Filozof in psihoanalitik
Te dni se ljudje sprašujejo, na katero stran se bo nagnil Miro Cerar – na desno ali levo. Spraševanje je odveč, kajti gospod se je že nagnil, saj ne obstaja nevtralni kraj, na katerem bi lahko stal.
Kdor bi v teh dneh povprašal politike, zakaj želijo vstopiti v vlado, bi najverjetneje vsakič znova dobil enak odgovor: ker želimo delati v dobro ljudi. Različica bi bila odgovor: želimo preprečiti tako delovanje vlade, ki ne bi bilo v dobro ljudi. Kaj pa, če je odgovor puhlica? Ali je to sploh lahko resen odgovor? In kaj je obče dobro?
Ali pa Kučan proti Janši, saj je v končni fazi vseeno. Poosebljata dve naravnanosti do sveta. Eden naj bi bil komunist, drugi naj bi bil narodni junak. Prvi zastopa nekaj iz davne preteklosti, ki jo je najbolje pozabiti, drugi uteleša prihodnost, za katero se je vredno bojevati. Domnevni komunist naj bi deloval iz ozadja, domnevni narodni junak naj bi deloval transparentno, na sceni in v prvih bojnih linijah. Prvi naj bi strahopetno spal doma, ko je jugoslovanska vojska pred leti ogrožala Slovenijo, drugi naj bi jo, razgaljenih prsi, junaško branil pred sovragom. Resnica pa je, da prvi ni komunist in nikoli ni bil ter da drugi ni narodni junak in nikoli ne bo, trenutno pa je itak v zaporu, kjer se mu bo morda že kmalu pridružil še en sodrug in domnevni junak iz tistih časov ter ustanovitelj Odbora za varovanje človekovih pravic, Igor Bavčar.
Recimo, da so mediji res ustvarili Jankovića in Cerarja, kot trdijo poraženci na parlamentarnih volitvah; poraženci se pritožujejo že po definiciji, mediji pa dejansko pomagajo ustvarjati to, kar ljudje naivno sprejemajo kot realnost. Recimo, da je JJ nekoč res ogrožal osamosvojitev Slovenije, kot trdijo drugi; pred dvajsetimi leti in več smo verjetno vsi naivno verjeli, da je bilo ravno nasprotno in da je bil junak. Trenutno je v zaporu. Takrat smo verjeli, danes bomo vedeli, če se izkaže resnica zapisanega. In recimo, da bo privatizacija podjetij kaj rešila, kot naivno trdijo predstavniki stranke, ki je blizu katoliški korporaciji, za katero vsi vemo, da zaradi svoje hierarhične ustrojenosti in nastrojenosti preprosto ne prenese niti samoupravljanja, kakršnega smo poznali v Jugi, ki je imela svoj čas eno najbolj produktivnih gospodarstev na svetu, niti egalitarnosti v svetem duhu, za katero se zavzemam.
Nekateri ljudje verjamejo, da je Miro Cerar odrešenik. Verjamejo, da je prišel od nekod, tako kot Mary Poppins, ki je tudi kar prišla nekega dne, in bo odrešil – karkoli. Verjamejo tudi, da bodo novi obrazi politikov obrnili nov list v življenju te dežele, ki bo zato postalo boljše, kot je. Poudarek je na tem, da verjamejo, saj ne morejo vedeti. V resnici pa bi bilo zelo dobro, če bi vedeli. Škoda.
Če bomo torej dovolj pridni in tihi in mirni in ubogljivi in ustvarjalni in kreativni in bomo še bolj zavzeto delali in bomo zavihali rokave, da bo znoj tekel v potokih, če bomo upoštevali predloge delodajalcev po znižanju stroškov dela, če bomo spoštovali priporočila podjetnikov in menedžerjev in bankirjev in politikov in nove, pravkar izvoljene oblasti in izjemno dobro plačanih administratorjev iz Bruslja, če bomo popravili pravno državo, da bo čisto zares pravna, če bomo privabili bogate tuje vlagatelje, če bomo ustvarili pogoje za ustvarjanje novih delovnih mest, če bomo racionalizirali javno porabo, če bomo premagali posojilni krč, če bomo izvedli pokojninsko reformo, zdravstveno reformo in šolsko reformo, če bomo redno vračali milijardna posojila, če bomo uravnotežili prihodke in odhodke in ne bomo zapravljali več, kot ustvarimo, če bomo privatizirali vse, kar je treba, če bomo konkurenčni na tujih trgih, saj smo prisiljeni izvažati, če bomo spodbujali državljane k ustvarjanju dodane vrednosti, če bomo bolj socialna in zelena in trajnostna država, če bomo liberalizirali trg dela, če bomo zmanjšali prenapihnjen in predrag javni sektor, če bomo dovolj boleče zarezali v vse, v kar je pač treba zarezati, če bomo odpravili podkupovanje in korupcijo, če bomo postavili na vodilna mesta prave ljudi, če bomo pregnali sivi trg in črni trg, če bomo pobrali vse davke, kar jih je, če bomo preprečili odlivanje denarja v davčne oaze, če bomo sprejeli vse reforme, za katere navijajo strokovnjaki in znanstveniki in teoretiki in modreci, bomo postali druga Švica. Ali pa drugi Luksemburg. Ali pa kr neki.
Pred nekaj dnevi se je v Londonu končal nekajdnevni Marksistični festival, ki se ga je udeležila tudi peščica Slovencev in Slovenk. To ni bilo zborovanje piscev znanstvene fantastike, temveč je bilo srečanje nekaj tisoč navadnih smrtnikov, dodiplomskih študentov, doktorskih študentov, strokovnjakov, znanstvenikov in teoretikov z vsega sveta, ki jim ni vseeno za prihodnost človeštva. Na njem je svoj prispevek predstavil tudi Michael Roberts. Njegov najnovejši razmislek pa ima naslov, ki je za nas dodatno zgovoren in pomenljiv: Marksizem v Londonu, socializem v Sloveniji .
V filmu Alien vs. Predator (2004) spremljamo spopad titanskih razsežnosti, v katerem so človeška bitja v glavnem povsem nemočna. Konec filma ni zanimiv, ker je klišejski, vzporednica s slovensko politiko pač. Obeta se namreč brezkompromisni politični spopad, ki je povsem iracionalen. Njegovo racionalno jedro je kljub temu preprosto: spopad za oblast, vpliv, moč in privilegije je na določeni točki treba zaostriti, kajti v nasprotnem primeru ostaneš brez vsega, tega pa nikakor nočeš. Vse govorjenje o spravi, kapitalizmu s prijaznim obrazom, blagostanju ljudi, napredku, dodani vrednosti, rasti in vsem drugem je nenadoma natanko to, kar je sicer že ves čas: bluf oziroma bahav videz brez vsebine. Maske padajo, ljudje, ki stojijo zraven in nemo opazujejo dogajanje, osupli spoznavajo resnico tega, kar živijo. Živijo kapitalizem, ki deluje kot stroj. Kar se jim prikazuje, so ideološke maske, je politično sprenevedanje in je igra. O tem ne želijo ničesar vedeti, saj bi radi zgolj boljše življenje. V svoji brezbrižnosti in nevednosti ne razumejo, da je to zgolj pobožna želja, ki glavnih protagonistov ne zanima niti malo.
Prav. Kakšnega?
Pogovarjali smo se dolgo v noč. Bila je mirna, na obzorju se ni dogajalo nič presenetljivega. Nočne ptice so bile na lovu, kot so na lovu vsako noč že milijone let, morje je bilo spokojno, ribiči so se odpravljali na pot, upajoč, da bodo ujeli nekaj malega rib. Sogovorci so bili mladi ljudje, stari od 20 do 30 let. Poslušali smo Balaševićeve pesmi, spili nekaj litrov istrskega vina in skušali dodati svetu nekaj barve, kot bi rekel Đorđe. Vsi smo na vmesni postaji, odhajamo v svet. Na tuje univerze. Na poletne tabore v Londonu, na Norveškem, v Kaliforniji in drugje, vsi se veselimo srečanj s kolegi, s profesorji, z mladimi, ki hočejo misliti, ki znajo misliti, ki se ne bojijo misliti. In vsem nam je skupno, da se dobro počutimo že na meji, ko je Slovenija za našimi hrbti. Na žalost se veselimo, vendar nam je povsem jasno, da v domovini ni prostora za mladost, za ostro kritično misel, za brezkompromisnega duha, za etiko in kakovostno skupno življenje. Konec poletja bo na primer v Londonu nekaj tisoč ljudi z vsega sveta skupaj razmišljalo o Marxovi dediščini, o socializmu in komunizmu, o skupni prihodnosti ljudi onkraj kapitalizma. V Sloveniji bo takrat nova vlada reševala kapitalizem, kot bo pač vedela in znala, večina ljudi pa bo zgolj stala ob strani in nemo nekaj čakala.