Svoboda govora je zanimiv pojav. Kjer je ni, se vladarji na vse kriplje trudijo, da je še naprej ne bi bilo. Po njihovem stegovanje jezika ni prekršek ampak zločin. Za preprečevanje, odkrivanje in kaznovanje dolgojezičnosti zapravijo ogromno domiselnosti, časa, truda in denarja. Očitno se na smrt bojijo tega, da bi ljudje govorili, kar mislijo in čutijo.

Ko ljudstvo tega ne more več zadržati zase, besedno in še kako drugače izbruhne v prevrat ter si izbori svobodo govora. Novi-stari oblastniki jo hočeš-nočeš sprejmejo in uzakonijo. In glej ga, zlomka – kar naenkrat se je ne bojijo več. Če ljudje bentijo čez njih, se vedejo, kot da tega ni. Če jim gredo ljudske misli in občutki na roko, ljudi vzpodbujajo, naj si z besedami dajo duška. Svobode govora se tudi sami izdatno poslužujejo proti svojim tekmecem. Kjer lahko vsak nekaznovano govori, kar mu pade z jezika, postane svoboda govora sredstvo vladarjev za ohranjanje oblasti.

Papež se zavzema za novi evropski humanizem. Ničesar nisem spregledal in papež zagotovo ne ve, kaj govori. Naj dokažem.

Pred kratkim sem bil na rednem pregledu v psihiatrični bolnišnici Polje, kamor hodim vsak mesec, da dam bogu, kar je božjega, in cesarju, kar je cesarjevega. Bil bi samo še en lep sončen pozno pomladni dan, če ne bi tam srečal nič manj kot celotno umetniško kolonijo!

Ekonomske zadeve pogosto prepuščamo strokovnjakom, ki govorijo v jeziku, ki ga razumejo le “posvečeni”. Poslušate kdaj profesorje ekonomije, finančne ministre ali bankirje? Jih razumete? Če jih ne razumete, ni z vami nič narobe, kajti njihovo ekonomsko besedičenje je zgolj “loščenje” umazanih dejanj, ki jih skušajo opravičiti in jim nadeti podobo strokovnosti in znanstvenosti.

Nekdo je te dni izjavil, da je Donald Trump patološki lažnivec in da ne loči med lažjo in resnico. Gospod bo morda naslednji predsednik najmočnejše, najbogatejše in najvplivnejše države sveta, za katero so vsi prepričani, da je tudi demokratična. Kaj pa, če ima človek, ki ga je označil za patološkega lažnivca, prav? Kaj sledi iz tega? Nekateri komentatorji dodajajo, da je Trump nevarnost oziroma tveganje za ljudstvo (risk for the nation). Kaj torej lahko povemo ob takih izjavah oziroma komentarjih? Kaj bi morali reči?

Šentjernejski politični veljaki z županom na čelu so se v lastnem imenu odločili, da krajevna organizacija Zveza borcev Šentjernej letos ne sme uradno sodelovati na prireditvi ob prazniku dela na Javorovici. Njihova odločitev je bila nedemokratična in ni bila v skladu z ustavnimi načeli in voljo vsakoletnih obiskovalcev prireditve na dan 1. maja. Ta odločitev je bila samovolja s politično obarvanim ozadjem.

Desničarji so prostaški, nasilni, škodoželjni, goljufivi, nedosledni, neiskreni in lažejo, da se iskri. V njihovem videzu in vedenju ni ničesar prijetnega in privlačnega. Ko pridejo na oblast, sejejo strah in izvajajo neizmerno škodljive ukrepe, ki vsem razen peščici izbrancev takoj otežijo življenje, mnogim pa ga spremenijo v moro. Ko oblast izgubijo, se nekaj mesecev iz vseh omar vsipavajo okostnjaki, njihovi predpisi in nastavljenci pa še leta na mnogih področjih onemogočajo kakršenokoli izboljšanje.

In vendar so večini ljudi desničarji bolj všeč kot levičarji. Nanje se lepijo kot zbegani psi na nepredvidljive gospodarje, kot prestrašene ženske na nasilne partnerje, kot trpinčeni otroci na neljubeče starše. Kakorkoli levičarji priljudno govorijo, dosledno ravnajo in prijetno izgledajo, nimajo v ljudskih očeh nobenih možnosti proti najbolj nesramnim, zagamanim in odurnim desničarjem. Najmanjši moralni spodrsljaj kateregakoli levičarja je dokaz, da levičarji niso zaupanja vredni, tak človek pa postane politično mrtev, četudi ni naredil ničesar protizakonitega. Na drugi strani pa so dokazani prekrški, kazniva dejanja, gospodarska opustošenja držav in zločini proti človeštvu za desničarje prej stopničke njihovega političnega vzpona kot ovire za njihovo priljubljenost.

Tako je nekoč izjavila gospa Thatcher. Takrat se je začela nova doba. Pisalo se je neoliberalno leto nič. Potem je šlo samo še navzdol. Bogati so postajali bogatejši z vsakim dnem, vsi drugi so ostajali zadaj. Namesto izraza družbeni razred so začeli uporabljati nov izraz: socialno izključeni. Gospa je nato izjavila še nekaj: morda res obstaja revščina, toda ta ni materialna, temveč je vedenjska (behavioural). V tej luči je izjava skupaj delamo, skupaj praznujemo (praznik dela, op. cit.) cinična, kajti danes tega skupaj ni več – obstajajo zgolj posamični atomi, ki jih skušajo politiki in mainstream ekonomisti prepričati, da so kapitalisti. Delavcev preprosto ni, delavskega razreda tudi ne; nekateri ljudje so sicer izključeni, toda vlada pospešeno dela na njihovi inkluziji ali vključevanju. Z atomi je sicer vse v redu. Ali kot piše Owen Jones: old working-class values, like solidarity, were replaced by dog-eat-dog individualism. Družbeni problemi so zato zgolj posledica napačnih odločitev posameznikov. Če bi se ti znali bolje odločati, družbenih problemov sploh ne bi bilo. Vsakdo naj si zato omisli osebnega svetovalca, ki mu bo za drag denar govoril, kako se pravilno odločati v življenju. Svet bo v hipu boljši, družbeni problemi bodo postopno kar izginili. Preprosto kot pasulj.

Dan Osvobodilne fronte je najpomembnejši praznik v novejši zgodovini iz vsaj dveh razlogov. Prvič se nam je uspelo poenotiti proti zunanjemu sovražniku, ki je hotel potujčiti našo domovino, stopiti skupaj in preseči tradicionalni dualizem na rdeče in črne, leve in desne, liberarne in klerikalne.

Zopet se prostituiramo,

da kot ljudje zaživimo;

da tudi tokrat preživimo,

osebno asistenco obdržimo.

Že leta politko prepričujemo,

da asistenca za nas je eksistenca,

liberalce, kristjane, drugih ideologij farane,

a vedno se najde kej,

da čas za nas še ni zdej.