Ko politiki in drugi mainstream strokovnjaki vztrajno pripovedujejo neukemu ljudstvu lepe pravljice o razvoju, napredku in rasti, dodajajo pa še svetle, a utopične zamisli o trajnosti in trajanju kapitalizma, delajo temeljno logično napako, ki je tale: njihove osnovne, začetne domneve so kratko malo napačne. Njihova napačnost pomeni, da so premalo realistične, da je epistemologija, na katero se zanašajo, zgrešena. Na kratko: realnost je drugačna, kot domnevajo, zato so njihove napovedi napačne. Napovedovanje prihodnosti mora namreč izhajati iz realističnih spoznanj, ki se nanašajo na samo realnost, ne na kapitalizem. Čeprav se zdi, da ni tako, kapitalizem vendarle ni isto kot realnost.

Soočanje z novimi dejstvi, z novimi odkritji, z novimi evidencami terja od ljudi spreminjanje domnev, verjetij in verovanj. Vse to je zelo logično, kajti kdor pod težo dejstev še naprej trmasto verjame, kar je verjel v preteklosti, ima objektivno velike probleme.

Zapisano pride do polne veljave v primeru podnebnih sprememb in samega kapitalizma oziroma njegovega delovanja. Ljudje, ki nočejo sprejeti objektivnih podatkov o globalnih podnebnih spremembah, zastopajo logiko, katere dolgoročni učinki so uničujoči. Enako lahko rečemo za ljudi, ki trmasto vztrajajo, da bo kapitalizem obstal kljub podnebnim spremembah, in za ljudi, ki se še naprej bašejo s sladko hrano, čeprav je toksična. Vse skupaj je recept za katastrofo. Kaj lahko storimo?

Najprej premislimo, kaj delajo šole, da ne usposabljajo mladeži za samostojno razmišljanje, ki je lahko zaradi mene celo kritično, saj bi to morale delati. Oglejmo si nekatere preproste poudarke sodobnega šolanja, kakršnega že poznajo ponekod v svetu, saj morda predstavljajo žarek upanja.

Sodobno šolanje je zavezano temu, kar imenujemo paradigmatski preskok (paradigm shift). Nekateri avtorji govorijo tudi o renesansi, kar je podobno.

Ključna koordinata renesanse v šolskem polju, ki v resnici sega daleč onkraj njega, je personalizirani kurikul. To preprosto pomeni, da je vsak učenec nekoliko drugačen od vsakega drugega, kar vodi k oblikovanju osebnih kurikulov. Učenci se torej nič več ne učijo kakor v tovarnah: vsi ob istem času poslušajo iste vsebine od istega učitelja, potem pa ob istem času množično rešujejo enake teste, ki so ocenjeni na standardizirane načine, na koncu pa dobijo kot povratno informacijo eno številko, od katere je lahko odvisno njihovo življenje.

Še ena temeljna ideja nove paradigme v šolskem polju: učenje kot raziskovanje (inguiry learning). Cilja takega učenja sta poleg razumevanja še kreativnost in inovacije.

Sodobni razredi zato niso več učilnice, napolnjene z mladino, ki bolj ali manj sledi učitelju, temveč so prostori, v katerih mladi ljudje vse bolj sami vplivajo na potovanje, ki ga imenujemo raziskovanje in učenje (learning journey).

Očitno je torej, da sodobni načini poučevanja in učenja sledijo novemu besednjaku, ki ni neoliberalni žargon. Zlasti ne temelji na memoriranju ali pomnjenju podatkov, saj je to zelo neučinkovit način učenja. Na žalost ga je v tradicionalnih šolah kljub znanstvenim dokazom o njegovi neučinkovitosti še vedno veliko, ker je pač najbolj enostaven in najbolj poceni.

Sledenje novemu besednjaku pa ni naključno, saj ta temelji na znanstvenih spoznanjih o delovanju možganov.

In morda je eno najbolj vznemirljivih znanstvenih spoznanj o delovanju možganov tole: možgani niso narejeni za skladiščenje informacij, temveč so narejeni za nekaj drugega.

Narejeni so zlasti za zamisli oziroma ideje in koncepte. Namesto informacij bi se zato morali učenci naučiti veliko več konceptov. Ti imajo veliko prednost pred množicami informacij, ker so neobremenjeni s konteksti (context free). To pomeni, da so izjemno uporabni, kajti možgani jih lahko uporabljajo tudi na povsem novih vsebinah oziroma kontekstih, ki jih človek sploh ne pozna in jih še ni izkusil.

Namesto učenja na pamet bi se morali učenci v šolah usposabljati zlasti za konceptualno učenje, kar je nekaj zelo drugačnega.

Sedaj pa smo že na dobri poti, da razumemo idejo, ki je na prvi pogled videti predrzna. Včasih namreč upravičeno rečemo, da ljudje ne mislijo in tako tlakujejo pot fašizmu. Kaj mislimo s tem?

Razmišljanje je množica zelo posebnih procesov. Zagotovo ne pomeni zgolj priklica informacij, kar je na primer najbolj pogosta praksa, ko stoji učenec pred tablo ali pa različni učenci vsi ob ostem času množično pišejo enak test.

Ko govorim o posebnih procesih, mislim na delovanje možganov oziroma nevronov. Te spodbujamo in silimo k delovanju, ko mislimo; podobno silimo mišice k delovanju, ko telovadimo. Takrat nastajajo posebne frekvence, prek katerih nevroni povezujejo različne in vselej nekoliko drugačne ideje, da bi tvorili povsem nove ideje.

Zlasti starši, vzgojitelji in učitelji bodo morali končno dojeti, da so možgani dobesedno narejeni za razmišljanje, ki je po definiciji kreativno, inovativno delo, saj pomeni proizvajanje novih idej.

Vsakdo z zdravim razumom sedaj razume, da je bistvo razmišljanja ustvarjanje novih idej, ne pa ponavljanje starih jajc, ker je tako nekdo rekel, ker tako nekdo pričakuje, ker se nekomu zdi, da so stara jajca čisto v redu jajca in da še ne smrdijo.

Kreativnost in inovativnost izboljšujemo z učenjem novih idej, novih konceptov, z rabo novih besednjakov. Ko vam bo naslednjič kdo rekel, da ni dobro preveč razmišljati, češ da se lahko skisajo možgani, mu odvrnite, da število dementnih ljudi na tem svetu narašča tudi zaradi tega, ker razmišljajo premalo, ne preveč.

Kdor torej ne želi živeti v utopičnih svetovih, ki so prepredeni z utopičnimi in nenehno ponavljajočimi se zamislimi o stalni rasti in o trajnostnem razvoju kapitalizma, razmišlja. Torej dela nekaj, kar je naravno stanje možganov. Resnično: če ima slogan nazaj k naravi sploh kak smisel, ga ima gotovo v primeru delovanja možganov.

Vračanje k naravi v tem primeru pomeni nekaj revolucionarnega. Zakaj lahko govorimo kar o revoluciji?

Ker so naši možgani narejeni tako, da so po dveh milijonih let in pol evolucije usposobljeni za dve temeljni nalogi.

Podobno so ptice usposobljene za letenje in ribe za plavanje. V tem ni ničesar posebnega.

Ničesar posebnega ni torej v tem, da so možgani narejeni za: 1) tvorjenje konceptov, 2) razmišljanje o lastnem razmišljanju.

Namesto da se čudimo zmogljivostim možganov, ki so naravne, in si zastavljamo nesmiselna vprašanja, ali je res, da ljudje uporabljajo samo 13 % možganov, bi se morali čuditi, zakaj tako malo ljudi uporablja temeljne zmogljivosti možganov, zakaj se ljudje dobesedno bojijo ljudi, ki razmišljajo, in zakaj jih je skoraj groza, ko razmišljajo, kako razmišljajo.

Zakaj je torej toliko bebavosti na tem svetu, če pa ima vsak človek v svoji lobanji čudežni stroj, ki se imenuje možgani in je zmožen za to, kar je predmet tega razmisleka?

Dodaj komentar