Filozof in psihoanalitik
Mediji so te dni, skladno s klišejskimi pričakovanji, polni poceni izrazov upanja, da se materialna blaginja ne bo več zmanjševala. Medijske izjave so kajpak simptomatične, saj so v resnici kapitalistične, oziroma ne temeljijo na konceptih, s pomočjo katerih je sicer mogoče napovedovati prihodnje dogodke. Teh namreč ne napovedujemo tako, da zremo v kavo, nebo ali karte, temveč jih napovedujemo na podlagi empiričnih podatkov in dobre teorije, tako kot je značilno za znanost. Dobre želje nimajo nobene resne zveze s tem, kar se bo dogajalo v prihodnosti. Treba je biti hladen kot špricar. In v prihodnosti se bo dogajalo marsikaj, kar bi nas moralo zelo skrbeti že danes.
Sram me je. Sram me je, ko dobim voščilnico za rojstni dan iz neke banke, zavarovalnice ali druge korporacije, v kateri nima nihče niti najmanjšega pojma, kdo sploh sem. Sram me je, ker vem, da to pošiljajo avtomatično, brez kakršnega koli osebnega odnosa do tistega, ki mu voščijo ali nekaj želijo, saj to pošiljajo samo zaradi denarja, zaradi lastnih profitov. Sram me je, ko gledam okoli sebe in vidim, kako izginjajo intelektualne pridobitve stoletij in tisočletij. Izginjajo vrednote, za katere so se bojevali naši starši, dedki in babice, ko so odhajali v partizane; izginja vera v boga, ki ni posredovana s korporativnimi cerkvenimi ustanovami; izginjajo filozofska spoznanja, ki segajo nazaj do predsokratikov; izginjajo poetske misli, ki so tako močno zaznamovale renesanso, nadomeščajo pa jih komunikacijski kodi; izginjajo pripravljenost za pošten pogovor, spoštovanje drugih ljudi in prepričanje, da smo na neki ravni vsi ljudje enaki. Namesto tega je vse več politikov, ki so povsem podrejeni vulgarni logiki kapitala, in vse več ljudi, ki jim vdano sledijo, ne da bi razmišljali. Povsod je zato denar, vse je denar, ljudje ves čas razpravljajo o denarju in ga hočejo imeti vedno več. Nočem biti del njihovega sveta.
Vsi vemo: če je nekdo tatič in ukrade denarnico, gre pred sodnika in sodijo mu po zakonu; vsi rečejo, da je tako tudi prav in da zakon mora vladati, ker je drugače anarhija v deželi. Če pa je nekdo direktor korporacije, lahko ukrade delavcem milijone ali celo milijarde in jih odnese v davčno oazo, na koncu pa davkoplačevalci s svojim denarjem rešujejo njegovo korporacijo pred propadom, ker je prevelika, da bi padla. Nenadoma nihče več ne govori o potrebi po vladavini prava.
Predsednik vlade nam v dneh pred prazniki umirjeno sporoča, da si moramo državo še enkrat zaslužiti. Govori o pohlepu, nemorali, razprtijah in nespoštovanju, češ da je vsega tega med nami zelo veliko. Evropska komisarska Violeta Bulc v šamanskem slogu dodaja, da je treba zgolj globoko vdihniti, reči, da je bilo dovolj, in začeti znova. Potem pripomni, da je vse res tako zelo preprosto; učeno tako razmišljanje imenujemo sancta simplicitas. Nekateri drugi pripadniki elit še sporočajo, da moramo biti povezani, enotni in složni. Taki niso sami, svetujejo pa nam, navadnim državljanom. Gospod Cerar trdi tudi, da smo uspavani in da se moramo prebuditi. Množici navodil, nasvetov in dobrih misli se tako pridružuje še svetovljanski poziv, vse skupaj pa dopolnjujejo izjave predsednika državnega zbora, ki pravi, da smo izgubili drznost, odločnost in složnost. A kdo je v resnici vse to izgubil? Toliko o utopijah, sedaj pa poglejmo, kako je v resničnem svetu.
Gre seveda za odmev tistega znamenitega It's alive! iz kultnega filma Frankenstein, pod katerega se je leta 1931 podpisal James Whale, obenem pa je naslov tega zapisa tudi trditev, da pravi gospodarji, ki jih ljudje nujno potrebujemo, še vedno obstajajo. Zakaj je ta sicer filmski vzklik danes tako zelo pomemben?
Včeraj sva imela z Mitjem predavanje o filmu in umetnosti. Rad imam ta predavanja, ker je med poslušalci precej izjemnih ljudi, ki so srčni, predani, razmišljajoči, radovedni in pozorni. Najbrž ne bodo nikoli prišli na oblast, so pa resnični nosilci revolucije. Združena levica, pri čemer ne mislim zgolj na stranko s tem imenom, je namreč edino upanje za to državo; če se bodo njeni predstavniki znali obnašati, seveda. Trenutno nimamo sposobnega voditelja za vodenje države, toda morda se bodo zadeve vendarle obrnile na bolje. Voditelj bo tisti, ki bo končno dojel globine slovenske duše in znal potegniti nekaj ustreznih potez. Tako kot svet čaka na poeta, da poskrbi za reinvencijo njegovih potencialov, tako slovenska duša čaka na odrešitelja.
Danes imam predavanje v knjižnici v Domžalah. Naslov predavanja je: Lacan nekoč in danes. Govoril bom o Marxovem konceptu proletariata, ki je svojevrstni predhodnik tega, kar sta ustvarila Freud in Lacan. Moja zamisel je: nemogoče je ločeno misliti Marxa, Freuda in Lacana. Torej: mogoče jih je misliti zgolj skupaj. V teh krajih in v teh časih, ko se že zelo maje Cerarjev stolček, še zlasti, kajti skrajni čas je, da se javnost začne resno ukvarjati s konceptom razrednega boja; če se ne bo, bodo zopet bankirji, menedžerji in strokovnjaki s kako tehnično vlado ponujali ljudem za rešitev še več enakega neoliberalnega žargona in vsega drugega, kar sodi zraven, da bi rešili kapitalizem, saj jim je za ljudi vseeno, kot je vseeno Kapitalu.
V ponedeljek, torej jutri, imam v Ljubljani predavanje o kapitalizmu in edukacijskih praksah. Natančneje: govoril bom o delu, ki ga je doslej opravil Peter McLaren. Zakaj bom predstavil njegovo delo? Ker je pomembno za razumevanje sodobnih napadov kapitalizma na šolanje mladih ljudi, ki bodo v prihodnosti plačevali ceno kapitalističnega napredka.
Vsi skupaj smo pred velikim izzivom, pri čemer ni pomembno, ali se tega objektivnega dejstva zavedamo ali ne; še manj je pomembno, ali nam je všeč ali nam ni. Te dni so na primer zabeležili najtoplejše decembrsko jutro na slovenski Obali, odkar merijo temperaturo; temperatura zraka je dosegla skoraj neverjetnih dvajset stopinj, kolikor jih po navadi doseže sredi julija. V istem času je nad Arktiko temperatura blizu ničle, namesto da bi bila kakih štirideset enot niže. Znanstveniki govorijo o pojavu, ki ga imenujejo open doors feedback. To je pojav, podoben tistemu, ko odprete vrata hladilnika in jih pustite dalj časa odprta. Kaj se dogaja? Čez nekaj časa imate hladno kuhinjo in topel hladilnik.
Če poslušate te dni Erjavca, ko razlaga ljudem, da bo leta 2016 pa čisto zares boljše za vse, se samo trpko nasmehnete, saj je očitno, da ne razume časov, v katerih živi, in hoče biti za silo všečen, čeprav ni; morda celo sluti, da ni, in se še bolj trudi, da bi bil. Ne more mu uspeti, a se še kar trudi. In ko poslušate še Cerarja, ki mirno komentira dogovarjanja s sindikati, kot da gre za vprašanje, v kateri prestižni restavraciji bomo večerjali in katera znamka vina se najbolj prilega izbrani hrani, ne morete verjeti, da oba moža živita v tem vesolju. V njem so namreč zadeve bistveno drugačne, kot bi jih rada prikazala, kar pomeni, da morata vsaj nezavedno verjeti, da so ljudje neumni ali naivni, in da ne vedo, kakšen je svet okoli njih, kar je pri vsem skupaj še najslabše, saj kaže na popolno podcenjevanje ljudi in cinizem. Kakšni so torej časi, o katerih moža ne vesta prav dosti, čeprav bi morala vedeti?