Pravijo, da nisi pravi Slovenec, če nimaš na zabavi kozarca z alkotom v roki. Če bi bilo to res, bi lahko sklepal, da je alko preprosto inherentna značilnost Slovenca, ne pa na primer Avstrijca. Če bi slednje veljalo tudi zanj, bi morali najti kako drugo diferencialno značilnost, saj bi bila sicer oba enaka. Neumnost sklepanja, kdo je pravi Slovenec, je sicer velika, vendar nekaterih niti to ne moti. Če bi bil človek zloben, bi zato lahko rekel, da pravi Slovenec nima le kozarca v roki, temveč je tudi neumen in uživa v neumnosti.

Soproga mariborskega župana so za pusta plesali s prijateljem, zakrinkanim v nacista (vir). Presenečenje? Zame ne. Le kak teden prej sem imel z njimi bližnja srečanja tretje vrste. Za to vrsto ljudi je takšno vedenje predvidljivo in smiselno. Smiselno? Ja: če oblast dojemaš tako, kot jo dojemajo ga. Irena Polak-Fištravec, se je nekaterim čarom nacizma težko upreti – tudi če ga zavestno in besedno zavračaš …

"V politiki se ničesar ne pripeti naključno. Vsakokrat, ko se kaj zgodi, smo lahko prepričani, da je bilo predvideno, da se bo tako dogajalo." – Franklin D. Roosevelt, predsednik ZDA od 1932 do 1945

Cerar je dobil te dni posebno Junckerjevo spodbudo (sic!), ker je predlagal, da bi države sodelovale pri obvladovanju begunskega toka. Naj ponovim: dobro plačani državni uradnik je dobil pohvalo od drugega še bolje plačanega državnega uradnika, ker je predlagal sodelovanje držav pri reševanju problemov, ki že dolgo časa zajemajo številne države in od njih objektivno terjajo sodelovanje, saj so brez sodelovanja problemi preprosto nerešljivi. Sem kaj spregledal ali pa se res nekdo norčuje iz nas?

Mi ne verjamemo v nič. Smo brezbrižni in/ali cinični. Vsak skrbi zase in za svoj ego. Svobodni trgi kljub vsemu ne osvobajajo, neoliberalne pravljice, ki jih poslušamo vsak dan, nimajo nobenega smisla. Potrebujemo nekaj, v kar bi lahko znova verjeli.

"Strah hodi po Evropi - strah komunizma. Vse sile stare Evrope so se združile za sveto gonjo proti temu strahu." Ker nismo na kvizu, nam ni treba ugibati, da gre za slavne uvodne besede Komunističnega manifesta, ki sta ga spisala Marx in Engels davnega leta 1848, torej ravno na evropsko pomlad narodov, ki je vzpostavila nacionalne identitete, kakršne poznamo danes. Paralele z današnjim časom se ponujajo kar same od sebe. Komunizem je (vsaj iz Evrope) odšel, strah je ostal, le da je prevzel novo podobo – preoblekel se je v mladega muslimana nekje v Kristusovih letih z iphonom v roki, ki je trdno odločen, da bo osvojil Nemčijo. Ker pa pravijo, da ena lastovka še ne prinese pomladi, je s sabo potegnil še celo armado svojih rojakov, ki skupaj s svojimi familijami grozijo, da bodo preplavili Evropo.

V enourni predstavi Žiga Čamernika z naslovom Gospod predsednik se pred nami odvije življenje sodobnega politika. Ko rečemo sodobnega, mislimo dandanašnji čas, čas, ki ga živimo v sedanjiku, se pravi prav zdaj. Kraj dogajanja je globalen, saj imamo pred seboj človeka, ki ga z lahkoto postavimo na katerikoli konec sveta (Rusija, Kitajska, EU, Amerika). Gre za svojevrstno pripoved, ki izrablja vse prvine drame, komedije in tragedije, da nam spregovori v jeziku ideologije, ki je prvovrstno lepljivo jedro vsake globalne politike in politikov. Mono-gledališko dramo-komedijo (dramomedijo kot je zapisano v podnaslovu predstave) igra gospod predsednik sam. On nas nagovarja in hkrati razlaga, poučuje, analizira, interpretira nori vsakdan volilke in volilca, visoke politike, zgodovine, rasizma, finančnega kapitala, bank, obrestnih mer in rumene intime, ki jo tako radi beremo in sledimo v najrazličnejših medijih takega kova. V izjemnem loku interpelacije predsednik svoje volilce spreminja iz posameznikov v subjekte politike. In to naredi na enkraten način.

Na naše pismo »Vrtca Savska ne damo!« je v bil v decembrski številki Modrih novic objavljen tudi odgovor župana občine Domžale, gospoda Tonija Dragarja (dostopno na http://www.modre-novice.si/arhiv-novic/ - št. 193, str. 18). V tem pismu se odzivamo na njegove besede.

Vedno sem bil optimist in vedno sem v črnih scenarijih videl pot rešitve. Zaupal sem sodobnemu človeku in njegovi zgodovinski poti razvoja. Zdaj pa se je v meni nekaj zgodilo: Izgubil sem optimizem in vero v človeka.

»Goni se v tri pičke mile materine!« sem zarohnel, ko sem si ogledal njegov zadnji film. To se mi je že zgodilo – ko sem prebral knjigo Joanne Rowling Prazen stol. Večina tega, kar velja za Joanne, velja tudi za Quentina. A kar velja za Quentina, velja samo za Quentina …