Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

… je začela pripovedovati zadnjič soseda, ko sem jo vprašal, če jo smem fotografirati, ker so ji na nosu tičala čisto nova in zelo lepa moderna očala, zaradi katerih je bila še lepša kot sicer. Potem je pohitela z nadaljevanjem, videti pa je bilo, da je na moč zadovoljna, ker sem pohvalil njena očala in dodal, da poudarjajo njeno siceršnjo lepoto: najbrž ne bo nič bolje, ker za malega človeka tako ali tako nikoli nihče ničesar ne naredi in tudi ne bo naredil. Poskusil sem jo izzvati, medtem ko sem naravnaval goriščno razdaljo, zakaj tako misli, pa je takoj odgovorila, da tako pač je in da to vsi dobro vedo. Še malo sem vztrajal, češ da v kapitalizmu, ki navsezadnje ni samo slab, kar tudi vsi vedo, tako ali tako vsakdo skrbi samo zase, tisti, ki so pri koritu, pa še toliko bolj, kar je normalno, marsikateri znanstvenik pa celo trdi, da ima človek gen za sebičnost in da zato drugačen kot sebičen sploh ne zna biti, pa je ostro protestirala, češ da ona že ni taka, da nikoli ni bila in da tudi nikakor ne bi mogla biti. Čisto na koncu je rekla, da bi morali vse tam zgoraj poslati v Sibirijo za dvajset let. Potem sem se zamislil.

… in Slovenk, da ne bo nesporazuma. Slovenci in Slovenke so včeraj zvečer dobili prvo damo, ki bo skušala sestaviti novo vlado. Morda upajo, da se bo kaj spremenilo na bolje. In najverjetneje je, da upajo zaman. Zakaj?

Pred dvajsetimi leti v Sloveniji ni bilo enega človeka, ki bi želel kapitalizem. Želeli smo demokracijo in svoboščine, več strank in odprtost, ne pa kapitalizma. Razmišljali smo, da bomo v kratkem Švica, čeprav se nikomur ni sanjalo, kako bi to lahko dosegli. Danes imamo kapitalizem in vse, kar sodi zraven, bolnišnice pa komaj še delujejo. Razmontirali so socialni sistem, šolski sistem in celotno zdravstvo, pokradli, kar se je dalo ukrasti, razsuli nekoč paradne konje gospodarstva, zdaj pa še rešujejo kapitalizem in načrtujejo projekte, v katerih ni niti ene same besede o temeljnih razsežnostih kapitalističnega življenja, ki so notranje kontradikcije, zaradi katerih so časi vse bolj temni. Ljudje jim vztrajno govorijo, naj odidejo, ker jih imajo vrh glave, oni pa so vsak dan trdneje v sedlu. Kot bi živeli v džungli ali na Luni!

Egocentrični politiki ne morejo ustvariti novega političnega subjekta; ustvarijo lahko le še več istega, saj ego vselej hoče več. Najraje zato rečejo, da so blizu centra ali središča; nihče ne želi izstopati, čeprav bi bili vsi radi v središču (pozornosti), saj so egocentrični. Morda so nekoliko levo od središča, lahko pa so tudi čisto malo desno. Njihovo tovrstno razmišljanje v teh časih ni naključno, kot bo razvidno v nadaljevanju, ima pa tudi resne posledice za družbeno življenje ljudi in za demokracijo, ki je v glavnem še vedno zgolj črka na papirju: ljudje vnovič nemočno opazujejo egocentrične politike, ki jim v teh dneh skušajo servirati postano župco, ki so jo na hitro pogreli, v resnici pa rešujejo sebe in se oklepajo oblasti.

Politiki so resni in odgovorni ljudje. Njihove stranke vodijo resni in odgovorni prvaki. Janševanje je nov izraz za resno in odgovorno vodenje manjšinske vlade, ki si ne more privoščiti mrtvega teka. Poročilo o korupcijskem tveganju nima nobene vrednosti, čeprav so ga napisali resni in odgovorni ljudje. Če si politik, se lahko oklepaš oblasti tudi neskončno dolgo in vsem v posmeh; potem rečeš, da je tudi oklepanje oblasti resno in odgovorno početje, ki navrže nekaj tisočakov mesečno. Bonitetne hiše po svoje znižujejo ocene, namenjene Sloveniji; tudi bonitetne hiše vodijo resni in odgovorni ljudje. In državljani naj bi vse skupaj zgolj mirno opazovali ter se pogrezali v depresijo? Seveda ne, saj so celo oni resni in odgovorni delovni ljudje.

Slovenske in evropske zastave so seveda kul. Avtoritarni simboli, s katerimi nekateri mahajo na vstajah, niso kul, in vsi, ki se v Evropi ukvarjajo s politiko, to vedo (!). (Avtoritarne osebnosti se vselej sklicujejo na avtoritete nad seboj, ki se jim seveda podrejajo, ker imajo od tega koristi, medtem ko ljudi, ki so na hierarhični lestvici pod njimi, tlačijo, od česar imajo seveda zopet koristi.) Nacionalni šport je iskanje novega mandatarja, a to se le tako reče, saj v resnici ne gre za športno dejavnost, kot ve vsakdo, ki se ukvarja s športom, pa tudi vsakdo, ki se ne ukvarja z njim. Če bi bilo iskanje mandatarja športna disciplina, bi pri iskanju sodelovali dobro trenirani športniki, vsi, ki se s ukvarjamo s politiko, pa vemo, da ne sodelujejo.

Na zborovanju Zbora za republiko je gospa novinarju odločno dejala, da je JJ edini in pravilni voditelj te države. Njena izjava bi v kakem drugem času nemudoma izginila kot dim v vetru, danes pa je pristala na medmrežju in jo je dobro vsaj minimalno raziskati – za prihodnost te dežele in v dobro njenih prebivalcev. Prebivalcev, ki morajo iz dneva v dan prenašati tožbe politikov (!!!), da so jim ukradli državo, zabodli nože v hrbet, da jim ponujajo levi fašizem, da vrtajo luknje v ladjo, skačejo na glavo v prazen bazen, in ugotavljanje taistih, da država po nepotrebnem trpi zaradi političnih neumnosti in neodgovornega ravnanja – samih politikov (???). Ali kot je oni dan mimogrede pripomnil sosedov Joža, ki sem ga srečal na poti: men tuki neki ni čist jasn, zdi se mi pa, da je politikom jasn še velik mn.

Živijo tudi hčere slovenske matere, seveda, vsekakor pa je nekje še oče, ki ga v teh temnih časih vedno znova izpustijo ali pa zainteresirano pozabijo omeniti. Včasih se zato zdi, da očetov sploh ni več in da so povsod le omnipotentne Matere z ljubljenimi sinovi. Ne gre za naključja, a o tem je veliko povedal že Freud. Sinovi sloveče ali slovenske Matere so danes pogosto povsem kastrirani in se držijo krila svojih Mater še pri tridesetih letih starosti, med drugim tudi zaradi tega, ker preprosto ne morejo računati, da bodo dobili kako službo, čeprav armada strokovnjakov vsak dan po osem ur in vsak teden po pet dni dela na aktivni politiki zaposlovanja, število nezaposlenih pa se kljub njihovemu delu zgolj povečuje. V tej perspektivi je sodobni nebrzdani neoliberalizem, kot ga zastopa zlasti JJ, svetlobna leta oddaljen od klasičnega liberalizma Adama Smitha, saj je postal absurden: mednarodne korporacije imajo vso svobodo, da investirajo tja, kjer si obetajo največje dobičke, posamezniki in posameznice pa se lahko zgolj nemočno prilagajajo njihovemu delovanju in skušajo preživeti, pa naj bo v Argentini, Iraku ali Sloveniji. Model je vselej enak, le da v naši deželi, kjer že razmišljajo o privatizaciji vode in fleksibilnem odpuščanju delavcev, vse skupaj pa je zgolj doktrina šoka (če ne bomo zmanjšali dolga, sledi katastrofa), kot jo je imenovala ekonomistka Naomi Kleon, še ni posegla vojska, v Argentini, Iraku in drugje po svetu pa je.

JJ je v petek na zboru rekel svojim, da jim ponujajo (sic!) čisti levi fašizem in da se mu bo slovenski narod zoperstavil. Kako si je mogoče predstavljati upor ljudstva zoper levi fašizem? Kot državljansko vojno?

Pisec teh vrstic dobro v srcu misli in se strinja z ljudmi, ki trdijo, da živi v Sloveniji veliko dobrih posameznikov in posameznic. Je tudi proti pajdaškemu kapitalizmu, ni pa za normalno življenje, saj je življenje nedoločljivo in odprto. Pravi Ne! sejalcem laži in prikrojenih resnic, spoštuje pravičnost, je zelo za zmago resnice, argumentirano razpravo, je za to, da svobodno sonce sije na vse narode sveta in da ne Zemlji ne bo sužnja glave, kot je napisal Prešeren, pa so ga cenzurirali, zato njegovega zapisa danes ne boste našli v Zdravljici. Avtor pričujočega zapisa ni prepisal in je za to, da ljudje vstajajo in da slovenski narod obstane; nikomur ne ponuja levega fašizma; verjame, da Slovenci in Slovenke nismo naivni, zato ne verjame v plemenske naveze; je za mir in dostojanstvo ljudi, odločnost in pogum; se strinja s trditvijo, da je bančna luknja velikanska in da so nam ukradli državo; je proti tovarišijskemu kapitalizmu, proti privilegijem, poleg tega pa se strinja, da lahko en sam pijani mornar potopi ladjo; je proti širjenju sovražnega govora in nikogar ne pošilja v Hudo jamo, ne daje domovinske pravice nasilju in verjame v boga kot neskončno kreativno silo, znotraj katere se lahko vsak človek konstituira kot kreativno bitje. Čisto na koncu vnovič dodaja, da verjame v Jezusa Kristusa kot svetega duha, v katerem smo vsi ljudje enaki in ni nihče boljši od kogarkoli drugega, kar tudi dokazuje s svojim vsakdanjim delom, za katerega je kot javni uslužbenec v družbi znanja borno plačan.