Filozof in psihoanalitik
Razlika med filozofom in sofistom je, da prvi verjame v resnico, drugo pa trdi, da obstaja zgolj retorika, ki jo prav zato tudi nenehno uporablja. V zadnjem času lahko povsod po Sloveniji sledimo opisani razliki: realne družbene dogodke skušajo politiki razložiti kot vsakdanje trivialnosti, začinjene s patologijo in z ekscesi, za katere naj poskrbi policija. Realnim pritožbam ljudi skušajo ustreči s predlogi lepotnih popravkov političnega sistema, radikalnih izrazov nezadovoljstva preprosto ne slišijo, ker jih nočejo slišati. Za resnico družbenega dogajanja se ne zmenijo, saj so prepričani, da jo že poznajo in da je natanko taka, kot trdijo sami, zato so njihova usta polna retoričnih bravur.
Navaden človek je tovorno živinče. Je kakor kamela. To je neverjetno potrpežljivo, vztrajno, skromno in nezahtevno bitje, ki se nikoli ne pritožuje. Molče prenaša težke tovore, dolgo zdrži brez vode, prenese skrajne puščavske razmere. A človek ni samo trpežna žival. Ima tudi zavest o sebi in zavest o zavesti, zavest o lastni trpežnosti in potrpežljivosti. Človek se zaveda samega sebe in se zaveda, da se zaveda. Zaveda se tudi tega, kar se dogaja okoli njega. Nikakor ne bi smeli domnevati, da je navaden človek tudi neumen ali neveden, saj zna misliti.
JJ je oni dan rekel, da aktivni državljani zaslužijo priznanje. Neaktivni oziroma pasivni ga torej ne zaslužijo. Metalci granitnih kock tudi ne. In kaj pomeni biti aktivni državljan, na katerega očitno računa tudi JJ, ki, opogumljen, že predlaga politične spremembe, za katere preprosto ne verjamem, da bodo v prid državljanom in državljankam?
Nič se ne bo zgodilo, le kaj bi se lahko zgodilo! Tako je mnenje številnih Slovencev in Slovenk, ki imajo preprosto dovolj politikov, njihovega besedičenja in zlorab moči, potem ko smo dobili novega predsednika; za resnične spremembe bodo morda poskrbeli šele ljudje, ne politiki, saj ni razloga, da bi se nenadoma začeli obnašati bistveno drugače, kot so se doslej.
Izjava, da je JJ krizni menedžer, ni niti nepričakovana niti izvirna. Že precej česa je povsem jasno, da JJ zastopa logiko menedžmenta, neoliberalizma in vsega drugega, kar pač sodi zraven, jasno pa je tudi, da s takim delovanjem ne bo rešil nikogar in ničesar; seveda niti tako imenovana tehnična vlada ne bi rešila ničesar, zato je pozivanje k njenemu oblikovanju povsem zgrešeno. Znano in zastarelo ugotavljanje o naravi in funkciji menedžmenta ter reševanju kriz je zato nepomembno kot lanski sneg, čeprav je čisto na dosegu roke in je zelo privlačno. Pomembno je namreč nekaj drugega.
Zelo lahko je moralistično s prstom kazati na domnevno primitivne in napol artikulirane izgrednike, provokatorje, izzivalce, nestrpneže, hrupneže, rogovileže, razgreteže, zlikovce, zločince in druge nedorasle ljudi, ki škodljivo vplivajo na vrednote, javni red in mir, blaginjo ljudi, demokracijo in vse drugo, mečejo granitne kocke in se tudi sicer obnašajo napol živalsko, namesto da bi protestirali uglajeno, elegantno in prefinjeno kot kakšni intelektualci, menedžerji, filozofi, piarovci ali politiki. Veliko teže in intelektualno zahtevnejše pa je pokazati, kako deluje to, kar je Schumpeter imenoval kreativna destruktivnost kapitalizma. Prav je, da v pravni državi vsakdo, ki krši zakon, stopi pred sodnika, toda enako prav je, da ljudje prepoznavajo kreativno destruktivnost kapitalizma in se ji upirajo v imenu resnice in pravičnosti; če bosta resnica in pravičnost zgolj za retorični okras, bomo vsi elegantno in prefinjeno izgubljeni.
Gospod Kangler je samozavestno izjavil, da se z množico že ne bo pogovarjal, češ da je dokazala, da ni zmožna demokratičnega dialoga, nato pa je odšel na – dopust. Demokracija je zanj očitno nekaj izjemno preprostega: ljudem pljuneš v glavo, rečeš, da so nesposobni, in greš na dopust, na lepše, kot pravijo stari. Minister Gorenak je skoraj sočasno rekel, da so za nasilje v Mariboru krivi organizatorji oziroma provokatorji, čeprav sicer velikokrat reče, da bi morali v pravni državi ljudem dokazati krivdo, če jih sumijo kaznivih dejanj. Kako torej gospod Gorenak ve, kdo je izzval nasilje, kje ima dokaze? In kako gospod Kangler ve, kdo je zmožen za demokratičen dialog in kdo ne? Morda pa je njegov odhod na dopust natanko dokaz, da sam ne zmore niti dialoga niti demokratične drže, kar pa že pomeni, da sploh ni nujno, da se z dopusta tudi vrne.
Notranji minister je včeraj izjavil, da so bile demonstracije v Mariboru proti tamkajšnjemu županu ilegalne, neprijavljene in nedovoljene. Minister je še dodal, da so ljudje, ki so protestirali, večinoma zlorabljeni. Kako razumeti ministrovo izjavljanje?
Gospa, ki je izjavila pred kamerami, kar je zapisano v naslovu, je bila pri tem vidno ganjena in iskreno pretresena. Kot številne druge ljudi jo je pred dnevi prizadela vodna ujma. Ljudje so nemudoma pokazali, kaj je solidarnost, zato so v kratkem času zbrali malo manj kot milijon evrov – zanje, ne zase. Ne vemo, koliko so darovali parlamentarci in prvaki strank, ne vemo, koliko je daroval JJ, ne vemo, koliko sta darovala predsednik države in Borut, ki sta sicer zelo za skupno dobro. Prav tako ne vemo, koliko so darovali slovenski milijonarji, bankirji in menedžerji, piarovci in drugi, a to niti ni pomembno. Pomembno je, da so darovali navadni ljudje, ljudje, ki jim vlada jemlje, kjer le more, a se kljub vsemu ne dajo zlahka.
JJ se je seveda pričakovano in skladno z vnaprejšnjim scenarijem cinično odzval na sobotne demonstracije, češ da ne bodo privabile nobenega investitorja. Za osvežitev spomina povejmo, da bi lahko pred mnogimi leti, ko smo stali na Roški in vzneseno vzklikali njegovo ime, medtem ko je čepel v zaporu, lepo, mirno, udobno ležali v kakšni senci, se predajali radostim življenja in si mislili, da se bo JJ že kako znašel in se rešil iz zapora; navsezadnje bi si lahko celo mislili, da je sam kriv, da se je znašel tam, saj ni lepo krasti uradnih dokumentov. Pa nismo tako razmišljali. Imeli smo prav, ko smo se odločili za protest. Enako imamo prav tudi danes.