Filozof in psihoanalitik
Slovenski politiki in strokovnjaki mirno in brez očitne slabe vesti pripovedujejo ljudstvu pravljice, sprenevedajoč se, da gre za znanstvene izsledke in najvišja strokovna spoznanja. Lahko jih imenujemo ljudske pravljice ali miti. To so zgodbe, ki uspavajo, nimajo pa nobene znanstvene vrednosti ali pa je ta minimalna. Uspavanemu ljudstvu pripovedujejo pravljice in mite, da bi bilo še bolj pohlevno, še bolj pridno, pokorno in brez samozavesti. In tudi je. Zadeva torej deluje.
Mafija v Sloveniji obstaja. Tako pravi koprski župan. Je močna in dobro organizirana. Morda tako kot v Italiji. Ali pa še bolje. Jasno pa je tudi tole: ko se voda usmradi, jo je treba zliti proč. Nikakor je ni mogoče rešiti z dolivanjem sveže vode, saj se hitro usmradi še ta. Kaj to pomeni za slovenske politike in njihove pajdaše, kaj to pomeni za mafijo in kaj pomeni za slovensko ljudstvo, ki vse to nenavadno mirno prenaša?
Kaj je morda najbolj naivno in obenem najbolj radikalno vprašanje, ki ga lahko zastavimo navadnim ljudem danes? Vprašanje je tole: Ste pripravljeni na ljubezen, želite resnično ljubiti življenje?
Se srečata na ulici Pepe in Pepca. Pa reče slednja: Pepe, a 'maš pet minut cajta? Pepe odgovori: 'mam, zakva prašaš? Pepca: če b' hotu bit ta glavn' v Luki Koper, glih en'ga rab'jo. Pepe: prov, sej itak nimam druzga dela.
Kaj imata skupnega JJ in G. G. Mišič? Na prvi pogled ničesar, toda prvi pogled je premalo, kar ve zlasti vsak dober iluzionist. V tej luči, mimogrede, priporočam v ogled sijajni film Now You See Me (2013). Sicer pa se je gospod Mišič elegantno in z eno samo potezo, a brez referenc, povzpel na vrh Luke Koper. Vesoljnemu občinstvu bo seveda pripovedoval, da so ga izvolili z večino. Ta je bila sicer majhna, toda še vedno je večina. In JJ?
Vsako leto praznujemo 23. avgusta dan spomina na žrtve vseh totalitarnih režimov 20. stoletja: nacizma, fašizma in komunizma. Prav je tako. Spominjanje je zares pomembno za vse nas, kajti totalitarizmi ne spadajo le v preteklost, saj se lahko pojavijo kadarkoli – zlasti če pozabimo na to, kaj jih konstituira.
Manning will probably go to prison – perhaps even Snowden. The irony is that the media will keep telling us that Chomsky is a dangerous thinker; he is very dangerous, and has been for a very long time. The same phrase or cliché is constantly used by them when they talk about Žižek; and they will talk about Chomsky and Žižek a lot and for a long time. According to these media, they are both very dangerous, but they will not go to prison. How can we, then, say that they are dangerous? What is the meaning of this supposed danger? Who is at risk? And what does it mean to be dangerous in the world of capitalism, how can someone be dangerous with thoughts, concepts and ideas?
Gospod Mišič je včeraj na televiziji voditelju oddaje Odmevi kratko malo rekel, da samega sebe nikoli ne oceni s kakšno štirico, da si da vselej oceno pet, včasih pa celo plus pet. Izjava sicer precej neznanega gospoda ni posebej zanimiva, je pa simptomatična in vredna kratkega razmisleka, saj kaže na precej razširjeno prakso vedenja in delovanja pripadnikov elit v tej državi, ki bi morali že davno oditi, pa celo vseslovenska vstaja ni mogla pomesti z njimi, kar je gotovo katastrofa, za katero plačujemo vsi.
Ta trenutek je najbolj radikalna misel, ki jo zmorem, tale: ljudje nujno potrebujemo veliko dozo ljubezni do boga. Brez nje ni revolucionarnih družbenih gibanj.
Zapisani naslov je izraz, ki ga številni ljudje poznajo že iz otroštva: Samo ti si nekaj posebnega, poglej vse druge vrstnike, kako lepo se obnašajo in kako pridni so! To je eden najbolj elegantnih vzgojnih prijemov, kako skupaj z drugimi postopki narediti iz kreativnih otrok pohlevne in občutkov polne odrasle kreature.