Filozof in psihoanalitik
Čaka vas nekaj presenečenj, čeprav se zdi, da je vse mogoče.
Pravljičarji nam ne ponujajo le pravljice o gospodarski rasti, temveč nam servirajo tudi pravljico o trajnostnem razvoju. Neprestana rast na končno velikem planetu je že sama po sebi neumnost, toda pravljica o trajnostnem razvoju v kapitalizmu je še veliko bolj neumna, kot bo razvidno; v resnici pa ni le neumna, temveč je tudi nora in izjemno nevarna. Pred nami so težki časi.
V knjigi z naslovom Bad Science, katere naklada je že presegla pol milijona izvodov, nam avtor, Ben Goldacre, potisne v roke nepremagljivo orožje za spopad z neumnostmi, vraževerjem, ideološkimi praksami, s propagando, z manipulacijo, s piarovstvom, pripovedovanjem pravljic, čaranjem in pranjem možganov. Katero orožje torej? Razmišljanje. Zelo preprosto. Knjigo priporočam vsem, ki se v teh krajih še upajo in zmorejo upirati vsemu naštetemu, saj se širi kot povodenj, za katero v zadnjem času s pripovedovanjem pravljic za lahko noč skrbita zlasti ministrski predsednik Cerar in finančni minister Mramor.
Po prebiranju knjige z naslovom Evil at the Heart of Capitalism, ki je pravkar izšla, spisala pa sta jo filozof Daniel Miles in Jezusov zagovornik Karl Gruber, je utrjeno razmišljanje, da je kapitalizem v krizi, še bolj neumno, še bolj patetično in še bolj usmiljenja vredno, kot je bilo doslej. Avtorja v knjigi namreč dokažeta, da je objektivno res, da na tem planetu ogromno ljudi trpi in da so podnebne spremembe katastrofalne. Pripadniki elit se za to ne menijo, celotna civilizacija pa ni nič drugega kot mašina za proizvajanje profitov – zanje. Vsi drugi ljudje naj bi skrbeli za delovanje te Mašine, pravita avtorja, kar je že samo po sebi zlo. Tak je ta svet.
Ljudje prepoznavajo v najboljšem sramoto dobrega (Th. W. Adorno).
Ljudje potrebujejo duhovne voditelje. Večina aktualnih duhovnih voditeljev je neuporabnih, ker niso voditelji, temveč hočejo biti oblastniki. Torej so nevarni, zato jim ljudje ne bi smeli slediti. Na žalost jim sledijo, ker ne prepoznavajo simbolnih krajev, kjer stojijo. In še slabše je, ker sledijo nasvetom ekonomistov, bančnikov in Cerarja. Pot vodi naravnost navzdol, zato ima Cerar v nekem bizarnem smislu celo prav, čeprav tega ne ve in ne razume: potrebujemo duhovno prenovo, za katero je pričeval Jezus. Toda biti moramo zelo jasni in natančni: njegovo delovanje je bilo socialistično, revolucionarno in communal, komunistično. Kdor njegovega delovanja ne razume v tem smislu, ne razume ničesar, kajti Jezus nima niti najmanjše zveze z degenerirano, hierarhično urejeno in reakcionarno katoliško korporacijo. Celo Frančišek počasi spoznava, da je to res.
Ko rečejo predstavniki zveze NATO, da mora mala Slovenija misliti tudi na velike obrambne izdatke, in ko pokroviteljsko dodajo, da zadnje čase premalo skrbi zanje, kar pomeni, da nedvomno premalo zapravlja za orožje in osemkolesnike in tanke in letala in bombe in druga sredstva za pobijanje ljudi, Cerar takoj pohiti in pohlevno izjavi, da se bo stanje popravilo v hipu, ko bo to mogoče, in da se zavedamo, da kolektivna varnost stane in da je treba zanjo skrbeti, ker je sovražnik povsod in komaj čaka na naše napake in preži na naše slabosti. Potem še klečeplazi in jeclja, da prav zdaj kljub najboljši volji res ni mogoče storiti več za sredstva za pobijanje ljudi, ker je znano, da smo v dolgi depresiji in da imamo težave in da bodo banke zagnale gospodarstvo in da potrebujemo le še nekaj časa, ko bo vse čisto drugače in bo tudi denarja za pobijanje dovolj. Ko državljani Slovenije istega dne rečejo, da imajo dovolj jemanja in rezanja in zategovanja pasu in odtekanja milijard v davčne oaze, se Cerar samozavestno obrne nanje in jim v slogu velikega državotvornega govorca predlaga duhovno prenovo, potem pa še doda, da jim tudi morala, vrednote in etika ne bi škodili. Tako je v tej zadušljivi in depresivni in pohlevni državi, ki se ne premakne nikamor.
Dogajajo se čudne zadeve. Predsednik vlade poziva ljudstvo k duhovni prenovi. Navajeni smo, da k temu poziva papež, a sedanji papež je v primerjavi s Cerarjem komunist. Cerar novači bankirje, ekonomiste in finančnike, da bi rešili kapitalizem, ljudem ne ponuja duhovnosti, saj je ne premore, temveč zgolj poziva k njej, da bankirjem nihče ne bi delal problemov. Ko ljudje protestirajo pod njegovim vladnim oknom in pozivajo k ustavitvi privatizacije ali pa vsaj k treznemu premisleku o njej, kramlja z Erjavcem, pije kavo in se zanje niti ne zmeni. Logično, kajti sindikati so zadnji branik pred totalnim razsutjem, ki je v interesu Kapitala, Cerar in Erjavec pa se mu klanjata, saj tudi sam terja od ljudi, da se duhovno prenavljajo, da vsakdo vsaj enkrat preteče maraton in se dokaže, da vsakdo tuhta, kako bi prelisičil vse druge in uspel. V kapitalizmu je namreč vsakdo zase in mu je za vse druge ljudi vseeno, saj so njegovi tekmeci. Pravzaprav mu ni vseeno, saj ga prav kot tekmeci lahko prehitijo. Torej bi se jih raje znebil.
Pravkar sem prebral nadvse zanimivo knjižico z naslovom Comradely Greetings: The Prison Letters of Nadya and Slavoj. Izšla je prejšnji mesec, sestavljena pa je iz pisem, ki sta si jih napisala Nadežda Tolokonikova in Slavoj Žižek. Nadežda jih je pisala v zaporu, ker je v Putinovem imperiju danes skoraj nemogoče biti svoboden, Slavoj jih je pisal na prostosti. Knjižica, ima nekaj malega več kot sto strani, ni pomembna le zaradi zapisanega dejstva, pomembna je predvsem zaradi časa, v katerem je nastala. Nastala je namreč v času, ko nas politiki, nosilci propagande, piarovci, bankirji, ekonomisti in poslovne boginje dnevno in z vsemi sredstvi prepričujejo, naj preprosto počakamo na boljše čase, ki bodo zagotovo prišli kar sami od sebe oziroma z njihovo pomočjo – tako kot pač zimi sledi pomlad. Morda še nikoli v zgodovini ni bilo na strani molčeče množice toliko ponižnosti, toliko ubogljivosti in toliko vere v iluzije kot prav danes.
Jaz se ne morem izogniti plačevanju davkov. Vi se ne morete izogniti. Noben slehernik se ne more. Pripadniki elit, poslovni bogovi in poslovne boginje se z lahkoto. In vse je vselej skladno z zakonom. Tako je to, saj so zakoni napisani v njihov prid. In ker je premalo pobranih davkov, jemljejo delavcem. Potem gospodarstveniki, kot jih imenujejo, stokajo in jamrajo, da so delavci predragi. Dodajajo, da preveč zapravljajo in premalo ustvarijo. Ali pa rečejo, da je javna uprava premalo učinkovita in da delavci delajo samo po tri ure dnevno. V davčnih oazah pa izginjajo milijarde; ena sama milijarda je tisoč milijonov. Ampak nekaj milijonov bodo vzeli državljanom, kajti pripadnikov elit si nihče ne upa pobarati, da bi se vedli tako kot vsi drugi državljani. Narobe svet. In še bolj narobe bo. Vzgojitelji pa pravijo, da je treba otrokom postavljati meje. Dobro jutro.