, The Book of Dead Philosophers. Knjiga je res dobra, a svet zaradi nje jutri ne bo nič drugačen. Ne bojte se boga in ne skrbite zaradi smrti (ibid., str. xxix). Dodajam: življenje je prekratko, da bi ga človek zapravljal, čakajoč na razvijanje nekakšnega duha, ki naj bi zagotavljal boljše čase za vse. Še slabše je, če človek računa na kapitalizem, vlado in elite, da bodo poskrbeli za prihodnost, saj te ni več. Strah pred dolgo depresijo je zato ta hip navzoč celo med mainstream ekonomisti, kar je več kot zanimivo, Stiglitz se bebavo sprašuje, le kaj zadržuje svetovna gospodarstva, da ne rastejo, profitabilnost kapitala je izjemno majhna, nihče pa ne razmišlja o najbolj logični, najbolj prepričljivi, najboljši, najbolj pošteni, najbolj smeli in razumni rešitvi problema, ki je – komunizem. Predvidljiva iracionalnost sveta je srhljiva in se bo nadaljevala. Dokler ne bo povsem prepozno. Po svetu, torej tudi v Sloveniji, saj ne obstaja na Luni.
Iluzije so najbolj učinkovita realnost. Izjava je Adornova, v vozel pa povezuje Nietzschejevo in Marxovo razmišljanje o naravi realnosti, znotraj katere se je vselej dobro vprašati, za koga je realnost, o kateri govorimo, saj celo iste iluzije niso za vse ljudi enake. Učinkovite so, ker se naravno povezujejo s človekovo težnjo k lenobi, ugodju in udobju ter z njegovo prav tako naravno zmožnostjo za fantazme, vraževerje in verjetje. Psihoanaliza zato misli človekovo naravo, zaradi katere so lahko posamezniki zgolj v udobje ali depresijo pogreznjeni atomi, lahko pa postanejo tudi družbeni revolucionarji. Vedno obstaja več možnosti. Morda je še čas.
Nekoč smo si pripovedovali zgodbe. Bili so hudi časi. Raznorazne vojske so ena za drugo vpadale v naše doline in rinile v naše grape. Odnašale so našo živino in pridelke, požigale naša polja in domove, nas pa pobijale in onečaščale. Boljši časi so bili, kadar tega niso počele vojske, ampak malenkost bolj blago vladarji in uradniki. Tudi na vreme in letino se nismo mogli zanesti. Na zdravje se nismo mogli zanesti. Na nič se nismo mogli zanesti. Edino, kar nas je držalo skupaj, edino, zaradi česar nismo živeli iz dneva v dan kot živali, so bile zgodbe.
Pripravljenost na delo zajema tudi analiziranje vsakdanjih simptomov. Eden najbolj kričečih ta hip je vsekakor Donald Trump, zato se mu velja posvetiti kar se da natančno in pozorno.
Na MDDSZ so poskušali po nujnem postopku in brez javnega posveta ali razprave z zainteresiranimi NVO sprejeti Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu. Gre za temeljni zakon, ki ureja celotno področje socialnega varstva in politike, a se ga vsakič znova popravlja parcialno, glede na trenutne parcialne interese, povsem brez pravega koncepta in vizije za prihodnost.
Če se lotimo vsebine, ocenjujemo, da gre zgolj in samo za golo črpanje sredstev Operativnega programa 2014-2020 ter uporabo le-teh za širjenje birokratskega aparata. Zgolj za povečevanja števila zaposlenih »strokovnjakov« znotraj področja MDDSZ oz. državnih instituci in zavodov. Kje so tukaj uporabniki?
Ko vam Cerar, mainstream ekonomisti in drugi pripovedujejo pravljice o rasti BDP-ja, nikoli ne povedo zgodbe v celoti. Nikoli ne rečejo, da rast BDP-ja ipso facto pomeni tudi rast količine ogljikovega dioksida v ozračju. Prihodnost bo zato v glavnem taka, kakršna je sedanjost, le nekoliko nenavadno vroče bo.
“Gospodje, moram vam povedati, da je situacija v svetu zelo resna. To bi moralo biti jasno vsem inteligentnim ljudem. Težava je v tem, da je problem tako zelo kompleksen in da so številna dejstva, ki so bila predstavljena javnosti prek tiska in radia za povprečnega človeka preveč zahtevna, da bi lahko jasno ocenil situacijo. Ljudje te države so oddaljeni od prizadetih predelov planeta, zato jim je težko razumeti stanje in reakcije dolgo trpečih ljudi ter reakcije njihovih vlad v povezavi z našimi prizadevanji za promocijo miru v svetu.”