Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Pred četrt stoletja smo stali na Roški in navijali za četverico JBTZ. Bili so naši junaki, neustrašni posamezniki, ki so se z golimi rokami uprli totalitarnemu režimu in kljubovali silni jugoslovanski armadi. Čutili smo, da se dogaja zgodovina, da se lomi čas, da se obeta nekaj radikalno novega in zares drugačnega. Bilo je zelo nevarno, toda jasno nam je bilo, da je pravica na naši strani, da je resnica na naši strani, da so bogovi na naši strani, da je vse na naši strani in da je totalitarnega režima nepreklicno konec.

Gospa Novakova nas je včeraj obvestila, da bo njena stranka kmalu med najmočnejšimi v državi. Papež Frančišek nas je oni dan obvestil, da se nam, ateistom, ne piše nič dobrega. Lahko sicer delamo dobra dela (pisec teh vrstic na primer vsak dan dela z invalidnimi otroki), toda kot ateisti smo že obsojeni. Na primer na pekel. Frančišek ni povedal, kaj se bo zgodilo s pedofilskimi duhovniki, prav tako ni rekel nobene o tem, kako duhovnik sploh lahko izprijeno ljubi dečke in deklice, če verjame v Najvišjega. In človek, ki ima vsaj nekaj nevronov v glavi, težko dojame, da je kaj takega sploh mogoče izjaviti v letu 2013, težko razume, da je kljub dediščini znanosti in razsvetljenstva sploh še mogoče misliti na tako bizaren način, zaradi katerega se celo Jezus iz Nazareta obrača v … kjerkoli že.

Tito je še vedno simbol socialne pravičnosti in miru, čeprav je že desetletja mrtev, kar seveda veliko pove o naših politikih, ki so se že pred časom podali v posteljo z neoliberalnim sovražnikom. Devica Marija ni šla z nikomer v posteljo. Morda je celo šla s kom, a nista šla do konca, kot se reče. Če bi šla do konca, devica ne bi bila več devica. Čisto v redu bi bilo, če bi šla do konca, kajti deviškost Marije ni v nobeni zvezi s tem, kar je domnevno učil Jezus iz Nazareta, za katerega še vedno nimamo nobenega dokaza, da je sploh kdaj živel. Dejstvo je, da so številni ljudje hodili dolgo časa za Titom, medtem ko v tej deželi trenutno ni politika, za katerim bi šli, zato tonemo in se pogrezamo v močvirje, v katerem je vsak dan več pozivov, naj se ljudje znajdejo, pa bodo uspeli. V resnici nimamo vizije in ne sanjamo; sanje drugega so vselej nevarne. Vsakdo od nas je žrtev sanj nekoga drugega, kot je nekoč pripomnil Deleuze. Bojte se torej sanj drugih ljudi – zlasti v teh neoliberalnih časih.

JJ je nedavno priobčil knjigo o kulturi življenja in za kulturo življenja. To bi bila lahko pomembna knjiga za slovenski narod, vendar ni. Kultura življenja je namreč izraz, ki ga vsakdo vsaj intuitivno dobro pozna, medtem ko ga JJ ne razume. Je namreč o spreminjanju življenja na bolje, ne na slabše, je o bodočnosti, ne o preteklosti, domobrancih, rdeči nevarnosti, rdečem morju in vsem drugem, sploh pa nima absolutno nobene zveze s politiko, za katero skrbijo tukajšnji politiki. Kultiviranje življenja je zato etično početje. To ni sebično početje, ne pomeni, da grabiš zase, da bi imel čim več, temveč je proces, v katerem se človek odpira navzven, drugim ljudem in se trudi, da bi prispeval k izboljšanju sveta. Kdor ne dela tega, je najbolje, da se preseli na Luno. V človekovi naravi je namreč odpiranje drugim ljudem in sami neskončnosti ali bogu. Brez takega odpiranja ni mogoče spreminjati sveta na bolje.

Obstaja šala, ki se te dni rola med ljudmi, ima pa, kot vedno, seveda, zrno resnice, nad katerim bi se morali zamisliti.

Simptomatično je, kako razmišljajo ljudje o kapitalizmu in o alternativi. Eni trdijo, da je kapitalizem najboljši od vseh mogočih sistemov, čeprav je očitno, da je dober le za peščico. Drugi vztrajajo, da se že vidi luč na koncu tunela, zato preprosto čakajo in zategujejo pas. Spet tretji razmišljajo o alternativi, a o socializmu ali komunizmu nočejo niti slišati.

Človeku gre skoraj na jok, ko posluša, da bi Hilda Tovšak, Ivan Zidar in Dušan Črnigoj prisojene kazni za kriminalna dejanja odslužili tako, da bi delali za obče dobro. Ti ljudje namreč niso delavci. Niso bili obsojeni kot delavci, temveč kot vodilni menedžerji in direktorji, ki so storili zločinska dejanja, kar je nekaj povsem drugega. Kako bi lahko sedaj postali delavci?

Nekdo se je pred kratkim prek medijev oglasil, češ da mediji obravnavamo izginotje Hilde Tovšak preveč hrupno! Na žalost je njegova izjava le še dokaz več, kako nekateri ljudje preprosto ne znajo misliti in reflektirati tega, kar počnejo.

Skupno delo je v sodobnem kapitalizmu težko, če že ni nemogoče. Kapitalizem pač hoče imeti na razpolago egoistične posameznike, delavce, ki jih najlaže nadzoruje, če delajo vsak zase in se ne menijo niti za najbližje sotrpine. Sodelovanja je zato malo in je redko. Veliko je sicer projektov vlade in drugih projektov, ki jih skupaj drži logika biznisa, vendar ne govorim o tem. Sodelovanje med ljudmi, o katerem je govoril tudi Marx, je iz nekega povsem drugega registra, kamor biznis sploh nima vstopa.

Nekateri pravijo, da vse leto čakajo na tekmovanje za Pesem Evrovizije, ki ni nič drugega kot ena sama zabava, entertainment. Težko je sicer verjeti, da kdo nima drugega dela, kot da čaka na tak spektakel, toda ljudje imajo različne fantazme in lahko čakajo, na kar hočejo. Fantazme namreč podpirajo želje, da bi bilo življenje vsaj znosno, če že lepo in bogato ne more biti. V resnici je nadvse zanimivo, da številne pesmi, s katerimi prav te dni tekmujejo v Malmöju na Švedskem, v neskončnem morju povsem zlizanih klišejev, žargona na meji neumnega, nepotrebnih barv, pretiranih spektakelskih prizorov, nepotrebnih salt, skokov, premetov, kičastih oblačil, telovadbe, raztegovanja, slabih besedil in še slabše glasbe govorijo o – ljubezni. Tudi naša, ki je izpadla že na začetku.