Politično korektno je reči, ne le v teh dneh, da je papež velika moralna avtoriteta sveta. Ali pa, da je prava, pristna, avtentična avtoriteta. Pa vendar. Avtentična avtoriteta je namreč leseno železo. In politična korektnost ni nič drugega kot način, kako ljudje cenzurirajo, disciplinirajo in nadzorujejo sami sebe.

»Naj vas ne skrbi zame. Moja prihodnost je svetla. Nase glejte,« bode pesem afganistanske raperke Sonite Alizadeh, ko v filmu Sonita rapira v uglasbitvi ene izmed svojih odporniških besedil. Prikazali so ga na letošnjem festivalu dokumentarnega filma, na katerem se je od 9. do 17. marca 2016, v treh ljubljanskih kinodvoranah, Kosovelovi dvorani prireditelja Cankarjevega doma, dvorani Slovenske kinoteke ter v Kinodvoru odvrtelo 25 dokumentarcev, vrednih razmisleka in premisleka.

Medtem ko delajo cel cirkus z velikonočnimi jajčki in zajčki, otrokom v šoli ne povejo, da praznujemo dan Osvobodilne fronte proti okupatorju, ki je skoraj pogoltnil našo domovino, in praznik vseh delavcev, ki jih ne druži nobeno onostranstvo, ampak jih družita skrb za preživetje in želja po boljšem življenju. Želja po spremembi tega sveta, ne beg v drugega. Kakšen potencial! Kakšna moč! In otroci nič ne vejo o tem.

Prosto po Prešernu 2


o

Zdaj pa je tebe treba bilo,
dete majhnó, a že mavričnó,
meni, srednjeletnici,
zdaj poročeni materi! –

Spoštovani Dušan,

v eni zadnjih kolumen ste pisali o brezposelnih, pa da vas zanima, kaj brezposelni počenjajo v svojem času, s svojim časom, saj so rojeni za ustvarjanje, za delo. Jaz sem brezposeln oziroma nezaposlena oseba. Kakorkoli obrnem, vse je povezano s poslom. Ali sem brez posla ali pa da nisem za posel, torej da s posli nisem kompatibilen. Eden izmed mnogih. Tudi sam se sprašujem, kaj počnem s svojim časom. Občutek imam, da sem življenje že zamudil, da mi uhaja iz rok, ta moj čas, čeprav imam šele skoraj 36 let. Kot je rekel James Joyce: moja usta so polna gnilih zob in srce polno gnilih ambicij, bi jaz lahko v skladu z njegovim duhom rekel: moja usta so polna mrtvih ter manjkajočih zob, srce polno pozabljenih, umrlih ambicij. Imam par sto prijateljev na Obrazniku/Obrazni knjigi, s tujko Facebook – ki nas dela fejst bukove, saj nam jemlje sok substance, ki smo si jo nekoč delili s fizičnimi srečevanji, vse bolj pa so ta fizična srečevanja v suspenzu, saj ostajajo zamrznjena na družabnih omrežjih –, pa vendar redko koga, s katerim bi se lahko pogovarjal. Težko je biti brezposeln. Občutek imam, da se prijatelji, znanci izogibajo srečevanjem z brezposelno osebo ali pa nekako ne zastavijo kakega direktnega vprašanja, kot da je biti nezaposlen tabu. Na delu je neka tajba in potem se vsi gremo neko igro in se vrtimo kot mačka okrog vrele kaše in se pogovarjamo o hišnih ljubljenčkih. Seveda mi je to bedno. Na nek način vsi hočemo biti politično korektni; zaposlena oseba si misli: težko mu je, nima joba, potem ga tega ne bom spraševala, jaz si pa mislim: bedna so mi ta vprašanja, komentarji o mačkah, psih, neka trivialna vprašanja, ta varnostna blazinica, ko človek ne ve, kaj bi vprašal, pa da ni neprijetne tišine, govori o mačkah, psih, o novicah na internetu, o tračih na 'fejsu', pa si rečem, ok, da ne bom prizadel osebe, pustim mojo nemirno kri pri miru, čeprav je potem samo še bolj nemirna in se pogovarjam o hišnih ljubljenčkih, o ničemer zares pomembnem, kot bi se pogovarjal o količini in kvaliteti lanskega snega in razpravljamo o hišnih ljubljenčkih, kot da so to ljudje in da imajo celo svojo osebnost. Noro, ne? Moja duša pa si želi samo stran. Kajti besede so kot voda; sicer so na mizi, krožijo, moja duša pa je še vedno žejna.

lp a

“Globalni temeljni dohodek je zagotovljeni minimalni dohodek, ki ga brezpogojno dobijo vsi ljudje v vseh državah.” (Global Basic Income Foundation)

Prebivalci te dežele smo že navajeni, da v javnost letijo izjave politikov, ki so kot kosti, s katerimi se je mogoče ukvarjati, kar pomeni, da jih je mogoče glodati. Včasih je tako ukvarjanje potrebno in koristno, saj so nekatere izjave učinek delovanja pomembnih družbenih in političnih dejavnikov, ki oblikujejo naš vsakdanji svet. JJ torej mirno zapiše: Na neki FB strani javne hiše ponujajo poceni usluge odsluženih prostitutk Evgenije C im Mojce PŠ. Eno za 30€, drugo za 35€. Ob branju te izjave se mahoma porodi nekaj zanimivih in ne preveč zahtevnih vprašanj. Zakaj bi namreč JJ-ja zanimalo, kdo je prostitutka in kdo ni? Kakšen interes bi utegnil imeti za ugotavljanje, katera ženska je odslužena prostitutka in katera ni? Možnih je več odgovorov. Tudi zato, ker je JJ moški, prostitutki, o katerih spregovori, pa sta nedvomno ženski.

V naši prelepi podalpski deželici gojimo tri kulte. Prvi je kult zdravja. Drugi je kult dela. Tretji je kult matere. Živeti zdravo je postal kategorični imperativ. Pri čemer ni čisto jasno, kaj to pomeni. Vsi bomo enkrat umrli. To je dejstvo. Nekateri prej, drugi kasneje. Živeti zdravo v tem kontekstu pomeni živeti dlje. Zdi se, da vsi sodelujemo v mrzlični tekmi, kdo bo koga preživel. To nam bo uspelo samo, če bomo živeli zdravo. Toda kaj to zares pomeni? Nekateri menijo, da je pri tem bistveno, da je naše telo v dobri fizični kondiciji. Da so vsi deli našega fizičnega stroja v brezhibnem stanju. Da ni potrebe po menjavi delov. Zato svetujejo redni letni remont in sprotno vzdrževanje. Njihov moto je zdrav duh v zdravem telesu. Toda če je približno jasno, kaj je zdravo telo, to je brezhibno delujoči telesni stroj, pa se zatakne pri tem, kaj je to bolni duh. In tu se začne ideologija! Duh na žalost vseh propagandistov zdravega življenja namreč ni noben stroj, ki ga popraviš in s tem rešiš problem. Pravzaprav je tako razmišljanje lahko zelo nevarno, saj ločevanje zdravega od bolnega na tem področju tako kot ločitev na koristne in nekoristne na področju dela ustvarja stigmo, negativno diskriminacijo na podlagi vprašljivih kiterijev zdravja in vdor javnega v prostor zasebnega, ki je prvi pogoj za nadzorovanje in kaznovanje. V čem je moje življenje bolj zdravo od tvojega? Kdo lahko resnično razsoja o tem? Kdo si lahko jemlje to pravico? Bog? Država? Zdravnik? Je bolno tisto, kar se razlikuje od stanja večine? Kdo in kaj je ta večina? Zdravje na področju duha je izrazito subjektivna kategorija. Znanost nima tukaj kaj praskati, saj ta razpolaga z dejstvi, tukaj pa se nahajamo na območju sodb, mnenj, prepričanj in interpretacije.

Imenujejo ga Peter Veliki – Petra Prevca namreč. In zares je velik. Je največji. V več pogledih. V majhni Sloveniji.

So bili dnevi, ko smo v revolucijo verjeli,

z ljubeznijo, s solidarnostjo se je zdelo,

da vse nam je na dosegu,

ni bilo možnoti, da nas kaj ustavi,

nam plane oropa, ideale oblati,

a prav to se je zgodilo; nas streznilo.