Filozof in psihoanalitik
Na Slovenskem ne smeš preveč delati in ne smeš biti uspešen, ker je to moteče (France Slana). Navidezno svobodomiselno nenehno nagovarjanje državljanov, naj imajo prave ideje za biznis, naj delajo in uspevajo, je zato podobno izjavljanju Velikega brata, ki v Igrah lakote poziva povsem nadzorovane državljane, naj pridno delajo, da jim bodo elite lahko nemoteno vladale in zanje organizirale vsakoletne igre, v katerih se bodo smeli pobijati med seboj. Oglas te dni polni ušesa državljanov z blesavim sporočilom, da je neka banka njihova, da dela z njimi in v njihovo dobro – Vaši, z vami, za vas. Večjega cinizma si ta hip sploh ni mogoče predstavljati. Z njim se morda lahko primerja le prepričanje Margaret Thatcher, da je bil Afriški narodni kongres, v katerega se je včlanil veliki duh Nelson Mandela že v petdesetih letih 20. stoletja, tipična teroristična organizacija. In človeku pride na misel oddaljena izjava Theodorja Adorna, tega velikega filozofa 20. stoletja: Auschwitz se začne, ko človek pogleda v klavnico in si misli saj so samo živali.
Kriza, v kateri živimo uradno že pet let, pravkar pa vstopamo v šesto leto (razglasili so jo decembra 2008, začela pa se je bistveno prej), ni nikakršna kriza demokracije, vrednot, morale, zaupanja in vsega drugega, ni nastala zaradi podkupljivosti politikov, ki bi jih bilo treba zaradi tega zamenjati, zapreti ali poslati v Sibirijo v delovna taborišča, temveč je šok terapija in katarza obenem, zato je nelagodje v občestvih oziroma v kulturi, kot bi rekel Freud, veliko, še veliko večje nezadovoljstvo pa je pred vrati, saj z reševanjem bank pomagajo zgolj izkoriščevalskemu kapitalizmu, ne pa tudi ljudem.
Bodočnost ni isto kot prihodnost. Je darilo smrti, kot bi rekel Derrida, ta veliki in že pozabljeni filozof, ki ga nihče več ne bere. Na prvi pogled zveni grozno, v resnici pa je nekaj zelo prijaznega in koristnega za vse.
Kapitalizma ne bomo nikoli odpravili brez novih idej. In te so dejavne le, če lahko ljudem pripišemo strast do idej. Če človeški osebki ne zmorejo strasti do novih idej, je bolje, da pripravimo kovčke.
V filmu Igre lakote (The Hunger Games, 2012) vidimo, kako ljudje za računalniškimi konzolami manipulirajo z okoljem, v katerem potekajo igre lakote. Ko želijo, da se Katniss Everdeen vrne k preostalim udeležencem igre, ker je po njihovem mnenju preprosto predaleč od njih, kratko malo zanetijo požar, podrejo nekaj dreves in jo tako na naraven način prisilijo, da se obrne. Iz njenega zornega kota je seveda vse videti naravno – požari se v gozdu pač dogajajo, drevesa se podirajo. Na podoben način danes manipulatorji manipulirajo z ljudmi, ki bi hoteli biti samostojni, kritični in bi želeli misliti. Najbolj srhljivo pri tem pa je, da jim prek intelektualcev, terapevtov in drugih dušebrižnikov ponujajo celo občutke samostojnosti, razne samopodobe, občutke samozavesti, čustveno inteligenco, kot jo imenujejo, kritično misel in neodvisnost. Vse z enim samim ciljem: preživetje kapitalizma.
Ko me ljudje sprašujejo, kaj naj naredijo, da se bodo uprli potrošništvu, jim svetujem, naj si vzamejo čas. Zveni trivialno in zlizano, pa vendar je to danes celo revolucionarna drža. Brez take drže smo obsojeni na bedne iluzije, ki ne prinesejo nikakršnega zadovoljstva in nobene življenjske radosti. Kakšne so?
Znanka mi je napisala pismo in me prosila, naj napišem še kaj o razmerju med psihoterapijo in psihoanalizo, saj tudi psihoterapevti trdijo, da so presegli psihoanalizo, kajti po njihovem mnenju (sic!) traja analitični proces čisto predolgo, zato so sami odkrili hitre, dinamične in učinkovite metode, s pomočjo katerih pacientom pomagajo že v bistveno krajšem času in seveda za bistveno manj denarja. To seveda lahko trdijo le psihoterapevti, ki to sploh niso, in se zgolj pretvarjajo, da so. Pravi psihoterapevti, ki jih je v Sloveniji sicer zelo malo, so daleč onkraj takega izjavljanja in so blizu psihoanalizi. Govoril bom torej o sodobnih psihoterapevtih.
Psihiatri so zelo zanimivi ljudje. Oni dan je bilo na televiziji, da so imeli nekega pacienta privezanega na postelji precej časa. Nekdo mi je ravno te dni rekel, da je dobil občutek, ko je bil na psihiatriji, da še vedno sem in tja uporabljajo električne šoke; občutka seveda ne more dokazati. Številni ljudje vedo povedati, da jim psihiatri v glavnem leta in leta predpisujejo kemijo, barvaste tabletke različnih velikosti, vidijo pa jih na nekaj mesecev; pogovarjajo se z njimi v glavnem ne. Sam ne presojam zapisanega, da mi ne bo sojeno, ker spoštujem, kar piše v sveti knjigi kristjanov. Nisem pa neumen in znam razmišljati, zato odgovarjam tudi ljudem, ki so me prosili, naj kaj napišem o psihiatriji in psihoanalizi. Torej.
V Kinoteki sem pred nekaj urami spregovoril o nujni potrebi po spominjanju. Danes je namreč že del popularne kulture zatrjevanje, da je Freud presežen in pozabljen, kar je vsekakor simptomatično. V resnici Freuda potrebujemo bolj kot kadarkoli, le da večina ljudi tega ne ve, njihova brezbrižnost, ki je sicer del kapitalističnega delirija, pa jim je bolj v škodo kot v korist. Pravzaprav je v škodo vsem nam, saj smo zaradi brezbrižnosti še bolj patetične žrtve psihologističnega, pastoralnega kapitalističnega manipuliranja kot sicer.
Jutri (četrtek, 21. novembra) pozno zvečer, malo pred polnočjo, bom imel predavanje v Kinoteki. Ne bom govoril o pozitivni energiji in brezmejnosti človeških eksistenc, ne bom govoril o potrebi po strasti do nevednosti in brezbrižnosti, ne bom govoril o želji po potrošništvu in konformizmu, ki je danes drugo ime za demokracijo, temveč o nečem pomembnejšem in aktualnejšem. Govoril bom o človekovi strukturni zmožnosti za resnico, kajti osvobaja in zdravi samo resnica, pa naj gre za posameznika ali za široke ljudske množice.