Filozof in psihoanalitik
Jemala ne bo le vlada, jemala bo tudi narava. Vlada že jemlje, jemlje tudi narava. Škoda bo velika, stroški bodo visoki. Beda ljudi se bo povečevala. Število pravljic o rasti tudi. Odstotek bogatih bo še naprej užival v nekem drugem svetu, dokler se ljudje ne bodo končno prebudili iz sna in bodo nehali zmanjševati lastno stisko z iluzijami. Ali kot je rekla Naomi Klein na predstavitvi svoje knjige z naslovom This Changes Everything: Capitalism vs. the Climate (2014): če bomo nadaljevali s tem, kar imenujemo business as usual, se bo spremenilo vse. Res je, le da nam spremembe ne bodo niti malo všeč, kajti še več istega pomeni tudi vse večja tveganja.
Kako kaj gre? Vprašanje slišimo vsak dan in odgovor je vedno približno enak: hvala, še kar. Nekdo pa mi je te dni odgovoril povsem drugače. Odgovoril je tako, kot bi pričakovali v svetu, v katerem živimo, saj ne pripada eliti. Tako je odgovoril, oziroma je odgovorila: Moje življenje vse bolj izginja, oziroma se sploh ne more začeti. Delam delo, ki me ne veseli, za mezdo, da preživim. Ko pokrijem vse stroške, mi ne ostane nič. Doma izginem v gospodinjskem delu in skrbim za druge. Kar počnem drugega, je le še cufanje časa za to, da v teh neugodnih okoliščinah peljem ta (…) dalje. Sem neobstoječa in samo sebe doživljam le še kot sredstvo. Še sama zase ne znam poskrbeti, kako bom za otroka? Trdim, da je tako stanje velikega števila eksistenc v tej deželi v tem času, v katerem bo neoliberalna vlada storila še več istega, da bodo njihove eksistence še bolj bedne.
Govoril bom o družbenem sadizmu, dolgi depresiji in kapitalistični demokraciji. V resnici tega nočete slišati.
Zadeve so resne. V resnici nihče ne ve, kako rešiti kapitalizem, ki očitno propada. Jemljejo ljudem, ker so preprosto obupani. Dohodki večine ljudi so zato nižji iz dneva v dan in še nižji bodo. Indeks bede (misery index) nam pove, da večina ljudi izgublja premoženje, zasluži manj, kot so zaslužili njihovi starši, in vse manj lahko upa, da bo kdaj bolje, da bodo dobili službo, če je nimajo, da bodo obdržali službo, če jo imajo. Resnični BDP (ne oni za medije in rajo), ki je kombinacija zaposlenosti ljudi in njihove produktivnosti, je daleč od tega, kar smo nekoč že imeli. Kapitalizem rešujejo z injekcijami denarja, ki so take velike, da si jih navadni človek ne more niti predstavljati, ker kratko malo ne vedo, kaj naj še naredijo, da bo kapitalizem spet rastel in cvetel. Železne zakonitosti kapitalizma nam povedo, da ne bo rastel in ne bo cvetel, ker se bo profitabilnost dvignila le, če bo prišlo do uničenja vrednosti, česar pa si ne želi nihče. Ali kot piše Michael Roberts za britanske vlagatelje: But British capital is reluctant to invest when it is still burdened with spare capacity in old technology and corporate debt. That needs to be liquidated first – in another slump. There is more agony to come yet. Čaka nas torej še več agonije. Pa še tole. Sam Carana (september 2014): Še nikoli v zgodovini človeštva ni bilo v severnem Atlantiku in v severnem Pacifiku akumulirane toliko toplotne energije kot danes. Posledice so lahko katastrofalne: velikanske količine metana se bodo dvignile z oceanskega dna in temperatura ozračja se bo močno povečala.
Gotovo bomo racionalizirali javni sektor in povečali njegovo učinkovitost. Tako pravi minister Mramor, povedano pa mora prebrati z lista, ki ga ima pred seboj. Reče torej, da bo javni sektor spremenil po zgledu kake avtomehanične delavnice, kjer je učinkovitost neposredno izmerljiva: avtomehanik mora popraviti dnevno toliko in toliko avtov ali pa ga racionalizirajo, kar pomeni, da izgubi službo. Potem minister doda: restriktivni bomo tudi pri plačah v javnem sektorju. Seveda: zmanjšali jim bomo plače, da bo ostalo več za kapitaliste, ali drugače rečeno: znižali bomo stroške dela, da bodo bogati še bogatejši, revni pa bodo še revnejši. Povedal ni torej ničesar, sploh pa ni povedal ničesar, česar ne bi Veliki Drugi (Bruselj) terjal od njega; toliko o novih obrazih in novih poteh in novih idejah in novi vladi in novem vsem. Torej gre za hlapčevsko držo v odnosu do gospodarja. In tako iz dneva v dan, medtem pa tu izgine 300 milijonov, tam ponikne pol milijarde, oni kapitalisti odnesejo sto milijonov ... Očitno je, da je zmožnost za učenje, ki po definiciji vodi k novemu in drugačnemu, v tej deželi pri tem politikih izjemno majhna ali pa je celo ni, ker se bojijo ugovarjati Drugemu ali pa mu kratko malo ne znajo. Pa pravijo, da danes ni več avtoritet! Kaj pa je kapitalizem, če ni ena sama gigantska Avtoriteta za neskončno množico majhnih Hlapcev?
Imenujte katero koli sanjsko službo, ki si jo želite. Ni pomembno, ali imate ustrezne izkušnje, znanje ali diplomo s tistega področja. Ni pomembno, da ste zgolj šaman, da se spoznate na hojo po žerjavici in da znate čarati. Pomembne so vaše – karakterne značilnosti. Ni pomembno, da niste psiholog in da ne veste, kaj karakterne značilnosti sploh so, pomembno je – da se hitro učite. Če hočete službo že naslednji teden, imate torej nekaj dni časa, da se naučite vsega, kar je za nastop sanjske službe potrebno. Razmere v tej državi so dokončno katastrofalne. In še slabše bodo, saj bo Cerar napadel javno upravo, vrane se mu smejo, ker izgublja ministre, še preden so sploh začeli delati, nekdanji minister Dragonja pa sam izjavlja, da ne more ves čas menjati političnih funkcij, da je to, kar je preveč, pač res preveč.
Ljudje v glavnem ne vedo, da uravnavajo njihova življenja empirične zakonitosti. Ne uravnavajo jih kozmične energije, ne uravnavajo jih bogovi, ki prebivajo na Olimpu, in tudi Alah nima z njimi nobene resne zveze, ne uravnajo jih psihološke zmožnosti ljudi, kot so volja, zmožnost za empatijo ali zmožnost za samoreguliranje stresa. Dobro jih je zato misliti in raziskovati, kajti če jih ne, smo zelo hitro uboge kreature, ki delajo na sebi, navidezno osebnostno rastejo, se duhovno preoblikujejo in iščejo bistvo znotraj sebe, nekje med vranico in zadnjično odprtino, svet pa se nemoteno vrti naprej. Vrti se natanko tako, kot predvidevajo železne zakonitosti sveta, kar pomeni, da so pripadniki elit še naprej pripadniki elit, raja pa je še naprej raja.
Slovenija je končno odrešena in del zgodovine oziroma preteklosti je za vse večne čase za nami. Janez Janša je odslej zgolj navaden zapornik na Dobu, ker je storil kaznivo dejanje; ni več poslanec, ni politični zapornik in ni poslanec v zaporu. Empirično dejstvo pa moramo znati uzreti in razumeti še v neki drugi luči, o čemer govorim v nadaljevanju, kajti za bodočnost državljanov te dežele je to mnogo pomembnejše kot Janez Janša.
V filmu Luca Bessona z naslovom Lucy na žalost vnovič spremljamo urbani mit o možganih, ki da so pri povprečnem človeku izkoriščeni samo desetodstotno; prav neverjetno je, kako mit vztraja kljub nevroznanstvenim dokazom, da je res samo mit. Pa vendar se človek kdaj vpraša, kako je s tovrstnimi kapacitetami pri slovenskih politikih in ekonomistih ter pri privatnih lastnikih kapitala, ki naj bi bili daleč najboljši gospodarji v kapitalističnem svetu, ki sicer temelji na izkoriščanju ljudi, kar pomeni, da je nepravičen. Prejšnji dan je na primer finančni minister Mramor meni nič, tebi nič zopet navrgel, da bomo morali vsi strniti vrste in da se bo moral vsakdo čemu odreči, da nam bo šlo potem bolje. In natanko v istem času preiskovalni organi ugotavljajo, da je projekt TEŠ 6 požrl 300 milijonov, ki jih seveda nikoli ne bomo videli, ker je denar preprosto romal v privatne roke. Ob tem bi morali neoliberalci zgolj še enkrat zavrteti lajno, da so privatni lastniki kapitala najboljši in najbolj pametni in najbolj moralni in najbolj gospodarni. Pa še to: niti Janez Janša, ko je bil v vladi, niti Borut Pahor, ko je bil takisto v vladi, nista mignila z mezincem, da bi preprečila odtekanje denarja. Tega bodo kajpak pokrili iz svojih žepov davkoplačevalci, minister Mramor pa si ob tem še upa reči, da se bomo morali vsi čemu odreči. Toliko glede tistih mitoloških desetih odstotkov, ki morda pri nekaterih ljudeh niso zgolj mit.
Pravijo, da je Alenka Bratušek na zaslišanju v Bruslju uresničila večino črnogledih napovedi. A to je sedaj mimo. Morda jih bo uresničila tudi Violeta Bulc. Če jih bo uresničila, bo katastrofa še večja, kot že je, če jih ne bo, bodo vsaj nekateri politiki in razlagalci političnega dogajanja pomirjeni. Pomirjeni bodo tudi navadni ljudje, ki se bodo lahko spet posvetili fuzbalu, vraževerju, čaranju in vremenu, o katerem bom še govoril, saj bo postajalo vse pomembnejši del naših življenj, le da se tega še ne zavedamo dovolj. Trenutno pa so mnogo pomembnejše napovedi Mednarodnega denarnega sklada, da ne bo vse raslo, kot bi radi, da obstaja verjetnost nove recesije, ki ne bo nič drugega kot dolga depresija, o kateri že nekaj časa govorim in pišem na teh straneh. Finančni trgi so se na njihove izjave že odzvali, kot pravijo nosilci in ljubitelji žargona. Odzvali so se s strahom in z nezaupanjem v prihodnost, kar je zelo pričakovano in klišejsko. V resnici pa se ne dogaja nič novega, le da tisti, ki zanikujejo realnost, le-to zanikujejo še naprej in preprosto nočejo spoznati, kaj se objektivno dogaja okoli njih. Zanikanje je pač v človeški naravi in če se mu ne upiramo, smo na dobri poti v pogubo.