Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Jutri je praznik dela. V resnici bo predvsem dela prost dan. Torej ne bomo delali. Tega bi se v resnici morali veseliti, kot bo razvidno v nadaljevanju pričujočega zapisa, kajti že sedaj bi morali delati veliko manj, kot delamo, in bi moralo biti praznikov, ko bi praznovali samo življenje in uživali v njem, veliko več.

V Sloveniji je dan upora zoper sovraga v neposredni bližini praznika dela. Povezava je več kot naključna, vsekakor pa je simbolna. V teh težkih časih, ki jim bodo sledili še težji, lahko povezanost vsaj mislimo, če nič drugega. Logika kapitalizma je neusmiljena in brutalna: česar ni mogoče prodati, je brez vrednosti. Filozofe, pesnike in druge, ki ne dodajajo vrednosti, je treba onemogočiti in jih prisiliti, da bodo postali drvarji, mesarji, avtoličarji, kamnoseki, čevljarji – ali politiki, ki tudi ničesar ne daljo, vendar so nedotakljivi, kar pomeni, da omenjena logika zanje kratko malo ne velja.

Zlobni ljudje natolcujejo, da je Alenka Bratušek le lutka v rokah Zorana Jankovića. Drugi pravijo, da je zgolj kopija Janeza Janše. Resnica je najbrž v sredini, ker je tam bolj varno: vsi trije so tehnokrati, ki mislijo, da je družba korporacija, s katero je treba upravljati, in da so ljudje človeški viri, s katerimi je tudi treba upravljati. Težava je samo v tem, da ne drži ne prvo ne drugo, le da tega ne vedo, zato upravljajo. Rezultatov sicer ni nobenih, kar je pričakovano, vendar jih to očitno ne moti, ker v principu skrbijo zgolj zase. Od tehnokratov drugega niti ne moremo pričakovati. Ljudstvo pa ne črhne ne črne ne bele, oziroma se po tradiciji tiho strinja.

Če živimo v Butalah, je kajpak čisto prav, da nas imajo za Butalce, saj je smiselno reči, da so prebivalci Butal Butalci. Težava je morda le v tem, da nočemo čisto vsi pristati, da smo Butalci. Šele zgodovina bo za nazaj pokazala, kako je s temi zadevami in kdo ima prav.

Kdor živi v kapitalizmu, ima danes vtis, da je vsak človek kapitalist ali pa bi vsaj moral postati. V kapitalizmu je namreč lahko vsak človek svoboden, neodvisen, samostojen podjetnik, ki proizvaja vrednost za obče dobro. Na žalost pa je to le pravljica za naivne ljudi. V kapitalizmu je treba predvsem tekmovati z drugimi ljudmi, dogaja pa se še marsikaj drugega.

Naj počiva, toda ali tudi bo? Če bi bilo Rožmanovo delovanje med drugim svetovnim klanjem na ravni tega, kar je zastopal Jezus Kristus, saj je bil kristjan, bi bil njegov pokop v Sloveniji povsem na mestu, mož pa bi gotovo počival v miru že vsaj pol stoletja. Je bil Rožman na ravni Jezusovega nauka? Je bil kristjan? In kako je z drugimi kristjani?

Friedrich Nietzsche je v delu z naslovom Filozofija v tragičnem obdobju Grkov (Philosophie im tragischen Zeitalter der Griechen) pokazal, da tragičnost človeške eksistence ni toliko v tem, da ga lahko doletijo nesreče in krize, zaradi katerih trpi, temveč je predvsem v tem, da mora vsak posameznik plačati določeno ceno za lastni obstoj. Torej je v radikalnem smislu že sama eksistenca človeških bitij zaznamovana s smrtjo, z izginotjem v nedoločljivem, ki so ga Stari imenovali apeiron. Nietzsche je imel zato prav, ko je dejal, da bi morali ljudje toliko bolj izkoristiti eksistenco, ki jo imajo na voljo, namesto da še povečujejo lastno bedo. V časih kriz je to še pomembnejše. Oglejmo si podrobnosti.

Edino ženske znajo vzgajati otroke, saj je vzgajanje v njihovi naravi. Je njihovo bistvo. Moški, katerih bistvo je seveda povsem drugačno, nimajo pojma o vzgajanju otrok. Ženske so pravzaprav samo zato na svetu, da rojevajo otroke in jih vzgajajo. Tako je odločil sam ljubi Bog, zato bi morale biti doma, ne pa za stroji ali na drugih delovnih mestih. Danes so otroci tako slabo vzgojeni samo zato, ker je preveč žensk v službah, otroci pa so prepuščeni ulici, medijem, računalnikom, pametnim napravam in medmrežju, zato so razvajeni, neubogljivi, pretirano zahtevni in samo zabavali bi se.

Tako poteka boj za interpretiranje sveta in prevlado: danes je Slovenija ena najbolj razvitih evropskih držav, jutri dobi ostra opozorila iz Bruslja kot ena najbolj problematičnih. Alenka Bratušek se najbrž na vse kriplje trudi prepričati svet, da Slovenija ne potrebuje pomoči in da bo njena vlada storila vse, kar je treba, da se izvleče iz krize. Pri tem ne pomagajo nobene številke in nobeno dejstvo. Pomembno je le, kdo komu kaj verjame in kdo verjame, da je koga s pošiljanjem signalov in z drugimi interpretacijskimi postopki v kaj prepričal. Videti je namreč, da so finančni trgi, borze in drugi stvori bogovi, ki jih je treba nenehno v nekaj prepričevati, da nam bodo naklonjeni. Ljudstvo pa nemo spremlja boj in si bržčas misli svoje; nihče čisto natančno ne ve, kaj si ljudje v resnici mislijo. Čisto mogoče je, da to nikogar niti ne zanima.

Slovenska ministrska predsednica je včeraj javno pozvala špekulante, naj s številkami dokažejo, da je Slovenija v težkem gospodarskem položaju in da potrebuje trojko; seveda bi lahko enako pozvali vlado, naj s številkami prepriča ljudstvo v nasprotno, kajti lahko je prepričevati prepričane v Bruslju. A številk je že toliko, da je treba zgolj pogledati na medmrežje, jih izbrskati in si jih vse (ne le nekaterih) natančno ogledati. In v resnici sploh ne gre za številke, temveč za interpretacije, razlage. Ideološki boj, ki smo mu priča, je namreč o kapitalizmu in o njegovi špekulativni naravi, ki jo je že davno tega razkrinkal Karl Marx.