Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Fizike, ki se ukvarjajo s teorijo strun in M teorijo, fizike, ki raziskujejo enajst dimenzij vesolja in skušajo misliti vzporedna vesolja, membrane, kozmično singularnost, črne luknje in nastanek vesolja, naravo temne energije in temne materije, včasih sprašujejo, kakšne praktične posledice za družbeno življenje ima njihovo raziskovanje. Zastavljajo si globoka vprašanja, na katera še dolgo ne bo odgovorov, ljudje pa bi radi takojšnje in oprijemljive rezultate. Pa vendar fiziki vztrajajo pri raziskovanju in bodo vztrajali še naprej, saj je radovednost in želja po vednosti oziroma raziskovanju v človeški naravi. Če pa poslušate slovenske politike in ekonomiste, dobite čuden občutek, da je zastavljanje globokih vprašanj o naravi neoliberalizma, kultur na začetku 21. stoletja, oblik subjektivnosti in naravi kapitalističnega izkoriščanja delavcev zgolj nesmiselna domislica nekaterih posameznikov brez domišljije, intelektualnih zombijev, ki preprosto ne vedo, kaj delajo.

Tako pravijo navadni ljudje. Tako terjajo ljudje, ki imajo vsega dovolj. Dovolj imajo namreč vedno istih lepo oblečenih politikov, ki že dvajset let vedrijo in oblačijo na slovenskem nebu in se nikamor ne premaknejo, obenem pa niti ne kažejo volje, da bi se kam premaknili. Dovolj imajo ljudi z neverjetno visokimi plačami, ki se predstavljajo svetu kot prislovične cerkvene miši. Dovolj imajo politikov in bogatašev, ki ne vedo, kako se je na njihovih računih znašlo toliko denarja, kot ga ljudje ne zaslužijo v vsem življenju, čeprav garajo osem ur dnevno, štirideset let. Dovolj imajo sprenevedanja, češ da politika sploh ni glavna ljubezen politikov, ki imajo doma otroke in žene in vse drugo, a so večno v politiki. Dovolj imajo prijaznih nasmeškov in milozvočnih besed, ki nikomur ne pomenijo ničesar. Dovolj jim je nenehnega zategovanja pasu, medtem ko imajo nekateri toliko denarja, da dobesedno ne vedo, kaj naj z njim počnejo. In navsezadnje niso več voljni prenašati ljudi, ki sicer neprestano govorijo, kako se približujemo svetlobi na koncu tunela, čeprav je očitno, da je neskončno dolg.

Napočilo je leto, ki ga lahko imenujemo leto nevarnega delovanja. Če smo doslej sanjali, bomo nemara odtlej delovali. Skladno s tem, kar je nekdo nekoč rekel: desetletja se ne zgodi nič, potem pa se v nekaj tednih zgodijo desetletja. Slovenci in Slovenke smo v letu 2012 že okusili delček zapisanega. Nadaljevanje kajpak nujno sledi, saj je tako v naravi zadeve.

Kaj pomeni izraz ljudje z visoko stopnjo osebne integritete? Izraz se pogosto pojavlja v zadnjem času, ko je videti, kot da takih ljudi, zlasti med politiki, sploh ni, obenem pa se zdi, kot da gre za pravni izraz, ki ga najbolje pojasnjujejo in zastopajo pravniki, ne pa na primer psihoanalitiki ali filozofi.

Predsednik države je v luči nastopov iz predsedniške kampanje ob koncu leta obiskal brezdomce, vendar ob tem ni črhnil niti bele niti črne o objektivnih dejavnikih, ki ustvarjajo pogoje za brezdomstvo, kar je v teh časih gotovo pomenljivo, ni pa naključno. Kakšen smisel ima potemtakem njegov obisk? Da bi se brezdomci in drugi ljudje malo bolje počutili? Morebitno boljše počutje jim prav gotovo ne bo pomagalo izvleči se iz težkega položaja. Zakaj ne? Ker se je treba upirati – šele z uporom se je mogoče izvleči. Dobre misli, ki jih je na prehodu v novo leto seveda več kot dovolj, so veliko premalo. Potrebna so tudi dobra dejanja in potrebna je vera, kajti pravični bo živel iz vere, kot je bilo zapisano.

V novem letu vam želim popolno preobrazbo oziroma prestavitev eksistence. Ne želim vam, da se izpolnijo vaše najbolj skrite želje, saj bi to lahko pomenilo tudi kaj takega, kar se je pred kratkim zgodilo v Ameriki, ko je mladenič pobijal otroke; ne želim, da se uresničijo vse vaše želje, saj jih je preprosto preveč, življenje pa je prekratko; ne želim vam, da zadovoljujete običajne in klišejske želje, saj je njihova narava krožna, zato se lahko vaša eksistence zgolj vrti v praznem in se dolgočasno ponavlja. Želim vam torej, da razumete filozofsko zamisel o naravi človekove eksistence in njene končne usode; želim vam radost odrešitve in ponovnega vstajenja. Želim vam tudi veliko tega, za kar je pričeval Sokrat, ki so ga na koncu obtožili, da kvari mladino. Če je pokvarjenost zmožnost človeškega bitja, da ne sledi slepo mnenjem in utrjenemu žargonu ali novoreku in da voljno razmišlja z lastno glavo, potem vam želim tudi veliko pokvarjenosti in pokvarljivosti, svojeglavosti in svojevoljnosti.

Za potrebe tega zapisa sem preveril horoskop za leto 2013. Ne bom ga več bral, ker je napisan za zombije. Piscem horoskopov seveda nihče ne more preprečiti širjenja nebuloz in sofistike, saj živimo v svobodni, demokratični državi, v kateri lahko vsakdo reče, kar hoče. Lahko pa razmišljamo o njih, saj smo zmožni za razmišljanje. Razmislek hitro pokaže, da horoskopi niso le žaljivi za inteligenco, temveč so tudi očitno na strani kapitalističnega izkoriščanja psihologije ljudi za profite nekaterih. Torej prispevajo k nepravičnostim, nemorali in bedi ljudi.

Pet let krize je za nami. Ves čas so nam govorili, da bo minila in da bo potem vse v redu. Ni minila in vedeli smo, da ne bo minila, saj se še vedno lahko zanesemo na svojo inteligenco. Tudi včeraj so rekli, da bo minila. Ne še leta 2013, seveda, saj je to preblizu, temveč leta 2014, ki je ravno prav oddaljeno, da bodo delavci pozabili, kaj so jim rekli decembra 2012, obenem pa je dovolj blizu, da bi obljuba lahko zagrabila, če je človek dovolj naiven in ravno prav neinteligenten.

Ljudje marsikdaj domnevno kritično in celo nekoliko preroško rečejo, da se ne bo nič spremenilo, dokler bodo živeli v sorazmernem udobju, dokler bodo imeli mobitele, medmrežje, zabavo, polne hladilnike in vse drugo, saj bi z morebitno revolucijo lahko veliko izgubili. Nekateri zato govorijo, da se ljudje spustijo v akcijo šele, ko nimajo nobene izbire več, kot je rekel Marx, ko lahko izgubijo le še svoje verige, toda resnica je ravno nasprotna. Ljudje gredo v akcijo natanko takrat, ko se odločijo za izbiro – nečesa novega. Življenje oziroma eksistenca namreč ni veletrgovina, v kateri vse življenje pametno izbiraš med dobrinami, ki jih je nekdo naredil in postavil v izložbo ali na police. Včasih se odločiš za novo dobrino, ki jo šele ustvariš – prav s svojo kreativno izbiro. Logike izbire je povsem preprosta: ko se odločiš za X, se ne odločiš za Y. Torej vselej nekaj izgubiš, naivno rečeno. In zgodovina je polna primerov, ki pričajo, da so ljudje v določenem trenutku pripravljeni zgubiti vse (bogastvo, denar, dobrine …) za – veliko idejo. V tem smislu sem idealist: velike ideje so veliko več kot bogastvo, denar in vse drugo. In nihče ne more določiti trenutka, ko se bodo ljudje odločali za novo; ta čas je radikalno nepredvidljiv.

Rekli so, da to sploh ni bila vseslovenska vstaja ljudstva, temveč kvečjemu čisto majceno in povsem nepomembno zborovanje zblojenih zombijev, levičarskih ekstremistov in nekaterih intelektualno izgubljenih duš. Povedali so tudi, da skupinica nezadovoljnih posameznikov ne more storiti ničesar, da bi spremenila svet, saj je zgolj nezadovoljna in nima pojma, kako bi izvlekla državo iz blata, medtem ko ima vlada, za katero je glasovalo na tisoče in tisoče državljanov, jasno vizijo in izdelane strategije, kako to narediti v najkrajšem možnem času. Prav zato so še dodali, da je sedaj končno čas, da ostanki tranzicijske levice izginejo z obličja Zemlje, in sicer enkrat za vselej, da bomo imeli mir pred njimi in se bomo lahko prepustili novemu duhu časa.