Dušan Rutar
Filozof in psihoanalitik
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 5089
Je mogoče reči, da so avtorji izjav, ki jih lahko slišimo te dni, da namreč drevesa po deželi ječijo, pokajo in se podirajo zaradi ljudi, ki so umrli v komunističnih režimih, psihotični? Ali normalno inteligenten človek lahko reče kaj takega? Seveda lahko. Tudi zelo inteligentni ljudje namreč lahko postanejo psihotični in lahko zbolijo za kako duševno boleznijo. Ali to pomeni, da bo v naslednjih dneh, ko bo znova padal dež, še več ječanja, pokanja in podiranja zaradi komunizma? Logično je domnevati, da bo tako – če sprejmemo začetno zamisel, da je narava zmožna odzivati se na zločine, ki jih stori človek. Se je nekaterim ljudem, ki so sicer študirali teologijo, dokončno zmešalo?
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 5446
Nekaterim, teh je izjemno malo, veliko, večini ničesar ali pa zelo malo. In da ne bo nobenega nesporazuma: jugoslovanski državni kapitalizem je bil nemogoč, nedemokratičen sistem, obsojen na propad, saj je bil ekonomsko nevzdržen, pa tudi vse preveč je zatiral ljudi. Hvala bogu, da je propadel in da smo lahko napredovali v drugačen tip kapitalizma. Pisec teh vrstic je radosten, da lahko živi v sistemu, ki je neprimerno bolj racionalen in vzdržen, kot je bil oni, ki ga je vzgajal, kar pomeni, da bo še trajal in trajal, da je dober in pravičen, saj imajo vsi ljudje, ki jih nihče ne izkorišča, enake možnosti za uspeh in dokazovanje, o katerem je pred kratkim tako modro spregovoril tudi Šešok, eden izmed tistih, ki so že uspeli, kot se ljubkovalno reče. A bodimo nekoliko resnejši, saj od prodajanja nebuloz in vrtenja klišejev ni nobene koristi.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 5211
Ne, nikakor ne. Jugoslovanski socializem je bil obsojen na propad že od samega začetka, saj je bil totalitaren in povsem nesposoben dolgoročno preživeti. Ni mogel postati alternativa kapitalizmu, ki je svoboden, čeprav je nastal in se razbohotil na plečih sužnjev in armade delavcev, ki so od izčrpanosti umirali. Morda pa je bilo treba jugoslovanski poskus prehoda v socializem sesuti ravno zato, ker sicer še ni bil alternativa – lahko pa bi postal.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 7723
V Jugoslaviji ni bilo omembe vrednih dolgov. Seveda so bili, toda bili so zanemarljivi. Kredit si sicer dobil, vendar si ga tudi z lahkoto vračal, saj si imel službo za nedoločen čas. Inflacija je opravila svoje, zato je bil obrok, ki si ga moral odplačati, iz meseca v mesec manjši, in ne večji. Skupni jugoslovanski dolg je bil, preračunamo, seveda, tako majhen, da tudi ta ni bil vreden omembe. Vsakdo je dolgoval za en kavč. Ko smo napredovali v neoliberalni monstruozni kapitalizem, se je dolg bliskovito povečal. Danes vsak Slovenec dolguje za en avto. Bistveno več, kot dolgujejo prebivalci republik nekdanje Jugoslavije. Toliko o zgodbi o uspehu; po desni nas prehiteva celo Albanija, ki je bila nekoč sinonim za nerazvitost. Pravijo tudi, da so bili takrat politiki nesposobni in da je Juga morala propasti, ker je bil njen sistem zanič. Zelo zanimivo. Če so danes tako zelo sposobni in če je sistem tako zelo dober, kako je potem mogoče, da je dolg bistveno večji, število nezaposlenih, zlasti med mladimi, pa leti v nebo? Pravijo še, da bo v prihodnosti vse raslo. Seveda, seveda … Rasli bodo zlasti dolgovi. Že kmalu, ne le v megleni prihodnosti. Že jutri jih bo tako za devetindvajset milijard, potem za trideset, pa štirideset …
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 4568
Ne gre za objokovanje starih časih ali za nostalgično vračanje v prejšnje čase, kot mislijo moji kritiki. Gre za ideje, kar je čisto nekaj drugega. Ključno je natanko to, kar najdemo zlasti v knjigah, zato je dobro kako vzeti v roke in jo temeljito prebrati. Zakaj je to spoznanje tako zelo pomembno?
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 5592
Moj dedek je bil rojen na začetku dvajsetega stoletja, v velikem cesarstvu, katerega del so bili tudi naši kraji. Cesarstvo je po prvi svetovni moriji, ko socializma sploh še ni bilo, razpadlo. Dedek je kasneje delal na polju. Z babico sta skrbela za posestvo nekega bogatega Dunajčana. Po drugem svetovnem klanju, ki ga ni zakrivil socializem, so posestvo nacionalizirali, dedek pa je še vedno delal na polju, ki je bilo sedaj njegovo in od babice. Samo od polja se ni dalo živeti, zato je proti koncu delal tudi v tovarni. Spominjam se, da sem mu kdaj pa kdaj nesel malico v službo.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 5570
Zlivanje gnojnice na moja besedila se nemoteno nadaljuje. In če rečem gnojnica, pomeni, da zlasti neartikulirano ali napol artikulirano zmerjajo. Poleg tega se sam pod svoja besedila podpisujem, medtem ko uporabljajo kritiki zgolj vzdevke, kar pomeni, da ne morem ugotoviti, kdo sploh so. O javni rabi uma, kot jo je predlagal Kant, seveda ni mogoče govoriti. Človek se mora tudi vprašati, od kod sploh potreba po zlivanju gnojnice. Klinično bi lahko ugotovil, da ljudje uporabljajo obrambne mehanizme, značilne za nezrelo vedenje, kot jih je imenoval Vaillant, ali pa nevrotične obrambne mehanizme, med katere sodi zlasti intelektualiziranje. Ljudje v vsakem primeru proizvajajo simptome, mislijo pa, da argumentirano nekoga kritizirajo. Njihova zaslepljenost je zares velika. Še večja pa je, ker ne vedo niti tega, kako zaslepljeni so.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 4505
Na poti v šolo sem šel vsako jutro mimo vrste starih meščanskih hiš; v šolo sem hodil v Kamniku. Nekega dne so mi stari povedali, da se je v eni izmed tistih hiš rodil general Rudolf Maister. Pojma nisem imel, kdo je bil to, zato so mi pojasnili, da je bil velik borec za severno mejo in pogumen mož, poleg tega pa še pesnik. In dobro se spomnim, ko smo se nekega dne zbrali na ploščadi pred samopostrežno trgovino, kjer so mu postavili spomenik. Potem sem hodil v šolo mimo njegovega spomenika in mimo njegove rojstne hiše. Naučil sem se tudi, da se je v življenju treba boriti za zadeve, ki so dobre in vredne, da se človek trudi zanje, in da smisel mojega življenja ni v lenobnem praskanju po jajcih in razvajenem pričakovanju, da bodo drugi večno skrbeli zame.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 8434
Nekateri mi te dni ogorčeni pišejo, naj se polijem z mrzlo vodo in neham nostalgično pisati o Jugi oziroma o življenju v njej, ker se to ne spodobi. Odločil sem sem, ker je resnica ravno nasprotna, da bom pisal še več, ker preprosto ne vedo, o čem sploh govorim. Ne verjamem, da jim bo moje pisanje koristilo, da bi se česa naučili, a saj ne pišem zaradi njih. Pišem zaradi sebe.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 4736
Tovariša Tita so vozili naokoli v razkošnih limuzinah, ki so bile največkrat črne barve; ko smo kot pionirčki stali ob cesti in mahali s papirčki, ko se je peljal mimo, nisem imel pojma, kdo je v avtu, čeprav sem imel megleno predstavo, kdo je Tito, zdelo pa se mi je tudi, da mora biti nekaj posebnega, imenitno se mi je zdelo zlasti to, da tisti dan ni bilo šole. Seveda so ga tako prevažali sem in tja, saj je bil maršal, narodni junak, ki je rekel Stalinu jebi se, lučka, in še vse drugo. Trdili so, da je močan in spreten politik, da ima torej veliko politične moči, zato se je tudi spodobilo, da so mu stregli spredaj in zadaj. Tudi današnje politike vozijo naokoli v limuzinah, ki niso vselej črne. Seveda. Socialistični časi so bili totalitarni, kar je med drugim pomenilo, da je imel Tito malo več denarja in bogastva kot moja mama. Danes so drugačni časi, zato je tudi bogastvo bistveno drugače razporejeno, saj smo napredovali v kapitalizem, v katerem se vsem cedita med in mleko. Dobro pa je tudi malo pobrskati po številkah, da ne bi ustrelili preveč kozlov.