Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

V istem trenutku, ko sem prejemal iz rok mentorja čestitke za to, da sem postal univerzitetni diplomirani psiholog, je v sosednji pisarni zazvonil telefon. Profesor, ki je bil najbližje, je nemudoma dvignil slušalko, nato pa me čez nekaj sekund vprašal, ali že imam službo. Preprosto sem odvrnil, da je nimam. Potem mi je rekel, naj vzamem v roke slušalko in se zmenim s človekom na drugi strani žice. Naslednji dan sem odšel v službo, ker so mi jo ponujali, saj so potrebovali psihologa pripravnika, ki bi ga po opravljenem pripravništvu zaposlili za nedoločen čas. Nobene zveze nisem imel in nobenega poznanstva. In nisem bil nor, da bi ponudbo zavrnil. Se je pa vse skupaj dogajalo v totalitarnem režimu, v katerem ni bilo mladih nezaposlenih ljudi. V tej državi jih je danes, po koncu zgodbe o uspehu, nepreštevno veliko.

Mama, ki je bila socialistična delavka, me ni poučevala o religiji. Sama ni bila religiozna ali pa nikoli ni pokazala, da morda vendarle je. Nismo torej hodili v cerkev ali k maši. In nikoli je nisem slišal, da bi se pritoževala čez življenje, ki je bilo sicer totalitarno in sploh grozno; ne vem, kako je to zmogla. Ko sem zaključeval srednjo šolo, me je profesor samoupravljanja s temelji marksizma povabil v svoj kabinet in me prosil, naj vstopim v Zvezo komunistov. Ne vem več, zakaj me je prosil, vendar sem ga zavrnil. Nobenega smisla nisem videl v pripadnosti komunistom. Morda pa sem bil samo premlad.

Ljudje velikokrat zlijejo kaj gnojnice čez moje pisanje, češ da sem nihilističen, nekonstruktiven, nekoliko premaknjen in da celo nimam pojma o ničemer, ko pljuvam po družbi in ljubljenem kapitalizmu, v katerem nam je sicer veliko bolje, kot je bilo nekoč ljudem v socializmu; morda je res kaj na tem, a najverjetneje ni. Nekaterim je res bolje, saj je to nesporno in trivialno res, ne vem pa, kaj na to poreče 124 000 iskalcev zaposlitve, ki jo bodo še dolgo iskali, saj niti zdajšnja vlada kljub gostobesednemu govorjenju o ustvarjanju novih delovnih mest in nenehnemu zadolževanju (prav te dni za nove tri milijarde!) niti enako gostobesedni gospodarstveniki v enem letu niso zmanjšali nezaposlenosti niti za dlako, pač pa se je ta bistveno povečala; da družbenih razlik in mladih, ki bodo čakali in čakali na zaposlitev, dokler ne bodo imeli že nekaj sivih kocin, penzije pa sploh ne bodo dočakali, niti ne omenjam. No, ja, pa sem spet nihilističen. A nekaj zagotovo drži: jaz za teh 124 000 nezaposlenih gotovo nisem kriv, v socializmu pa si bil nezaposlen samo, če si se tako odločil. In za onih 400 000 revnih ali na pragu revščine nikakor ni odgovoren socializem; da o neskončnih zadolženih milijardah, krizi, recesiji in milijonih pahnjenih na rob preživetja ali onkraj sploh ne govorim.

To je šele pol zgodbe. Nadaljevanje je še bolj osupljivo.

Za Alaina Badiouja je film edukacija, umetnost življenja in razmišljanje, kot je zapisal v predgovoru k njegovi knjigi o filmu Antoine de Baecque. Zame tudi.

Prazniki so za nami in katoliško-korporativno-kapitalistični delirij, ki ga ljubkovalno imenujejo veseli december, tudi. Veliko smo slišali o črnem petku, potrošništvu, vrednotah, družinski sreči, morali, vrednotah in etiki, a vse to je le obvezni del vsakoletnega programa oziroma igre, ki razen potrošniške mrzlice v glavnem ne prinese ničesar.

Noben jasnovidec ne bo napovedal katastrofalnih dogodkov, ki se bodo pripetili v tem letu. Raje imajo leporečje. Je bolje plačano. Itak.

Epistemološki napredek: skrivnosti kapitalizma so skrivnosti tudi za sam kapitalizem.

Verjetno tudi hitreje ter bolj nevarno zase in za druge, toda izjava GG-ja ne bi bila vredna piškavega oreha, če ne bi predstavljala dobrega simptoma družbenega okolja, v katerem živimo. Okolje je namreč zblaznelo, to pa nujno zadeva čisto vsakega državljana in čisto vsako državljanko.

Tak je naslov izjemnega, fenomenalnega filma, v katerem dobro uro in pol nastopa ena sama oseba (Robert Redford), ki v vsem filmu, resnični mojstrovini, ne spregovori niti enega samega stavka, a nas že na začetku prikuje na rob stola in nam pove veliko, veliko več kot na primer večina politikov v desetih letih ali pa v vsem življenju. Pove, ker preprosto zna povedati, ker hoče povedati, ker ima priložnost, da pove, ker ima dovolj časa. Ne pogovarja se s seboj, ne žlobudra in ni avtist, ne meče se vsakič znova ob tla, ko se sooči s problemom, nikogar ne krivi za težave, ne ponuja puhlic, ne obrača se patetično k Njemu, ne prosi, nikogar ne roti, saj je popolnoma sama. Skuša preživeti na Indijskem oceanu, način, kako se tega loteva, pa je morda najboljša prispodoba, alegorija človeške eksistence in poklon človeškim zmogljivostim obenem, ki odpirajo sleherno človeško bitje nedoumljivemu onkraj.