Filozof in psihoanalitik
Zamisel o človekovi notranji svobodi je prav gotovo civilizacijski dosežek in znamenje velikega napredka, ki osvobaja ljudi od neposrednih empiričnih okoliščin, v katerih sicer živijo živa bitja, kar obenem pomeni, da se človeštvo ne more vračati k naravi ali drugim neposredovanim okoljem, to pa tudi ne more biti v njegovem interesu, če ne želimo uničevanja. Toda po drugi strani ne smemo biti naivni. Primer, zelo aktualen te dni, je nadvse poučen, imenuje se ruski interes. Notranja svoboda Ukrajincev je zato na zelo resni zgodovinski preizkušnji.
Rusija hoče Krim. ZDA opozarjajo, da poseganje v suvereno državo, kakršna je Ukrajina, ne bi bilo pametno. EU razpravlja, Kitajska je odločno proti morebitnim sankcijam zoper Rusijo. Dogaja se zgodovina. Pred našimi očmi. Kaj torej vidimo, če znamo gledati?
Ljudje včasih rečejo, da je človek zgolj produkt empiričnih okoliščin, v katerih živi, in da ne more biti drugačen, kakršen pač je. A če nas je filozofija od Starih pa do danes česa naučila, nas je gotovo poučila o tem, kar imenujemo notranja svoboda. Govorimo o izkušnji notranje svobode, ki je empirična, obenem pa nas približuje temu, kar imenujemo duša in bog, ki pa nista empirična. Vsak človek je zmožen za tako izkušnjo, ki je empirična, obenem pa sega onkraj empiričnega. In morda je temeljno vprašanje, ki ga zmore notranje svoboden človek, tole: Kaj je dobro, kako naj živim, da ravno ne bom zgolj produkt empiričnih okoliščin? Človeka lahko vodi v življenju tudi odgovor na to vprašanje, ne zgolj zvezde na nebu, geni ali materialne okoliščine.
Vsako jutro se odpeljem v službo. Dobil sem jo še v socializmu, o čemer sem že pisal na veliko veselje nekega tukajšnjega pisatelja. V službi se srečujem s hendikepiranimi mladimi ljudmi in z otroki. Zanje skušam narediti kaj dobrega. In če je neenakost v družbi kje očitna, je prav gotovo očitna, ko se srečujem z njimi in delam. Leporečja o njihovi inkluziji in njihovem vključevanju v družbo je sicer veliko, dejanj pa je, simptomatično, precej manj. Govoril bom o praktičnih izkušnjah, ne o abstraktnih zadevah: družbene nepravičnosti in neenakosti so namreč brutalne, zato jih nima smisla olepševati ali se celo obnašati, kot da ne obstajajo. Obenem bom povedal še del zgodbe o neki zelo pomembni preobrazbi.
Pojdi v svet in naredi vse ljudi za moje učence. Tako naj bi govoril JK, ki se je vrnil po empirični smrti kot egalitarni sveti duh; tudi če empirično tega nikoli ni rekel, bi mu izjavo z lahkoto in povsem upravičeno pripisali. Ljudje naj bi se v srcu odrekali zmotam in se obračali k Jezusu. O tem je pisal tudi Prešeren v Krstu pri Savici. Zadeva je prav zato neprimerno bolj kompleksna, kot se zdi. Nepravičnosti in ogromnih družbenih razlik je na tem svetu še vedno zelo veliko, čeprav že dolgo veliko ljudi prisega, da gredo po poti prave vere, pa naj bodo levičarji ali desničarji. V glavnem ne dosežejo ničesar, ker so v službi Kapitala, pa naj se tega zavedajo ali ne. Združena levica prinaša upanje, saj je združena, kar je v Sloveniji redkost, in je levica, ki je doslej sploh nismo imeli.
Državni kapitalizem jugoslovanskega tipa je bil obsojen na zgodovinski propad, ker ni mogel tekmovati z liberalnim kapitalizmom. Narobe. Danes ZDA kot najbolj gospodarsko razvita država na svetu lahko samo gledajo v hrbet galopirajočega konja, ki se imenuje – Kitajska. Ki jo vodi centralni komite Komunistične partije. Zares je vredno prebrati izjemno knjigo: Le capital au XXI siècle, ki jo je spisal Thomas Piketty; v angleškem jeziku bo izšla marca letos.
Nepovezani poslanec je te dni izjavil: Za nas, parlamentarce, je najbolje, če smo čisto tiho. Izjava je bila izrečena v kontekstu, kot se navadno reče. Itak.
V totalitarnem in čisto nemogočem socializmu, ki to sploh ni bil, sva z ženo kupila hišo. Za keš, saj takrat nismo jemali kreditov, ker jih preprosto ni bilo treba jemati; pokril si se toliko, kolikor je bila deka dolga. Hiša ni bila nova, je bila pa dobro opremljena.
Fašizem ni Hitlerjeva osebna zmožnost, težava in ni njegov simptom. V resnici je še danes težava velikega števila ljudi, le da se je vse premalo zavedajo. Kaj sploh je fašizem? Fašizem je vrsta družbenih praks, ki nas je naučila, kot je nekoč zapisal Foucault, ljubiti moč in oblast. Še natančneje: fašizem je množica praks, zaradi katerih smo se ljudje naučili ljubiti in sprejemati to, kar nas sicer izkorišča, kar vlada nad nami in nas omejuje. Prav Foucault je zato predlagal nasprotno prakso, s katero se lahko upiramo fašizmu, za katerega nikakor ne bi smeli prehitro misliti, da je ostal daleč zadaj v 20. stoletju. Predlagal je umetnost življenja. Fašizem in umetnost življenja sta dve povsem nasprotni praksi.
Ameriško državno sekretarko Madeleine Albright so nekoč povprašali, kaj meni o pol milijona pobitih otrok v Iraku, ki so ga ZDA kar tako zasule z bombami, ker naj bi iraški predsednik domnevno imel orožje za množično uničevanje. Odgovorila je, ne brez določene mere samozavesti in odločnosti oziroma zavesti, da ZDA na tem svetu pač lahko delajo, kar hočejo, da je bila cena res visoka, potem pa zelo mirno dodala, da se je kljub temu splačalo (it was worth it). Kasneje so jo povprašali, koliko iranskih otrok bi lahko pogrešili v morebitnem bombardiranju Irana, a ni odgovorila; je pa, zopet precej samozavestno, dodala, da morajo ZDA vsekakor nadaljevati z bojem zoper teroriste – odgovor je torej na dlani. Mrtve otroke bodo seveda preštevali drugi; domnevnih teroristov tako ali tako ne šteje nihče. So pa sedaj že priletno gospo maja leta 2012 nagradili z medaljo za svobodo; drugače je profesorica za mednarodne odnose.