Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Čisto naključje je, da gre gospa Violeta Bulc danes v Bruselj (v resnici se bo na stroške davkoplačevalcev udobno peljala z letalom), sam pa jutri začenjam letošnje filozofske večere v domžalski knjižnici. Na prvi pogled sta dogodka povsem nepovezana, v resnici pa sta globoko in celo usodno prepletena. Gospa o tej usodni prepletenosti verjetno ne bo nikoli vedela ničesar, zato pa bodo vedeli udeleženci predavanj, kar ni nepomembno, saj bodo svoja spoznanja širili in na koncu se bo vsa Slovenija znašla v položaju, ko bo morala končno in zares odločati o svoji usodi; ne zaradi mojih predavanj, pač pa zaradi objektivnih zgodovinskih okoliščin, o katerih predavam in o katerih Miro Cerar, pa čeprav je prvi minister, ne ve dosti ali pa morda celo ne ve ničesar. Letošnji ciklus predavanj namreč namenjam etiki, politični filozofiji, logiki srečevanj, identitet, singularnosti in možnosti, da človek v življenju prekine s svojimi praksami ter se loti česa novega, ne da bi moral pred tem prositi koga za dovoljenje ali pa oditi k psihiatru in kakemu zdravilcu.

Hitler je prišel iz zapora konec leta 1924. Devet let pozneje je bil ministrski predsednik in predsednik države. Izvoljen na poštenih, demokratičnih volitvah z velikansko večino. Samo leta 1933 so prodali milijon izvodov njegove knjige, v kateri opisuje svoj boj. Je torej tam zunaj kdo, ki je dobil na zadnjih slovenskih volitvah upoštevanje vreden odstotek glasov volivcev? Zadnjih lokalnih volitev se namreč zopet ni udeležila večina ljudi. Okroglo milijon ljudi preprosto ni odšlo na volitve, čeprav imajo volilno pravico. Njihovi sotrpini so vendarle izvolili celo množico županov, ki so bolj ali manj neodvisni, vsaj tako se imenujejo, ali pa pripadajo strankam, ki se zato lahko hvalijo, kdo je zmagal, kdo jih je zbral največ, kdo je najmočnejši, kdo je največji, komu najbolj zaupajo, komu najbolj stoji (ups).

Družboslovni raziskovalci, akademiki in drugi nas nenehno prepričujejo, da živimo v družbah znanja, informacijskih družbah, družbah, v katerih ima Znanost izjemno velik pomen in je zelo cenjena. Prav tako nas politiki in ekonomisti iz dneva v dan nagovarjajo, naj študiramo in se izobražujemo in dodajamo vrednost in beremo knjige in raziskujemo, češ da je naša prihodnost, v kateri bo vse raslo, odvisna od znanja. Pridružujejo se jim učitelji in v en glas poudarjajo pomen vseživljenjskega izobraževanja. Vse to pa je del velike prevare, za katero bomo plačali visoko ceno. Prav te dni namreč beremo, da so vodilni zastopniki kapitalizma spet zaskrbljeni, ker rast nikakor noče biti taka, kot bi radi. Michael Roberts: There is a real risk that the Eurozone economy will stop growing at all and enter a deflationary spiral. Po domače: obstaja realno tveganje, da evropska gospodarstva prenehajo rasti. Predstavniki Mednarodnega denarnega sklada: obstaja realna možnost nove recesije v Evropi (prav tam). Pa še tole: nemško gospodarstvo potrebuje v septembru 2014 majhen čudež, da se izogne recesiji v tretjem kvartalu (cit. po Roberts, prav tam). O tem sem pisal na začetku tega koledarskega leta, pa so me polivali z gnojnico! Itak.

Ministrski predsednik Miro Cerar je dejal, da bo vlada nemudoma poiskala novega ustreznega kandidata za 21 000 evrov bruto mesečne plače. Izjava je zanimiva zlasti v luči njegovih siceršnjih hvalospevov na račun morale, etike in univerzalnih principov človeškega vedenja. Beremo jo namreč lahko na dva načina. Prvič. Iščemo novega ustreznega kandidata. Alenka je bila ustrezni kandidat, sedaj pač iščemo še enega ustreznega kandidata, ker je bil prvi (sicer ustrezni) zavrnjen. Drugič. Iščemo novega, tokrat ustreznega, kandidata. Prvi ni bil ustrezen, tokratni bo. Kako gospod Cerar ve, kdo je ustrezen in kdo ni? Obstaja vrsta imperativov, kakšen mora biti, ki so določeni že vnaprej: biti mora ženska, biti mora iz vrst liberalcev, z vsem srcem mora podpirati EU ... Juncker je vsekakor za trenutek verjel, da je Alenka Bratušek ustrezna kandidatka, saj je vse to, pa se je izkazalo, da se je vendarle uštel. Zlasti pa je Cerarjeva izjava pomembna zaradi empiričnih pogojev, v katerih živi večina Slovencev in Slovenk, kot bo razvidno iz nadaljevanja.

Najprej je bilo videti, da je bila Alenka Bratušek z velikansko večino glasov potrjena v evropskem parlamentu. Človek je namreč v teh krajih že tako pogojen in navajen, da so politiki vedno znova potrjeni, pa čeprav kradejo, lažejo, ponarejajo, so obsojeni ali obtoženi in osumljeni zločinskih dejanj, da ga nič več ne more presenetiti; v Jugi je obstajal akcijski program Nič nas ne more presenetiti, ki se sedaj v Sloveniji izvaja na bizaren način. Potem pa se je vendarle izkazalo, da gospa ni bila potrjena, kar je gotovo posebnost, če upoštevamo, da so bili vsi drugi kandidati za člane Junckerjeve ekipe potrjeni. Kandidat, ki ga tako enoglasno zavrnejo, mora biti res slab. Dejstvo je še toliko bolj vznemirljivo, ker Alenka vendarle ni kdorkoli – še nedavno je bila prva ministrica te države, polna samozavesti, prepričana, da njena vlada dela zelo dobro. Ni je motilo niti dejstvo, da je, sodeč po raziskavah, vsaj 80 % vseh Slovencev in Slovenk nezadovoljnih z razmerami v državi. Roman Jakič, njen svetovalec, pa je te dni prepričan, da je Alenka žalostna in da verjame, da je bila zavrnjena zaradi dogajanj v Sloveniji!!!!!!!!!! Nekaterim se je očitno skisalo. Empirično dejstvo je, da je bila Alenka zavrnjena, ker je bil njen nastop preprosto zanič – spremljali smo ga v živo. In gospod Jakič, ki je njen svetovalec, ji je očitno slabo svetoval. Polna Luna nima nobene vloge pri tem, plimovanje morja tudi ne in razmere v Sloveniji prav tako ne.

Ljudje se vedno znova sprašujejo, kakšna je prava vzgoja otrok. Sprašujejo se starši, sprašujejo se vzgojitelji, pa učitelji, menedžerji in politiki. Verjamem, da se sprašuje celo papež. Naslednji teden imam zopet na Bledu predavanji na to temo. To se ponavlja iz leta v leto. Toda spraševanje je povsem odveč, dragi moji, kajti že zdavnaj smo prišli do pravih odgovorov na vprašanja o vzgoji mladih ljudi. Tu ni več nobene skrivnosti, vse je jasno, vse je na dlani. Spoznanja je treba zgolj prenesti v prakso; poudarek je na besedici zgolj. Nobeno spraševanje ni več potrebno, nobenega filozofiranja in nobenih kritičnih misli o vzgoji današnje mladine ne potrebujemo več, kajti zavese so padle, maske so snete in reflektorji so usmerjeni natanko na nas. Vzgoja je povsem zavožena in to je očitno vsakomur, to ve že dalj časa vsakdo. Mladi so povsem izgubili kompas, če so ga sploh kdaj imeli, stari pa so tako ali tako že pred časom izpustili vajeti iz svojih rok, ker so preveč pohlepni, narcistični in sebični, zapeljani od spektakelskega kapitalizma. Ali kot je zapisal Kant v Kritiki praktičnega uma: ko začnemo govoriti o pravi trajni koristi nečesa, je ta vedno znova zavita v nepredirno temo in terja veliko modrosti, da vse skupaj prilagodimo ciljem življenja. Prav zato je zdaj pravi čas, da se vnovič lotimo prave vzgoje, da zavihamo rokave in končno naredimo, kar je treba narediti. V nadaljevanju zato nesebično natančno popisujem edino pravo obliko vzgoje. Problem je le, da se navodil drži vse premalo ljudi, zato jih bo treba zamenjati z bolj kompetentnimi. Problem je torej v vzgojiteljih, ki vztrajno trmarijo in nočejo sprejeti spoznanj o pravi naravi vzgoje, kar pomeni, da ne bodo več dolgo imeli priložnosti, da še vzgajajo, kajti skrajni čas je, da se nekaj dokončno premakne v tej deželi, da nas politiki, kot je Alenka Bratušek, ne bodo več sramotili pred tujci in pred nami samimi. Torej.

Včeraj popoldne me je poklical sin in rekel, naj brž vklopim digitalno napravo in pogledam, kako poteka zaslišanje Alenke Bratušek pred evropskimi poslanci za službico, vredno 21 000 evrov bruto na mesec. Dodal je, da to pa res moram slišati. In sem.

Znanka mi je poslala vabilo staršem in seveda njihovim otrokom, naj se prijavijo na tečaj za bodoče menedžerje ali politike. Na prvi pogled je z vabilom vse v najlepšem redu, kajti bodoči menedžerji oziroma politiki bodo po končanem šolanju znali: vešče nastopati v javnosti; imeli bodo razvite komunikacijske sposobnosti; znali bodo samozavestno nastopati in govoriti; obvladali bodo veščine vodenja. Problem je le, da naj bi to znali desetletni otroci (sic!). Torej ponovimo: desetletni otroci bodo znali po tečaju, ki traja natanko trideset ur, samozavestno govoriti v javnosti in obvladali bodo veščine vodenja, kar pomeni, da bodo znali nekoga voditi. Zelo podobno razmišljanje najdemo v brošurah, v katerih so pred drugo svetovno morijo nacisti zagovarjali vzgojo nacistične mladine, le da je bil takrat obvezni program vzgoje otrok poleg naštetega še: telesne vaje; igre za razvijanje kolektivnega duha; izleti v naravo; branje knjig.

Ljudje, ki se očitno delajo pametne, čeprav njihove besede dokazujejo, da so njihova tovrstna prizadevanja jalova in zaman, ugotavljajo, da so danes zelo pomembne podobe. A ne katere koli, dodajajo, kot da so pravkar dokazali obstoj onega bozona. Pomembne naj bi bile premične podobe, pravijo, čeprav se podobe premikajo le, če jih vzamemo v roke in nosimo naokoli. V filmu se na primer nič ne premika, zato film ni množica premikajočih se podob, o čemer nameravam govoriti v sredo (8. oktobra 2014), ko se z Mitjem sredi Ljubljane lotevava vprašanja, kaj je film. Kadri so lepo mehansko zloženi drug zraven drugega, to pa je tudi vse. Premikanje je zgolj iluzija, ki jo pač ustvarimo z ustreznimi napravami. In tudi v možganih gledalcev se nič ne premika. Kljub temu oblikovalci javnih mnenj, kot jih imenujejo, vztrajno ustvarjajo vtis, da se zlasti mladih ljudi danes ne da nagovarjati, če pri tem ne uporabljamo premičnih podob. Take neumnosti že dolgo nisem slišal. Trdim namreč ravno nasprotno: da jih je mogoče resno nagovarjati zlasti z besedami, kar pomeni, da so podobe sicer lahko zraven, ni pa nujno. Tako je od nekdaj, saj je že Platon pisal o tem, ko je razmišljal o dolžnosti ljudi na tem svetu, o dolžnosti do razmišljanja, ne do gledanja. Mlade ljudi je torej mogoče nagovarjati le, če imaš kaj povedati, če znaš misliti, saj ljudje niso neumni. Če nimaš dobre ideje, tudi podobe ne bodo pomagale. Seveda je na začetku vprašanje: za kaj naj bi jih sploh nagovarjali? Ne bi škodilo, če bi kdo prebral knjigo z naslovom Words Not Spent Today Buy Smaller Images Tomorrow: Essays on the Present and Future of Photography, ki jo je spisal fenomenalni David Levi Strauss.

Tam zunaj je vrsta krošnjarjev, ki ponuja ljudem za drag denar različne treninge, oblike izobraževanja, usposabljanja, dela na sebi in duhovne rasti, kamor sodi tudi prebujanje zavesti. Krošnjarska ponudba bi bila celo hvalevredna, če bi krošnjarji vedeli, kaj je zavest, kako nastaja, kaj se mora zgoditi v možganih, da sploh lahko govorimo o njej, če bi torej ponudba temeljila na znanstvenem, realnem vpogledu v naravo sveta, družbenega življenja, možganov in zavesti. Pa ne temelji. Na žalost. Ljudje imajo kajpak pravico, da od krošnjarjev kupijo, kar hočejo, toda realna družbena razmerja so taka, da ni nobenega zagotovila, da bodo zares dobili, kar bodo kupili. Morala, vrednote, etika in tako dalje – vsakdanja lajna pač. Oglejmo si nekaj primerov. Če dobi navadni človek listek, da mora na pošto, navadno tja tudi gre, saj se mu zdi to logično; če dobi enak listek ministrska predsednica, ki bi morala biti vzor državljanom, gre ali pa še raje ne gre na pošto, ker si obeta velike koristi, če ne gre, oziroma če zavlačuje do konca. V kapitalizmu, ki ga taista gospa sicer visoko ceni, delajo številni ljudje v tovarnah. Izdelujejo dobrine. In če na primer kupite odpirač za odpiranje steklenic, je logično in precej verjetno, da boste z njim steklenico tudi zares odprli. Če pa kupite prebujanje zavesti, je verjetno, da ste kupili dobesedno karkoli, pa se vam še sanja ne, kam ste dali težko prigarani denar. To velja, mutatis mutandis, tudi za obče stanje duha v tej deželi, v kateri so najprej razsuli dobro delujoči jugoslovanski sistem s samoupravljanjem vred, potem pa zapustili potapljajočo se barko, na kateri naj bi ljudje razvijali zavest in duhovno rasli, medtem ko se potapljajo; nekateri so danes skupaj v zaporu – na primer JJ, ki je bil takrat proti sistemu, in Bavčar, ki ga je pri tem branil –, drugi se mu izogibajo, češ da so nenadoma neozdravljivo bolni, tretji pa so na žalost še vedno na prostosti in se razmnožujejo kot rakaste celice, dobro znano pa je, da rak uničuje vse okoli sebe.