Filozof in psihoanalitik
Te dni so Slovenci nadvse ponosni. Vtis imajo, da so kolajne, osvojene na olimpijadi, tudi njihove. O njih zato govori staro in mlado. Ljudje so vraževerno prepričani, da so športniki njihovi; novinarji vedno znova uporabijo besedno zvezo naši športniki. Na televiziji je zato mogoče isti dogodek videti znova in znova, kot bi bila na delu prisila k ponavljanju, o kateri je govoril Freud.
Filma: Nebraska (2013), The Spectacular Now (2013). Izvrstna produkcija. Preprosti ideji in izjemno prepričljiva realizacija, razumljiva vsakomur. Filma sta dobra, ker se lotevata tega, kar imamo ljudje med seboj, z empatijo, inteligentno, s poglobljenim vpogledom v naravo medčloveških odnosov, ki temeljijo na zaupanju, bližini in želji, da bi bili zares skupaj, ker je to dobro.
Ko govorijo levičarji, pa tudi desničarji in drugi zagovorniki demokracije, svobode, človekovih pravic, solidarnosti, socialne pravičnosti in sploh vsega dobrega, večkrat uporabijo besedno zvezo od spodaj. Od tam naj bi se tako napajale multituda in socialne mreže, tam naj bi bil vir prave, neposredne demokracije, pa tudi uporniki in drugi protestniki, zavezani idealom solidarnosti, prihajajo od tam. Sama besedna zveza naj bi bila dobra že kar sama po sebi. Če se torej nekaj dogaja od spodaj, je gotovo v redu. Na žalost pa obstajajo tudi močne strategije od zgoraj. Dobro je vsaj vedeti, katere so, če se že boriti ni mogoče proti njim, saj so močnejše, kot si ljudje sploh predstavljajo.
Ko govorimo o distribuiranju bogastva med ljudmi, je naše zaznavanje realnosti bistveno drugačno od objektivne realnosti. To preprosto pomeni, da v glavnem nimamo realnih predstav, kako bogati in močni so pripadniki elit in kako malo kapitala oziroma moči imajo v rokah vsi drugi. Vsi drugi = več tisoč milijonov ljudi.
Pipa, ki jo imate v kuhinji, je zelo pomembna dobrina. Preden se odločite, kakšno boste kupili, se posvetujte s strokovnjakom; najbolje, da povprašate kar kakega znanstvenika. Pipa je namreč veliko več, kot mislite. Od nje je lahko odvisno celo vaše življenje, kajti iz nje priteka življenjsko pomembna tekočina oziroma voda. Vaše telo je večinoma iz vode. Vodo potrebuje na vsakih nekaj ur. Biti mora kakovostna in taka, kot je treba. Tu pa nastopi pipa. Od nje je namreč precej odvisno, kakšno vodo boste pili, kakšen bo njen curek, ko bo pritekla ven … Dobro torej premislite.
V filmu The Wolf of Wall Street, narejenem po resnični zgodbi,slišimo kmalu po začetku filma, da denar spremeni človeka na bolje. Jordan Belfort iskreno verjame, da je to res; verjamejo tudi številni drugi ljudje. Resnica pa je prav nasprotna.
Gospodarstvo ob Galilejskem jezeru, kjer je deloval Jezus, je bilo pred dvema tisočletjema tako, da nas ne sme presenetiti, ko izvemo, da je veliko ljudi z družbenega dna živelo ne le skromno, temveč tudi z zavestjo, da so deprivilegirani, da so ničle v primerjavi z elitami, da so objekti v njihovih rokah, s katerimi delajo, kar hočejo, in kopičijo bogastvo v svojih rokah. Tu že prepoznavamo enega temeljnih vzvodov Jezusovega delovanja, ki je usmerjeno zoper delovanje sistema, v katerem se ljudem z dna vedno znova ponujajo oblike vedenja in delovanja, ki niso svobodne, ljudem pa se prikazujejo kot naravne.
Na vzhodu ni nič novega. Pekel istega, kot ga je imenoval Baudrillard, se seli iz ene avtoritarne države v drugo; olimpijske igre so bile pred časom v Pekingu, danes so v Rusiji. Obakrat so s silnimi napori dosegli, da ljudje niso preveč razmišljali, kaj pomeni vložiti milijarde, kdo in zakaj jih je vložil in kdo bo pobral profite. Za podobami, v katere zremo, so namreč ljudje z imeni in priimki. To ne pomeni, da iger ne bi smelo biti, pomeni pa, da je moral zanje nekdo prispevati denar, delavci pa so morali zavihati rokave. Če jih ne bi zavihali, iger pač ne bi bilo.
… ni bil sistem, ki sem ga ljubil, kot mislijo nekateri pisatelji, povzpetniki, dušebrižniki, ekonomisti in drugi, ki te dni mečejo vame gnila jajca. Izzivi pa so dobri že po definiciji. Za razmišljanje. Da se človek miselno ne poleni. Ljudje tako ali tako premalo razmišljajo, zato se Sokrat obrača v grobu. A tudi kapitalizem ni sistem, ki bi ga ljubil. Pač ni vzdržen in je dober samo za nekatere. In če ne pride do uničenja vrednosti, bo gospodarska rast bolj ali manj zgolj utopija, ki veliki večini ljudi ne bo prinesla ničesar. Danes so zato najbolj nevarne pravljice o gospodarski rasti, saj pravljičarji ne razumejo logike profitabilnosti, inherentnih kontradikcij kapitalizma in nujnosti brezposelnosti velikanskega števila ljudi. [Mimogrede: v Sloveniji je nezaposlenih že skoraj 130 000 ljudi ali malo manj kot pet odstotkov več kot pred letom dni, ko smo dobili novo vlado, ki sicer nenehno poudarja, da je njen glavni cilj zagon gospodarstva in zmanjšanje števila nezaposlenih! Včeraj smo tudi slišali, da so bankirji in razni svetovalci že pobrali pet milijonov samo za nekakšno reševanje bank in slabih posojil, ki jih sicer nikoli in bilo, kot je rekel oni, ki je pred časom zaradi dobrega delovanja banke dobil še milijon za povrh.]
Zanima me Jezus. Ne Jezus iz Betlehema, saj je bil rojen v Nazaretu. Zanima me Jezus, ki ni bil kristjan. Zanima me resnični Jezus, ki je bil Jud in je rekel: Povem vam namreč, da se mora na meni izpolniti to, kar je pisano: Med hudodelce je bil prištet. To, kar zadeva mene, se bliža izpolnitvi. (Lk 22:37) Zanima me JK, ki si je upal kljubovati volji Rima, kot piše Reza Aslan v izvrstni zgodovinski razpravi z naslovom Zealot. Tudi avtor teh vrstic nima nobenih težav z voljo kapitalizma – sprta je s samo naravo pravičnosti, zato ji kljubuje in ji bo kljuboval do konca. Kdor zagovarja kapitalizem, zagovarja socialno nepravičnost, temeljni princip človeških eksistenc. Zagovor kapitalizma vodi h kolektivnemu intelektualnemu samomoru. Amen.