Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Papež Frančišek se je pred nekaj dnevi toplo zahvalil Alenki Bratušek za prijazen obisk ter dodal, da je zaščita verske svobode zelo pomembna za harmoničen razvoj slovenske družbe. Kaj bi ta izjava lahko pomenila?

Obstajajo dizajnerji in stilisti, ki trdijo, da se spoznajo na kulturo oblačenja. In ker se zelo spoznajo na te zadeve, so oni dan sporočili Alenki Bratušek, da je sicer zelo ženstvena, karkoli že to pomeni, vendar naj kljub temu podaljša krila, ki jih nosi.

Jeseni (šolsko leto 2013/14) bom začel s serijo predavanj pod skupnim naslovom Ona in on; predlog je prišel iz občinstva. Govoril bom o moških in ženskah, o ljubezni, histeriji ter naravi gospostva in odtujenosti v sodobnem svetu. Tole je začetno razmišljanje.

Na televiziji smo lahko oni dan opazovali sramoto slovenskih politikov, ki na preprosto novinarkino vprašanje, kaj je trojka, v glavnem niso znali izjecljati ničesar, zato so nakladali in nakladali ter v zelo kratkem času povsem potrdili stereotip, da politiki, ko govorijo, v glavnem mešajo zrak in prodajajo meglo. To enostavno dejstvo pomeni dvoje. Prvič. Politiki so povsem brezbrižni do najbolj aktualnih dogajanj v svetu. Sloveniji grozi trojka, oni pa sploh ne vedo, kaj to je. Torej ne vedo, kaj grozi Sloveniji. Kako lahko taki ljudje odločajo v parlamentu o usodi države? Drugič. Politiki so tako zaverovani vase, da se jim zdi, da jim preprosto ni treba vedeti, kakšna je aktualnost. Torej živijo v nekakšni vzporedni realnosti, kjer jim je udobno, saj imajo dobre plače, poleg tega pa so tudi arogantni in povsem odtujeni od ljudstva, zato kdaj pa kdaj tudi z lahkoto ponaredijo kako spričevalo ali goljufajo pri izpitih iz znanja tujih jezikov, kar je splošno znano. Kako so lahko predstavniki ljudstva, če so odtujeni od njega, ljudstvu pa grozi trojka?

Nekateri tukajšnji ljudje, zlasti akademiki in filmski kritiki, trdijo, da je filmska mojstrovina Avatar poceni oglaševaje vrhunske tehnologije, korporativni posel, vreden nekaj milijard dolarjev, in podobno, poleg tega pa zatrjujejo, da ne pove ničesar novega ter da je zgodba preprosta in patetična, že slišana in že videna. Mogoče je v njihovem modrovanju zrno resnice, toda najverjetneje ga ni; veliko pomembnejše pa je nekaj, o čemer taisti akademiki in kritiki ne črhnejo ne bele ne črne. Morda nočejo, morda pa tudi ne znajo.

Ob simptomih, s katerimi se soočamo te dni, ko spremljamo sklepno fazo procesa, povezanega z razvpitim nakupom vozil za slovensko vojsko, se porajajo številna pereča vprašanja, ob katerih postaja jasno, kako zelo je imel Freud prav, ko je nekoč rekel, da na kavču nikoli ne leži zgolj empirični posameznik, pacient torej, temveč skupaj z njim tam leži kar celotna kultura, v kateri se je pacient vzgajal in v kateri je sploh razvil simptome, zaradi katerih se je oglasil pri analitiku; jasno je tudi, da pacient ne razvije simptomov, ker ravno nima nobenega drugega koristnega dela, in da simptomi ne nastanejo zaradi polne Lune.

JJ bo morda preživel dve leti v zaporu. Morda tudi ne bo, saj se bo pritožil, a to ta hip ni najpomembnejše. Najpomembnejše je čisto nekaj drugega.

Morda je neznani človek na neznani lokaciji neznanemu človeku res storil nekaj neznanega ali pa tudi ni; o tem bo odločalo sodišče. Znano pa je, da zelo znani ljudje na znanem področju že dalj časa davijo znani narod in pri tem uporabljajo znane metode; o tem ni kaj odločati, a se kljub temu nič ne zgodi.

Bruto družbeni proizvod Slovenije strmo pada. Nezaposlenih je kot listja in trave. Doktorji znanosti se prijavljajo na razpise za tajnice, ker so obupani. Ljudje se pogrezajo v depresijo in strahoma čakajo, kaj bo sledilo. Ne zapravljajo, temveč varčujejo, saj ne vedo, kako slabo bo jutri. Skoraj pol milijona jih je na pragu revščine, kar pomeni, da nimajo vsak dan niti za hrano. Potem prikoraka mimo gospa Bratušek, jim veselo pomaha v pozdrav in reče, da smo na dobri poti, da smo pomirili trge, poslali ljubezenske signale investitorjem in optimistične znake bruseljskim birokratom, dobili priporočila, se lotili upokojencev, pobrali javnemu sektorju, kar vse potrjuje spoznanje, da smo dobro zategnili pas in da samozavestno korakamo. Kam, gospa Bratušek? Proti Grčiji, seveda, naši južni sosedi.

Tako so govorili in pisali nekateri ekonomisti in družboslovci že pred letom 2000, ko so opozarjali na prihajajočo veliko krizo. Seveda jih ni nihče jemal resno. Pravzaprav so se jim posmehovali in jih polivali z gnojnico. Taki so pač ljudje; nekateri so slepo zaverovani v novorek, zlasti če imajo od tega otipljive koristi. Njih ni mogoče prepričati v nič. Veliko drugih ljudi je začaranih. Ko se kriza zgodi, so seveda vsi presenečeni in osupli, vendar potem mimogrede utonejo nazaj v slepo zaverovanost ali pa se pustijo znova na nov način začarati.