Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Ustvariti hočejo pastoralni vtis, da je demokracija v Sloveniji povezana s pomladjo, z rožicami in s soncem, ta pa s politično desnico. Obnašajo se, kot da gre za naravne zakone, kot da živimo ljudje v naravnih okoljih, v katerih sicer živijo živali in rastline. Letnemu času primerno je zato tudi sklicevanje na sonce, toploto in rože, ki tradicionalno zaznamujejo prav pomlad, simbol prebujenja, plodnosti, rodovitnosti in rasti. Zaslepljenost ljudi, ki navijajo za ljubljenega vodjo, je sorazmerna: ko se nekomu zazdi, da mora Slovenija stopiti skupaj, je nenadoma zopet videti, da je skupno delovanje še najbolj povezano z naravnimi procesi in pojavi. Shod za demokracijo in majniško deklamiranje je zato toliko kot naravni pojav, ki ga sicer ne morete opaziti vsako pomlad oziroma vsako leto, zato pa ga lahko spremljate na četrt stoletja – ne po naključju.

Prispevek, v katerem govorim o ideji, ki jo imenuje Mclaren the end of education, in o ideji, ki jo isti avtor povezuje s kapitalističnimi orgijami, moram nadaljevati z razmislekom o vsakdanjem življenju, ki se zopet neposredno navezuje na razmislek o njegovi psihopatologiji. Nadaljevanje omogoča nova ideja, pod katero se je sicer že večkrat podpisal Alain Badiou: politiki ne razmišljajo. V naslednjih tednih bodo slovenski politiki živ dokaz zapisanega.

Nenehno dobivam pisma.

Dragi Dušan,

ravnokar sem od Lekarne Ljubljana dobila SMS sporočilo s tole vsebino:

Za Vas smo pripravili brezplačno predavanje na temo Kako premagati stres, ki bo v torek 20. 5. Na predavanju bomo imeli tudi smejoči antistres odklop, saj bomo izvajali jogo smeha. Vljudno vabljeni. ....

Temu bi sicer povsem nemoteče lahko dodali: ... in igrali se bomo z barbikami ali pa se bomo šli zdravnike ...

Napisal si odlično kolumno. Ali lahko napišeš kaj na temo, kako učinkuje na ljudi, zlasti na mladino, nenehno visenje na netu ...

Dobil sem še eno pismo.

Pozdravljeni,

zanima me, ali bi lahko oziroma prosil bi vas, da bi napisali kakšen blog v zvezi z današnjim poučevanjem v osnovnih šolah oz. šolah v Sloveniji nasploh. In kako naj učitelj/učiteljica preživi, oziroma katera orodja naj si vzame kot pripomoček, da ne bo na koncu dneva potreboval/a alkohola ali česa drugega, saj je tako – kot mi to pripoveduje partnerica, ki uči v osnovni šoli na razredni stopnji, in kot si to razlagam sam, sicer pa nisem šolan pedagog, ampak imam samo nedokončan faks socialnega dela – da je psihična narava otrok totalno, jaz bi rekel temu retardirana, kot bi "vsi" imeli neke motnje pozornosti in hiperaktivnosti, dobesedno ne morejo biti pri miru ali pa imajo neke tike, trzajo ipd., po drugi strani pa blebetajo tja v tri dni, tako da je nenehno umirjanje takega razreda nemogoče in učinki so kratkotrajni. In vsaj punca mi reče, da ni šla delat kot učiteljica zato, da bi bila policajka in bi kričala na otroke. Kot da bi bilo za to, da si danes pedagog, potrebno tudi še neko dodatno znanje, ki ni bilo predvideno oz. se o tej realnosti, bom rekel o naravi otrok, danes in pred desetimi leti ne govori, oz. se o tem, predvidevam, ne poučuje.

Po nekaterih podatkih ima vsak peti učence v ZDA znamenito diagnozo ADHD, kar pomeni, da potrebuje terapijo – na primer ritalin. Diagnozo dobijo pogosteje dečki, saj je za deklice in kasneje odrasle ženske rezervirana neka druga diagnoza: tesnobna stanja in depresija. Poraba ritalina in prozaca zato raste v nebo in seveda prispeva k rasti BDP-ja. Podatki so šokantni, toda videti je, da je zaradi tega redkokdo zaskrbljen. Zaskrbljujoče je, kako hitro je mogoče nekomu pripisati diagnozo, češ da ima to ali ono motnjo, in ga začeti zdraviti, prodajanje zdravil pa postaja biznis brez primere. Potegnimo vzporednico.

Zakaj lepo število ljudi ne verjame, da bo JJ kljub pravnomočnosti sodbe odšel v zapor? Standardni odgovor je kajpak tale: ljudje nekako vedo, da zakon velja le za majhne ribe, navadne ljudi ter da se močnim in vplivnim ljudem ne zgodi nič ali skoraj nič, ker so pač dovolj vplivni, imajo zveze in se vselej tako ali drugače znajdejo. Obstaja pa še en, nestandardni odgovor, ki je veliko boljši.

Dobil sem tole pismo.

Spoštovani dr. Rutar,

ali znate pojasniti to neznosno toleranco ljudi?

Naj ponazorim. Če bi npr. zvečer pri dnevniku poročali, da si je parlament na stroške davkoplačevalcev naročil prostitutke, oziroma da si je tovrstne usluge kdo od politikov privoščil iz javnih sredstev, oziroma si je to privoščil kak evropski poslanec, se ne bi zgodilo popolnoma nič. Bili bi pa najverjetneje deležni enakega kot vedno: pojasnjevanja, kako je to upravičeno in sploh celo koristno. Povsem verjetno bi poslanci koalicije trdili, da gre vendarle za neke vrste kompenzacijo – češ stresno delo, odsotnost od doma – , da ne gre pravzaprav za nič drugega kot zgolj za servis, terapijo, ki ti ob takih naporih in odrekanjih vendarle pripada. Kak poslanec iz opozicije bi najverjetneje izjavil, da nima komentarja. V najboljšem primeru bi pri poročilih omenili še lačne šolarje in prazne police na Rdečem križu, nato pa zadevo zaključili v cinično-ironičnem vzdušju.

Odgovor je zelo preprost: ker ne ve in ne more vedeti, kaj naj naredi, da bi zadela, oziroma lahko naredi le to, kar lahko naredi kdorkoli; kupi pač listek in tiho upa na srečno naključje. Zakaj potem ljudje derejo k vedeževalkam in jih sprašujejo, kako je z njihovo prihodnostjo? In zakaj se tako trudijo že vnaprej ugotoviti ali vsaj natančno napovedati, kdo bo zmagal na naslednjih volitvah?

Srečate zlato ribico in ta vam reče: Vaše gospodarstvo lahko v hipu spravim na zeleno vejo, pospešim rast in vse drugo, vendar to storim le, če se strinjate, da bo 90 odstotkov rasti in novega premoženja romalo v roke pripadnikov elit. Prišla bo torej plima in dvignila vse letalonosilke in tankerje, ladje in jadrnice, čolne in čolničke in blazine in plavalne deske in rokavčke, ki so v zalivu. Še enkrat: revščine bo manj, nezaposlenih bo manj, vsi bodo imeli nekoliko več, kot imajo, premoženje elit pa bo letelo v nebo. Kaj odgovorite zlati ribici?

Tako smo govorili tudi v Jugoslaviji; pravzaprav smo radostni prepevali, obenem pa verjeli, da je petje povsem na mestu in da tisti, ki poje, zlo ne misli. Puhlica je seveda že dolgo dim v vetru, res pa je tudi, da takrat ni bilo nobene Komisije, ki bi nam govorila, kako nam gre in kako se moramo počutiti, ko nam je šlo dejansko slabo in smo to tudi zelo dobro vedeli, saj nismo bili butasti. Danes jo imamo, Komisijo namreč, in nam pripoveduje pravljice, kot jih je pač treba pripovedovati omejenim in zaplankanim ljudem. Realnost pa je na žalost precej drugačna in bistveno slabša, kot je bila nekoč, obenem pa je tudi bolj brutalna, kot je videti, če poslušate pravljičarje. O petju pa ni več ne duha ne sluha.