Kako živi rejniška družina, v kateri sta koroška otroka? … Kako gledajo televizijo? … Kako berejo časopise? … Stara starša sta v vseh javnih občilih; kako ju skrijejo pred njima? …
Kapital ni denar, kot so napačno prepričani številni ljudje. Lastniki kapitala hočejo, da ljudje spontano verjamejo, da so različni in da lahko znotraj kapitalističnih okvirov svobodno delajo, sledijo svojim sanjam in so dinamični oziroma aktivni. TO je pravi kapital, nad katerim so navdušeni njegovi lastniki. Da ljudje verjamejo, da spontano želijo biti dinamični in da želijo vsega vsak dan več, da torej delajo, kar morajo delati, in da verjamejo, da to delajo zaradi lastne svobodne volje ter v lastno dobro. In da nikoli ne postavijo okvirov pod vprašaj, da se ne sprašujejo, zakaj mora biti tako. Verjeti morajo, da je vse skupaj preprosto naravno, kot je na primer naravno gibanje Lune, na kateri ni kisika, okoli Zemlje, in da drugače sploh ne more biti. To je ideologija par excellence: da ljudje svobodno želijo več istega, da so svobodno prepričani, da drugače ne more biti, in da se trudijo po najboljših močeh, da bi vse ostalo, kot že obstaja.
Tomo Križnar je danes okoli 17. ure svoji ženi sporočil, da so ga izpustili in da je na varnem. Trenutno se še vedno nahaja v Južnem Sudanu, kje natančno pa zaradi njegove varnosti še ni razkrito.
Ko se pogovarjajo, kako rešiti kapitalizem pred zanesljivim propadom, je tako, kot bi skušali ugotoviti, koliko ton kisika bi bilo treba izvoziti na Luno, ker je nekdo rekel, da ga tam primanjkuje. Vsak otrok pa ve, da na Luni ni kisika, da ga nikoli ni bilo in da tudi ni nobene potrebe, da bi tam kdajkoli bil.
Prvič po osmih dneh so včeraj Tomu Križnarju dovolili poklicati svojo ženo Bojano Pivk-Križnar. Povedal ji je, da mu obljubljajo izpustitev, v kar pa bo verjel šele, ko bo sedel na letalu. Razmere v južnosudanskem priporu naj bi bile nevzdržne in Križnar pravi, da v tako težki preizkušnji še ni bil. Veliko je psihičnega manipuliranja, spi na golih tleh, grizejo ga ščurki, zaščite proti komarjem mu ne dovolijo. Kaznujejo tudi vsakogar, ki se z njim pogovarja.
Gospod Aleš Primc je sprožil gibanje, katerega člani se bodo med drugim trudili tudi za več krščanstva v tej deželi. Tudi jaz sem za več krščanstva. In gospod se mora strinjati z menoj, da ne obstaja krščanstvo brez Jezusa Kristusa. Začnimo pa na začetku.
Dan mladosti, nekoč najpomembnejši praznik naše države, je do zdaj praktično že utonil v pozabo. Še več, zdi se, da se ga nekateri celo sramujejo in ga primerjajo s podobnimi dnevi v Severni Koreji, na Kubi in drugih z neoliberalističnega vidika totalitarnih državah. Toda tisti, ki to počnejo, se sramujejo svoje lastne preteklosti in samim sebi odrekajo lastno identiteto.
Če vam kdo reče, da sanje niso uresničljive, ga ne upoštevajte. Tako je zadnjič nagovoril predsednik države mladino, ki je plesala po ulicah. Hotel ji je sporočiti, naj sledi svojim sanjam in naj pri tem ne popušča, naj vztraja in naj bo pokončna, samozavestna. Na prvi pogled je seveda videti, da si predsednik želi samozavestne mladine, ki bo nekoč samozavestno vodila suvereno državo, toda kaj to pomeni v aktualnem družbenopolitičnem okolju, ne v abstraktnem? Če bi jaz nagovoril mladino, bi to storil na povsem drugačen način. Začel bi z nekaterimi preprostimi in zelo konkretnimi vprašanji, da bi me razumela tudi stara mama.
Kaj je huje: imeti premalo podatkov o vesolju, življenju in sploh vsem, od katerih je večina napačnih, ali imeti preveč podatkov o vesolju, življenju in sploh vsem, od katerih je večina napačnih?
Prostotrgovinski sporazumi, med katerimi je v zadnjem času še posebej veliko prahu dvignil TTIP oziroma evropsko-ameriški trgovinski in naložbeni sporazum (Transatlantic Trade and Investment Partnership), so le vrh ledene gore pospešenega procesa komercializacije družbe. Četudi TTIP ne bo sprejet, to še ne pomeni, da je civilna družba zmagala, kajti sile komercializacije ne odnehajo tako zlahka - svoje namere iz TTIP bodo skušale uresničiti po drugih poteh; v drugih sporazumih ali z drugimi aktivnostmi.