Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Podrobnosti
Zadetkov: 5004

V kapitalizmu je nadvse pomembno, da si na tej ali oni lestvici najbogatejših. Lepo je biti v taki družbi; nekateri mrzlično preverjajo, če so še na lestvici, in padajo v depresijo, če jih ni več. Dejstvo pa je, da iz slovenske družbe na odhajajo v tujino le mladi intelektualci in bodoči doktorji znanosti, saj tja odhajajo tudi bogati. Vzporednica je nenavadno zanimiva. Zakaj bi tja odhajali mladi? Ker tu ni perspektive zanje, kar zlasti pomeni, da ni dela in ni napredovanja. Zakaj bi tja odhajali bogati? Ker je v kapitalizmu pač tako, da slediš toku denarja, da bi ga imel zvečer še več, kot ga imaš zjutraj. Tu ostajajo ljudje, ki poslušajo iz dneva v dan, kako bo vse bolje, najbogatejši pa jim iz naslonjačev sporočajo, da se ne bodo nikoli vrnili v domovino, ker so v tujini boljši pogoji za delo. Vlada tem, ki ostajajo, mirno jemlje in morda celo cinično verjame, da bodo ljudje zadovoljni in še učinkovitejši. Mislim sicer, da ne verjame, saj njeni zastopniki ne dajejo vtisa, da sploh verjamejo v kaj, obenem pa vem, da v vladi ni ljudi, ki bi dojeli, kaj pomeni skrbeti za državo in blagostanje državljanov.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4350

Obstajajo interesi večine ljudi. Obstajajo interesi delavcev. Ni nujno, da se vsi delavci zavedajo lastnih interesov. Nikakor ni nujno. Da bi se zavedali, morajo vedeti, kaj je kapitalizem in kakšne so zgodovinske okoliščine, v katerih živijo. Interesi namreč niso abstrakcije, temveč so vselej zelo konkretni in so vpeti v konkretne zgodovinske okoliščine; in interesi delavcev niso vsota interesov vseh posamičnih delavcev. Torej je govorjenje tukajšnjega ministra, da ponuja sindikatom bolj pošten predlog vlade, zgovoren simptom, kajti tudi vlada bi morala razumeti materialne zgodovinske okoliščine. Če bi jih razumela, bi razumela tudi interese delavcev. Potem bi se skupaj z njimi pogovarjala o pravi naravi kapitalizma, ne pa o zaigrani poštenosti v nepoštenem sistemu, ki jemlje večini ljudi in vsakemu posamezniku.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4850

Čisto naključje je, da mi je včeraj, v času pogajanj med sindikati in vlado, mlajši kolega poslal članek, ki govori o delavcih, s katerimi naj bi delodajalci, kot jih ljubkovalno imenujejo v kapitalizmu s prijaznim obrazom, ki temelji na brezmejnem izkoriščanju delavcev, ravnali, kot da so psi. Članek je strokovno dobro utemeljen, zato si ga velja ogledati, na tem kraju pa ga želim tudi komentirati, saj si komentar zasluži. Kapitalisti naj bi torej ravnali z delavci, kot ravnajo lastniki psov s svojimi ljubljenci. Poglejmo, kam nas pripelje razmislek o tej zanimivi zamisli.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4869

Ni paradoks: pot skromnosti je idealistična, pravijo ljudje, zato je logično, da želijo rast in da bi bilo vsega še več. Je paradoks: številni ljudje so v teh krajih še vedno trdno prepričani, da je za vse zlo tega sveta kriv denar, obenem pa si želijo, da bi ga imeli čim več. Tako razmišljanje je tudi ubogo v duhu, saj je denar zgolj potiskan košček papirja, ki sam po sebi nima nobene posebne vrednosti. Bolj zanimivo je zato vprašanje, zakaj ga ljudje kot družbena bitja kljub temu grabijo in kopičijo. Zakaj ga torej hočejo imeti, obenem pa trdijo, da je vir zla? Zlasti pa je pomembno vprašanje, v kakšnem svetu ga želijo imeti, v katerem svetu nastajajo povezave med denarjem in željami ljudi. In zakaj ljudje svojih želja ne zadovoljujejo s čim drugim? Zakaj verjamejo, da jih lahko zadovoljujejo ravno z denarjem? Zakaj ne odpravijo tega vira zla, če jih tako zelo moti? Freud je že zdavnaj ponudil odgovor: nikakor ni nujno, da ljudje želijo dobro. Morda je še največ idealizma v trditvi, da so vsi ljudje dobri in da bi radi delali dobro. Želja ljudi torej ni nujno delati dobro. Ljudje pogosto zgolj stojijo zraven, ko kdo trpi, ali pa si želijo, da bi trpel še bolj.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4545

Paradigma kapitalističnega življenja v Sloveniji je povsem na dlani in je razvidna vsakomur, ki ima oči in hoče misliti. Te dni jo zastopata neka gospa in neki gospod; tovarišev kajpak ni več. Ali natančneje: gospod Veniger je navaden človek z velikimi željami, zato je mimogrede oškodoval državni proračun za 80 000 evrov. Torej je oškodoval mene in vse vas, davkoplačevalce. Dobival je denar za delo, ki ga ni nikoli opravil. Delal je, kakor da dela v Švici, vendar ni delal tam, saj je delal v Ljubljani. In če ga ne bi razkrili, bi verjetno še vedno dobival dnevnice in vse drugo, kot da dela v Švici. Mirno lahko rečemo, da je gospod vsaj moralno izprijen človek, saj je bil ves čas pri zavesti in je natanko vedel, kaj dela – goljufa državo in davkoplačevalce, ki bi jim sicer moral služiti. Vsak dan je hodil v službo in dobival denar, dnevnice in drugo. Zanimivo bi bilo tudi vedeti, ali so njegovi bližnji vedeli, da ima na računu vse več denarja, ki ga ni zaslužil. Zlasti bi bilo vse skupaj zanimivo preučiti z vidika tistega norega slogana Ne pustite, da sanje ostanejo zgolj sanje. Ali pa v luči napovedi gospoda Cerarja, da bo delavcem vzel še tisto malo, kar imajo, kar pomeni, da bodo plače še nižje, kot že so, in da bodo revni še bolj revni, kot že so.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4327

Delavski razred je v zelo težkem položaju; tega bržčas ni treba posebej ugotavljati, a sociologi delajo prav to. Izgublja in izgubljal bo še naprej. Izgubljal bo premoženje, izgubljal bo dohodke, izgubljal bo ljudi. Sindikati bi morali biti na njegovi strani, toda zdi se, da ne vedo, kako naprej. Delavci jih zato zapuščajo in so vse bolj prepuščeni sebi in lastni iznajdljivosti. To je lahko slabo, lahko pa je tudi izhodišče za nekaj povsem novega. V ta namen je dobro prebrati knjigo, ki je izšla davnega leta 1876, njen naslov pa je Delavski sindikati: poziv delavskim razredom in njihovim prijateljem.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4420

Levico je treba podpirati, ker človeška bitja sploh nimajo nobene druge možnosti. Njihov paradoks je, da so svobodna natanko takrat, ko delajo, kar je nujno treba delati. In nujno je treba podpirati levico, kot bo razvidno.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4736

Gospodarstva ne gre obremenjevati, pravijo zastopniki kapitala. Vlada se jim pridruži in reče: Bomo pač obremenili navadne ljudi oziroma delavce; te je vselej mogoče obremeniti, saj prenesejo vse in se prej ali slej navadijo na vse. Tako preprosto je vse skupaj. Hvalnice kapitalizmu in nenehni rasti je prav zato dobro nenehno soočati z empiričnimi dejstvi. Petdeset odstotkov najrevnejših ljudi na tem svetu, kar je polovica vsega človeštva, nima v rokah enega odstotka vsega premoženja, kot bi se lahko kdo potolažil, temveč ga ima v rokah manj kot en odstotek. Taka so najnovejša dejstva. Banke kopičijo v rokah gigantske, milijardne profite, čeprav ne ustvarjajo ničesar. In nisem še slišal, da bi se kak bankir zahvalil davkoplačevalcem za njihov denar, s katerim rešujejo banke, ali delil dobičke z njimi. To se v kapitalizmu kratko malo ne more zgoditi. Se pa nenehno povečujejo razlike med revnimi in bogatimi; zlasti tam, kjer je največ revnih. Koristno je zato pogledati, kaj pomeni milozvočni izraz hitro rastoči trgi.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4927

Najhujše šele prihaja. Novi-stari politični obrazi še bolj kot prejšnji hlapčujejo kapitalu, zato pozivajo k enotnosti naroda. Torej: narod naj se enotno podreja kapitalu in naj trdoživo oziroma samozavestno odide v klavnico. Cerar nas je namreč te dni spomnil, da smo neizmerno solidarni, pogumni in ustvarjalni. Potem je še rekel, da je med nami premalo spodbujanja in premalo medsebojnega spoštovanja. V isti sapi je predlagal, da bi nam v javnem sektorju vzeli še tisto, kar imamo, govor pa podčrtal z izjavo, da je med nami preveč apatije in premalo poguma ter da se moramo spomniti, kako smo se zadev v preteklosti lotevali na pravi način, enotno in povezano. Imam predlog: Cerarja enotno, solidarno, povezano, pogumno, na pravi način, brez apatije, trdoživo in samozavestno, z veliko mero ustvarjalnosti in spoštovanja pospremimo na smetišče zgodovine.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4514

Zadnja Tarča je obljubljala zanimivo temo: upor volivcev. Gostje v studiu na žalost niso bili tako zanimivi, saj niso povedali prav ničesar, kar bi vsaj od daleč spominjalo na kak upor; prav oni so delovali zelo neuporniško, pomirjeno in lagodno, spravljeni sami s seboj in zadovoljni s svojim načinom razmišljanja. Tako smo poslušali običajne puhlice o sporočilih volivcev političnim strankam, spraševanje, ali je politika na pragu velikanskih sprememb ali ne, ali bodo slovenski volivci kdaj zadovoljni s tem, kar bodo dobili v političnem prostoru, ali ne. Gostje so ponujali še preprosto psihologijo želja volivcev, ki pa ne prenese nobene resne kritike, ki jo sicer premore vsak bruc na psihologiji, razglabljali so o državljanih, ki si oblikujejo politiko po lastni podobi (sic!), modrovali pa so tudi o tem, ali se stranka Mira Cerarja lahko zruši ali ne, ali se bodo njegovi politiki česa naučili o tej državi ali se ne bodo … Vmes smo seveda lahko še stotič slišali Cerarja poglobljeno modrovati o vrednotah, ki jih zasleduje njegova vlada, pa še stavek, da so v njegovi stranki sami odlični in zaupanja vredni ljudje, ki jih je treba voliti. Da bruhaš.

Dodaj nov komentar