Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Odstopila je ministrica za zdravje. Nič novega in nič posebnega. Ali pač.

Ko govorijo te dni o ekstremistih in sramotno zaslišujejo dramatika, ne smemo pozabiti, da je ekstremizem bolj zapleten pojav, kot bi morda sprva pomislili. Ekstremizem je lahko nekaj skrajnega, nekaj najbolj oddaljenega od tega, kar je zmerno, to pove že sama beseda, lahko pa je tudi ravno nasprotno. Ekstremna ideja, na primer izkoriščanje delavcev, je lahko vsem na očeh, lahko postane sestavni del normalnega, vsakdanjega, zmernega življenja, zaradi katerega se nihče ne vznemirja. Podobno lahko postane psihopatologija del normalnega življenja in je nihče ne prepozna, ker jo imajo vsi za normalnost; mislim na vraževerje, religijo kot njen sestavni del in podobne pojave. To je šele nevarno: ko je sama normalnost ekstremna.

Ko torej razmišljamo o neoliberalnih politikah, razmišljamo zlasti o tem, kako počasi uničevati gospodarstva in družbeno življenje oziroma koordinate srečnega in zadovoljnega življenja državljanov. Razmišljamo, kako v občestvih načrtovano in strateško ustvarjati vtis, da je vse bolj ali manj v redu in da vse vedno bolj raste, obenem pa v imenu slogana follow the money podtalno rušiti vse, kar sicer že omogoča oziroma zagotavlja blagostanje ljudi, njihovo dobro počutje, srečo in kakovostno življenje. Mislimo torej na uničevanje dobrih tradicij ter empiričnih temeljev socialnega blagostanja, solidarnosti, medsebojnega zaupanja in skupne bodočnosti. Zares škandalozno je, da nekateri tukajšnji politiki, ki jim je izjemno udobno, imajo dobre plače in zelo malo naredijo za dobro drugih ljudi, govorijo o veseljačenju na levici, kjer resni ljudje skušajo končno misliti uničevalne neoliberalne strategije in razvijati nove ideje za razvoj resničnega blagostanja ljudi.

Kako JJ ve, da bo na sodišču v vsakem primeru zmagal? Kaj sploh pomeni, če nekdo uporabi izraz v vsakem primeru?

Prav shizofreno je opazovati, kako se v Sloveniji tudi nevedneži, ki niso prebrali treh knjig, spravljajo drug na drugega, pa tudi na strokovnjake in celo na znanstvenike. Pojma nimajo, o čem govorijo, ves čas pa zlivajo gnojnico in pljuvajo okoli sebe kot pobesneli. Vtis je, da lahko vsakdo dela, kar hoče, govori, kar se mu zljubi, pljuva na kogarkoli. Depresija pa je velika in novih delovnih mest tudi ni na vidiku.

Vsi vemo, da vlade po vsem svetu že nekaj let z bilijoni evrov oziroma dolarjev (ne z milijoni, temveč z bilijoni; en bilijon je tisoč milijard oziroma milijon milijonov) rešujejo banke, prek njih pa kapitalizem – pred njim samim. Kot bo razvidno kasneje, je to bolno početje, kajti če moramo reševati sistem pred njim samim oziroma pred njegovo samouničujočo naravo, smo zares v škripcih. Kar ni zmožno preživeti in ne more zagotoviti ljudem kakovostnega življenja, je treba radikalno spremeniti in pospremiti na smetišče zgodovine, saj tja tudi sodi. V tej državi številni ekonomisti, če ne kar vsi, namesto tega zagovarjajo reševanje in privatiziranje bank. Morda pa nam preprosto ni več pomoči.

V knjigi The End of Growth (2011) Richard Heinberg prepričljivo spregovori o nekaterih dejavnikih, zaradi katerih so videti napovedi ekonomistov o srečnih časih, ki nas bojda čakajo, ker bo zopet vse raslo, zastrašujoče poenostavljene. Kdor vzame v pretres nekaj statističnih podatkov o rasti prebivalstva v zadnjih stoletjih, količini porabljene energije za tako ljubljeno rast, količini hrane, ki jo danes potrebuje sedem milijard ljudi, jutri pa jih bo deset milijard, količini proizvedenih smeti in podatke o onesnaženosti planeta, zadolženosti in podnebnih spremembah, ki jih že močno čutimo na svoji koži, razmišlja precej drugače kot ekonomisti, zlasti pa mu postane jasno, da ekonomska rast in sreča ljudi nista v nikakršni vzročno-posledični povezavi. In vsakdo razume, kaj pomeni gospodarska rast – najprej potrebujemo več energije. Časi poceni energije pa so že davno za nami. Zlasti bo vedno bolj aktualno razsvetljenstvo oziroma zmožnost ljudi, da mislijo in da ne prepuščajo drugim, da mislijo namesto njih, kajti nenehna rast na končno velikem planetu kratko malo ni mogoča. Morda bodo tudi ekonomisti in politiki končno dojeli, da je sreča ljudi pomembnejša od rasti BDP-ja, ki zajema tudi stroške za vojne, luksuz in povsem nepotrebne dobrine.

Naj mi bo dovoljeno parafrazirati Marxa: kdor vsaj malo pozna zgodovino, ve, da velike družbene spremembe niso mogoče brez vzpona ljudi z družbenega dna. Napredek družbenega življenja lahko merimo prav z družbenim položajem ljudi, ki ne morejo izgubiti ničesar razen lastnih fantazem, iluzij in drugih prividov. Vse drugo je zgolj sprenevedanje.

Ugledni slovenski pisatelji in pesniki te dni v en glas pozivajo predsednika države, naj vendar nemudoma prekliče imenovanje gospoda Štefaneca za predsednika KPK-ja. Toda čeprav so ugledni, delajo tri logične napake, zato je treba njihovo prigovarjanje prav tako nemudoma zavrniti, proizvajajo pa tudi simptome, kar je še veliko slabše. Med stavkajočimi rudarji nisem opazil nobenega izmed uglednih; morda so zasedeni s skrbjo za svoj ugled.

Včeraj sem imel kratko predavanje v Kinoteki v okviru Tedna možganov, ki se je pravkar pričel. Pred ogledom Matrice sem opozoril na izjemno aktualnost filma v teh časih; film je danes aktualnejši, kot je bil tik pred koncem prejšnjega tisočletja, ko je nastal. Zlasti sem poudaril pomen filma za resnično razumevanje matrice in človekove ujetosti vanjo v časih, ko se zavesti ljudi spontano dozdeva, da upiranje ni več potrebno, da je nesmiselno in da je kapitalizem končno povsem zmagoslaven. Čisto mogoče namreč je, da bo dokončno prepričal ljudi, da je življenje v matrici, v kateri zmogljivi računalniki vsakomur omogočajo individualno eksistenco, najboljše od vseh možnih. V takih eksistencah so kajpak medsebojni odnosi dokončno nepotrebni in so povsem odveč: vsak atom živi svoje življenje in ne potrebuje nobenega drugega človeka, saj potrebuje zgolj Velikega Drugega. V takem svetu se ljudje tudi nenehno dizajnirajo in preoblikujejo, pri čemer jim seveda pomagajo novodobni strokovnjaki, sklicujoč se na Znanost.